Vstop karizmatičnega in v notranji politiki precej neobrabljenega Schulza je sceno dramatično spremenil. Za razliko od ne preveč navdihujočih Steinmeierja in Gabriela se lahko vsaj dela, da prinaša nekaj novega, kar je proti dolgoletni vladavini Merklove že precej. Nekaj spominov na njegovo odrezavo in duhovito vodenje Evropskega parlamenta je vsekakor naslednja dobra popotnica.
Djilas je bil sicer že zaporniški veteran, saj je že pred vojno okušal zapore. A v zaporniških letih, ko pade z vrha beograjske nomenklature v samoto in pozabo mitroviške kaznilnice, zapuščen od političnih tovarišev (Rankovića, Kardelja itd.), se v tej korespondenci pokaže v vsej svoji človeškosti, z upanjem in malodušjem, predvsem pa z neverjetno samozavestjo in vero v svoj prav.
Z ženo sva tudi Pričevalca in bila sva na »pravi« strani. Žena je bila tudi partizanka, vse najino sorodstvo pa med osvoboditelji. Gospe in gospodje, nobenega osvobajanja ni bilo! Osvoboditelji so prišli, ko so se Nemci odločili za umik. Izvirno sliko našega osvobajanja je upodobila moja mama s stavkom: »Pr’letijo, popokajo, pa letijo!« Narod je trpel, tudi partizani, ne zaradi osvobajanja, ampak zaradi revolucije.
Drugače pa imata po zadnji februarski javnomnenjski raziskavi Forsa (15. februar 2017) stranki CDU in CSU 34% podporo volivcev, SPD pa 31%. V bitki za kanclerski položaj ponovno vodi sedanja kanclerka Angela Merkel (CDU in CSU) z 38% pred Martinom Schulzem (SPD) 37%. Kot kaže, se je evforija po zamenjavi kanclerskega kandidata Siegmarja Gabriela z Martinom Schulzem po dobrih dveh tednih polegla.
Sporazum sem podprl, ker se mi zdi koristen. Ocenjujem, da upošteva močne točke in specifike obeh gospodarstev, ob tem pa vsebuje dovolj varovalk za primere potencialnih težav. V šestih letih pogajanj je sporazum dobil kvalitetno končno podobo.
Spominjam se, da niti v osnovni in niti v srednji šoli tedanjega usmerjenega izobraževanja v našem razredu nismo slišali skorajda nič o fašističnem preganjanju Slovencev pod Italijo v obdobju med obema vojnama. Nihče ni nikoli omenjal niti Bratuže niti Šorlijeve. Čeprav sem se šolal na Primorskem!
Veliko ljudi se boji izgube svojih dobro plačanih, uglednih in brezskrbnih služb v javnem sektorju. Le-ti, najhujši konzervativci v Sloveniji, ne bi nikoli volili kogarkoli, ki bi ogrozil te njihove pridobitve. Nas ostalih, ki smo razdeljeni na premnoge različne izbire, pa je premalo, da bi lahko povzročili spremembo. Javni sektor v Sloveniji, t.j. tisti, ki živi od »realnega sektorja« (že imeni sta zelo povedni!) je prevelik in smo ujetniki vseh teh organizmov in ljudi.
Če je bilo prej torej v isti sapi govora o nemško in slovensko govorečih deželanih, je zdaj slovenska navzočnost v deželi izpostavljena kot nekakšna (folklorna?) posebnost. Vendar bo potrebno glede na koroške razmere in na pripravljenost nekaterih politikov, da še vedno oživljajo stare demone, tudi to rešitev šteti za uspeh, če bo nazadnje le našla pot v ustavo.
Sicer pa ne vem, kaj je v sedanjem trenutku slovenske in svetovne družbe potrebno večjega naglašanja: problem aktivizma ali problem religioznega konformizma. Čeprav se tehtnica pisca tega članka rahlo nagiba k slednjemu, bo morda najbolje zaključiti s spravno mislijo, da če bi se prvi od drugih navzeli nekoliko pomirjenosti, drugi pa od prvih etične odgovornosti, ki mora voditi k dejanjem, bi bilo kar dobro.
