Turingov test ideologije je genialna domislica Bryana Caplana. Test služi za ugotavljanje tega, ali in do kolikšne mere zagovornik neke politične opcije pravilno razume argumente nasprotnikov te politične opcije. Test poteka na način, da posameznika postavimo v vlogo svojega ideološkega nasprotnika z nalogo, da odgovarja na zastavljena vprašanja oziroma napiše spis, pri čemer stoji na stališču svojega ideološkega nasprotnika. Enaka vprašanja in spis na enako temo mora napisati tudi njegov ideološki nasprotnik. Če v naprej določena skupina razsodnikov ne more zaznati bistvenih odstopanj od zapisanega, lahko upravičeno sklepamo, da tak posameznik dobro razume argumente nasprotne strani in obratno. Zamisel o Turingovem testu ideologije se je, sodeč po zapisu na Wikipediji, pojavila kot povod na Krugmanovo ideološko pristransko apriorno trditev, da demokrati bolje razumejo republikance kot republikanci razumejo demokrate.
Steve Horwitz, profesor ekonomije in eden osrednjih piscev pri Foundation for Economic Education, je nedavno na svojem Facebook profilu zapisal, da bi moralo biti preverjanje študentov s kar se da mnogimi Turingovimi testi eden izmed osrednjih smotrov svobodnega izobraževanja. Zakaj? Kadar razumemo argumente druge strani, to krepi empatijo, kakovost razumevanja argumentov druge strani, ter predvsem spodbuja kulturen in civilizacijski način predstavljanja argumentov, predvsem tedaj ko se z nekom ne strinjamo. Vsakdo se kdaj znajde v skupini ljudi, kjer se njegovo mnenje ne sklada vsaj z enim mnenjem preostalih v skupini. Podvrženi skušnjavi se v teh in podobnih okoliščinah odločamo, ali izraziti svoje mnenje in s tem tvegati nerazumevanje pri ostalih, ali pa raje biti tiho oziroma se izražati na bolj posreden način ter zavestno ne odpirati tematik različnih mnenj.
Nekje sem že zapisal, da je slovenski šolski sistem relikvija iz komunizma. Relikvija je vsaj v mojih letih obiskovanja šolskega sistema vzgajala pasivnost in vdanost avtoriteti. Vsaj za izobraževanja, kot sem ga sam preizkusil, lahko rečem, da je vedno obveljala učiteljeva, najsi bo to v osnovni šoli, v srednji šoli ali pa na fakulteti. Edina svetla točka je bila priprava magisterija in doktorata, kjer sem dvakrat resnično užival v akademski svobodi, ki sta mi jo zaupala mentorja. Spodbujanja argumentacije in kulture dialoga v spoštljivem odnosu do drugače mislečih moja generacija ni bila deležna. Ne tvegam posebej velike napake indukcije, če rečem, da je bilo podobno tudi pri ostalih generacijah šolajočih se, tako starejših kot mlajših. K pravilnosti sklepanja me navaja predvsem kakovost in način javne razprave v slovenskem medijskem prostoru, ki ne odraža sposobnosti razumevanja argumentov nasprotne strani, kritika je pavšalna in pogosto odraža nerazumevanje temeljnih prvin vsebine, ki jo avtorji obravnavajo. Kako se bodo pri nastopanju v javnosti in pri branjenju lastnih stališč odrezali pripadniki trenutnih generacij šolajočih, bomo lahko analizirali čez nekaj desetletij. Današnje razmere in kakovost dela v preduniverzitetnem šolanju lahko komentiram glede na odnos do znanja in drugače mislečih le na majhnem vzorcu celotne študentske populacije, ki jo uspemo ujeti in ki gre skozi Fakulteto za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu, kjer trenutno delam.
Si predstavljate Turingov test ideologije pri nekaterih vidnejših predstavnikih slovenske politike? Kakšen bi bil rezultat Turingovega testa poznavanja ključnih prednosti zasebnega šolstva pri predstavnikih vseh političnih strank pri nas, ki bi ga soočili z mojim skromnim mnenjem o tem, kaj bi naj bile po mnenju slovenskih politikov prednosti javnega šolstva? Kako bi se pri Turingovem testu ideologij denimo odrezali predstavniki Liberalne akademije s predstavniki Zbora za republiko? Kako bi se v Turingovem testu glede vprašanj povojne zgodovine na Slovenskem odrezala Božo Repe in Andreja Valič Zver? Kako bi se v poznavanju argumentacije in ključnih dilem nasprotnega političnega pola odrezala nekdanji predsednik Milan Kučan in njegov rival, pokojni Jože Pučnik? Kako bi se pri poznavanju svojih rivalskih stališč o multiplikativnih učinkih državnih investicij odrezala Mićo Mrkaić in Jože P. Damijan? Kako bi se pri kakovosti poznavanja argumentov republikanske strani o imigrantski politiki Obamine administracije odrezala Marcel Štefančič, ml. in Boštjan M. Turk? Kako bi Turingov test na temo socializma prestala pokojni profesor ekonomije Ljubo Sirc in profesor ekonomije Jože Mencinger? Kako bi se do smiselnosti ustavne zaščite vode odrezala pravnika Matej Avbelj in Rajko Pirnat?
Nikdar ni odveč spodbuda za samostojno razmišljanje in usmerjanje v razumevanje argumentov nasprotne strani. Področje, ki ga želimo kritizirati, moramo najprej sami dobro poznati. Vsak kritik nekega področja, ki želi biti kredibilen nosilec nekega mnenja, mora poznati ključne avtorje, ki zagovarjajo diametralno drugačno stališče od njegovega, in vsak nosilec javnega mnenja, ki želi biti kredibilen, mora do nasprotnikov svojega stališča nastopati spoštljivo in na način, ki krepi kritično ost do ključnih argumentov nasprotne strani, ki jih mora najprej sam dobro poznati. Res je, če želimo kritizirati demokratični socializem, moramo najprej prebrati osrednje avtorje, ki zagovarjajo demokratični socializem, in obratno, če želimo kritizirati svobodno gospodarstvo, moramo dobro poznati ključne avtorje, ki zagovarjajo svobodno gospodarstvo. Truditi se je treba iskati argument, ki je močnejši od najmočnejšega argumenta tistih na drugi strani.
Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu
