Slovenska proračunska poraba je podobna vodovodnemu omrežju, ki pušča na vseh koncih in krajih. Dokler je vode dovolj, stanje cevi in puščanja ne skrbijo nikogar. A kar je možno pri vodi, ni možno pri denarju. Denarja je namreč vedno premalo, potreb vedno preveč, vmes pa je človeško vesolje, ki želi dobro živeti a malo delati. Tega se sicer zavedamo, marsikdaj pa v duhu francoskega kralja Ludvika XIV kličemo »za menoj potop«. Važno je, da za menoj. Tako ravnajo politiki, predvsem levi, ki svoje pristaše najraje zalagajo s službami in denarjem iz proračuna, ko se obnašajo kakor da bi bila država njihova in z njo, njenimi prihodki in sredstvi, skrbijo predvsem zase. Od kar človeštvo pozna državo, obstaja ta pojav, kar pa nas ne opravičuje pred iskanjem rešitev.
Če bi hoteli pri nas nekoliko preurediti in prevetriti celoten javen sektor, ki je očitno prevelik, potem bi predlagal kot prvi korak nacionalizacijo. Država naj z zakonom vse, ampak čisto vse, kar je njenega razglasi za »državno upravo«. Ministrstva naj pridobijo nadzor in pristojnost nad vsemi službami, ki so zdaj bolj ali manj samostojne in brez nadzora, pa se napajajo iz proračuna. Ker me ne skrbi vik in krik vseh tistih, ki bi v imenu strokovnosti jadikovali nad politiko, ki si grabi nadzor, saj je očitno, da tako opevani strokovnjaki niso imuni na vse mogoče načine korupcije (spomnimo se samo afero »stalna pripravljenost«, ki pa skriva še večjo afero, ki se o njej ne govori, je pa očitna, in ta je zgrešenost celotne bolonjske reforme, ki so jo načrtovali in izpeljali profesorji za profesorje in ne bo popravljena, dokler od zunaj nekdo ne počisti avgijevega hleva univerzitetnega sveta), ampak so prav v imenu strokovnosti skriti pred očmi javnosti in s tem tudi nadzorom, ki je najboljše varovalo pred potratnostjo in koruptivnostjo.
Ko bi država izpeljala tako podržavljanje svojih lastnih para-organizmov, bi takoj videli kakšne so plače tam zaposlenih, kakšna je njihova delovna etika (npr. spoštovanje delovnega časa), kakšne so zlorabe (npr. službene plačilne kartice, ki bi jo za večino teh paradržavnih organizmom lahko ukinili) in kar je še takega. Presenečenjem ne bi bilo konca ne kraja, kajti tu je leglo največje korupcije v Sloveniji in ne v državni upravi kot taki, kjer večina uradnikov niti nima možnost, da bi si pridobili kakšno korist, drugače pa je s tistim, ki skrbijo, da delijo denar in ga delijo bolj ali manj svojim prijateljem. S tem drznim in ta hip nemogočim korakom, ker bi prizadeli premnoge, ki imajo čas in poznanstva za vse mogoče lobiranje in imajo neomejen dostop do ekranov, mikrofonov in tiskanih strani, bi izenačili vse, ki jih državljani plačujemo. Izenačili ne v socialističnem smislu, temveč v smislu pravičnosti, da bi vsi delali v okviru enakih pogojev. Ne bi se več zgodilo, da so plače enim omejene in brez dodatkov, drugi pa si veseli izplačujejo vse mogoče, kar si lahko. Vse po zakonu, a vse globoko nemoralno in predvsem, nezasluženo, kajti odgovornost monopolne agencije za karkoli je enaka ničli. Učinkovitost pa prav gotovo popolnoma skladna z prevladujočo kontinuitetno mentaliteto. Učinek take nacionalizacije bi bil tako dobrodejen, da ga nobena levičarska stranka ne bi nikoli podprla, kajti prav iz teh ljudi prihaja večina njihovih volivcev. Biti levičar v bistvu pomeni jemati drugemu, da vzameš zase. Levičarji so ljudje, ki se kot hudič križa bojijo tekmovanja, trga, svobode in različnosti. V imenu solidarnosti in pravičnosti mislijo predvsem in le nase, bolj malo na druge. Zato zagovarjajo državne monopole, socialne transferje, državne kulturne plačance, itd. ipd. Čeprav mi je taka miselnost in drža abotna, pa vidim, da bi bilo potrebno najprej nacionalizirati, da se naredi red, pridobi pregled na porabo, ustvari zakonski okvir za spremembe in ukinitve mnogih paradržavnih ustanov. Očitno je, da ni vsaka nacionalizacija zlo.
Zavedam se, da je napisano utopija. Preveč ljudi bi se balo izgube svojih dobro plačanih, uglednih in brezskrbnih služb. Le-ti, najhujši konzervativci v Sloveniji, ne bi nikoli volili kogarkoli, ki bi ogrozil te njihove pridobitve. Nas ostalih, ki smo razdeljeni na premnoge različne izbire, pa je premalo, da bi lahko povzročili spremembo. Javni sektor v Sloveniji, t.j. tisti, ki živi od »realnega sektorja« (že imeni sta zelo povedni!) je prevelik in smo ujetniki vseh teh organizmov in ljudi. Zato pa tudi vsaka kontinuitetna vlada sprejema nove in nove davke, take ali drugačne (ali naj bo RTV »prispevek« ali pa znamka za RK, obvezno dimnikarstvo ali zamenjava letno/zimskih gum…) dajatve kakor so načrtovane spremembe pri plačevanju zdravstva (ali ni že vsakomur jasno, da je to državno zdravstvo že tako sprivatizirano, da bi bilo bolj pošteno, da bi se od njega poslovili?) ali evro za TEŠ…
Prodajo samo tisto, kar propade ali pa v imenu politike celo pustijo kaj propasti, da ohranijo svoj monopol. V 70 letih se ni nič spremenilo, razen morda tega, da zdaj ne pobijajo in ne zapirajo kar povprek vseh, ki mislimo drugače. Sicer pa v tem socialističnem raju, še naprej vladajo komunisti.
Ker smo Slovenci predvsem na demografski prelomnici saj izumiramo, nimamo časa s katerim bi se tolažili pričakujoč boljše čase. Če hočemo preživeti, se moramo soočiti s stvarnostjo in spremeniti mišljenje in delovanje, kajti tako ne gre več. Poskušati vedno isto zdravilo, ko je že tolikokrat dokazano neučinkovito, pa je norost, ki ji ni para. A prav na tej točki je naša družba otrpnila.