Postala sem vztrajna. Vsak dan sem hodila k maši, vsak večer sem molila. Zgladila sem spor s svojo mamo in začela odkrivati neizmerno zadovoljstvo, mir, ki ga srcu da to, da znaš odvreči stare zamere in nerazumevanja ter pripraviš prostor za dobro. Z eno besedo, učila sem se odpuščati, kar je temelj vere.
Vrnitev Martina Schulza iz Bruslja je, kot zdaj kaže, za socialdemokrate pomenila preboj. Dolgoletna prednost “črnih” se je tako rekoč v trenutku stopila praktično na ničlo, in to pol leta pred volitvami. Zakaj v takih razmerah podariti predsedniški položaj strankinemu vojaku SPD Franku-Walterju Steinmeierju?
Skupni imenovalec sodobnih agresorjev je uničujoči radikalizem. V preteklosti je ta radikalizem ustvarjal koncentracijska taborišča in gulage, v prihodnosti pa bo z všečnostjo uničeval tradicionalne vrednote.
Vloga staršev in učiteljev na tej točki karierne orientacije, je vzpodbujanje pogovora, postavljanje pravih vprašanj, spodbujanje in omogočanje kakšne od izkušenj. Vse to pa mora biti dovolj spontano in sproščeno, da ne vzbudi odpora otrok. In seveda karierna orientacija se lahko začne že precej pred informativnim dnem.
Vsesplošno zanimanje za države Višegrajske skupine počasi, a vztrajno raste, predvsem zato, ker nas je katera izmed članic omenjene zveze gospodarsko že prehitela navkljub slabši ekonomski osnovi. Celo premier Cerar je v državah omenjene skupine »zavohal« priložnost in se nedavno odpravil na službeno potovanje na Češko in Poljsko.
Kot se je izjasnilo že veliko uglednih katoliških glasov, kot so Messori, kardinal Koch, kardinal Müller, 500-letnica reformacije pač za katoličane ne more biti razlog za praznovanje. Kljub temu pa je slišati marsikje v Cerkvi … Beri dalje
Slovenci si zaslužimo take voditelje države in takega ministra za kulturo, ki je v svojem srcu Slovenec in ki pri vprašanju podpore slovenski kulturi ne popusti niti za ceno izgube političnih točk. V preteklosti je bila kultura nad političnim mešetarjenjem, vedno je držala oblasti ogledalo, vedno je bila korektiv in celo nosilec narodno buditeljskih idej.
Pa vendar bi morali razmisliti, kaj sploh pomeni kultura, kje se začne in včasih tudi konča kultura. Sami smo tudi večkrat napisali, da smo odločno za srčno kulturo, ki naj bo temelj vsega, saj smo za tako kulturo, ki se začne pri jutranjem pozdravu sosedu, iskrenem nasmehu in nadaljuje pri branju in izpostavljanju visoke Prešernove poezije.
Pričevalci so drobna opomba pod črto k letom in letom indoktrinacije, ki si jo je privoščil prejšnji režim v šolah in na gimnaziji in na fakultetah. In v Cicibanu, v Kurirčku (sic!), v Pionirskem (sic!) listu, v dnevnih časopisih, na javni televiziji. So slaba vest še vedno uradne zgodovine. So drobni posamični podatki, ki se ne ujemajo s poenostavljeno, enostransko, udobno resnico.
Podpisani menimo, da CETA predstavlja zakonski okvir, v katerem bo dobiček daleč najpomembnejše vodilo družbenega delovanja. Varstvo okolja in delavske pravice so v CETA sicer omenjene, a ne v pravno zavezujoči obliki; ustanavlja pa se tudi posebno sodišče ICS, na katerem lahko kapital uveljavi svoj prav.
Vsak kritik nekega področja, ki želi biti kredibilen nosilec nekega mnenja, mora poznati ključne avtorje, ki zagovarjajo diametralno drugačno stališče od njegovega, in vsak nosilec javnega mnenja, ki želi biti kredibilen, mora do nasprotnikov svojega stališča nastopati spoštljivo in na način, ki krepi kritično ost do ključnih argumentov nasprotne strani, ki jih mora najprej sam dobro poznati.