Kdor bi si rad osvežil znanje in veščino vzgoje otrok, naj si prebere sestavek antičnega filozofa Plutarha (48–127), ki je bil v prevodu Dragice Fabjan objavljen v reviji Keria (Studia latina et graeca) VIII/1-2006. V njem dobimo v razmeroma kratkem besedilu osnovne napotke, kako vzgajati otroke. Dva tisoč let stari napotki so sveži, kot bi jih ravnokar napisal umen in moder psiholog, pedagog ali učitelj, ki se ne podreja modnim vzgojnim trendom, ki dajejo potuho otrokom in njihovim staršem. Seveda se moramo ob branju zavedati, da smo vstopili v antični svet genialnih filozofov, literatov in govorcev. Vstopili smo tudi v svet patriarhalnih odnosov, ki pa so jih – kot že od nekdaj – iz ozadja krojile ženske. Plutarh odklanja kaznovanje otrok s pretepanjem, vendar v duhu časa pripomni, da je to bolj primerno za sužnje kot za svobodno rojene otroke. Na drugem mestu pa izreče opozorilo, naj se s sužnji lepo ravna.[1]
Plutarh trdi, da tudi manj nadarjeni otroci s pametnim učenjem lahko dosežejo odličnost
Pisec visoko ceni odličnost in plemenitost, ki jo otrokom posredujejo očetje, ki se ne družijo s katero koli žensko. Plemenit rod je zato lep zaklad za tiste, ki si želijo imeti v zakonu rojene otroke. Ob tem doda, da se otroci staršev odličnega rodu radi prevzamejo in postanejo oholi. Nekateri nasveti, ki jih deli ljudem, se nam morda zdijo smešni, a je v njih zrno resnice. Pravi, da morajo možje, ki pridejo k ženski, da bi imeli potomstvo, z njo občevati trezni. Tisti, ki ga je oče zaplodil pijan, je tudi postal pijanec. Za moralno odličnost mora človek združiti naravo, razum in dobro navado. Vsak človek izhaja iz narave, z razumom se uči, dobra navada pa omogoča stalno učenje, pri čemer Plutarh močno priporoča ponavljanje in vaje. Za vzor nam pokaže velike može grške kulture, kot so Pitagora, Sokrat, Platon in vsi, ki so dosegli neminljivo slavo. Pri tem opominja, da lahko tudi manj nadarjeni otroci, če so deležni pravega učenja in vaje, dosežejo odličnost. Lenoba uniči naravni dar, učenje pa popravlja šibkost narave.
Vzgoja se začne s prijaznostjo in ljubeznijo, učitelj pa mora biti izkušen človek brez graje
Zanemarjanje vzgoje, učenja in trdega dela pokvari vsakega človeka, ne glede na naravne darove. Vzgoja otrok se prične z materinim dojenjem, s prijaznostjo in ljubeznijo. Otrokom naj v njihovi najzgodnejši dobi ne pripovedujemo kakršnih koli zgodbic, da ne bi bile otroške duše že na začetku polne neumnosti in pogubnih reči. Otroke je treba učiti plemenitih dejanj. Plutarh ironično opisuje napake premožnih staršev. Svojim najboljšim sužnjem zaupajo pomembne službe trgovcev, ladijskih kapitanov, hišnih upravljalcev in menjalcev denarja, k sužnjem, ki so pijanci in požeruhi, pa pripeljejo svoje sinove in jim jih dajo v vzgojo. Potem pa zapiše: »Prešel bom k stvari, ki je največja in najpomembnejša od vsega, kar je bilo povedanega. Otrokom je treba poiskati učitelje, katerih življenje je povsem neoporečno, značaj brez graje, izkušnje pa najboljše.« Pove, da je nesmiselno priganjati otroke, naj jedo z desno roko in jih oštevati, če jedo z levo. Ko otroci očetov, ki so jih slabo vzgojili in izobrazili, postanejo možje, jim ni mar za urejeno življenje, temveč se predajajo razuzdanosti in hlapčevskim užitkom. Na kratko: bistvo, začetek in konec vsega sta dobra vzgoja in pravilna izobrazba. Od vsega, kar imamo, je edino vzgoja duha nesmrtna in božanska.
Govornik na javnem nastopu se mora izogibati praznemu besedičenju
Plutarh je tako kot večina grških in rimskih izobražencev visoko cenil veščino govorništva. Zato je v svojem spisu precej vrstic namenil vzgoji in učenju tega predmeta. Uvodoma je zapisal, naj bo izobrazba otrok najvažnejša, nepokvarjena in zdrava, sinovi pa naj bodo čim dlje stran od nesmiselnega besedičenja v javnosti. Ugajati večini pomeni, ne ugajati razumnim. Tisti, ki se trudijo govoriti prikupno in navadni drhali po volji, so večinoma v življenju pokvarjeni in razuzdani. Kaj naj bi potem učili otroke? Da naj ničesar ne govorijo in delajo nepremišljeno. Dobre stvari so zahtevne. Nepripravljeni govori so površni in nemarni, ker govornik ne ve, kje začeti in končati. Poleg mnogih drugih napak so nepripravljeni govori strahovito dolgovezni in blebetavi. Če otrokom pustimo govoriti, kar jim pade na pamet, se namesto smiselnega govorjenja navadijo brezzveznega čenčanja. Naj jih ne učimo teatraličnega in čustveno pretiranega izražanja, ker to vodi k plehkemu besedičenju.
Po mnenju Grkov je bila filozofija edino zdravilo za bolezni in bolečine duha
Osrednje mesto v Plutarhovem življenjskem nazoru ima filozofija, zato je treba filozofijo napraviti za jedro izobrazbe. Razumeti moramo, da je imela filozofija v antiki mnogo širši pomen, kot ga ima danes. Grki so menili, da je za bolezni in bolečine duha edino zdravilo filozofija. Skozi njo je mogoče spoznati, kaj je pošteno in kaj sramotno, kaj pravično in kaj nepravično, za kaj naj si človek prizadeva in čemu naj se odpove. Kako naj se vede do bogov, do staršev, do starejših ljudi, do tujcev, oblastnikov, do svojih prijateljev, do žensk, otrok in sužnjev. Da je treba bogove častiti, starše ceniti, starejše spoštovati, zakone ubogati, ljubiti prijatelje, biti dostojen do žensk, ljubeč do otrok in ne ravnati grdo s sužnji. »To se mi zdi«, pravi naš avtor, »so največje izmed vseh koristi, ki jih prinaša filozofija.« Biti plemenit v nesreči je znamenje moža, biti srečen in ne vzbujati zavisti, je življenje, ki se spodobi za človeka z razumom. Premagovati užitke, pomeni biti moder, jeze pa tudi ne zmore vsakdo obvladati.
Prevelika hvala otroka lahko pokvari, pretepanje pa rani telo in dušo
Grki so enako kot duhovne kreposti cenili tudi telesne. Zato nikakor ne smemo zanemariti telesne vadbe, da si mladina skladno oblikuje telo in pridobiva moč. Modrost starih Grkov je bila v vsaki zadevi ohraniti mero. Zato je treba telesni napor odmeriti tako, da ne izčrpa otrok niti jim ne jemlje vneme za delo. Filozof Plutarh opozarja, naj tudi revni ljudje omogočijo svojim otrokom kolikor je mogoče dobro telesno vzgojo. Sicer pa je treba otroke navajati na lepo vedenje s prigovarjanjem, ne s pretepanjem in grdim ravnanjem. V tem primeru otroci ne trpijo samo zaradi udarcev, temveč tudi zaradi ponižanja. Vendar otrok ne smemo s pohvalami povzdigovati in v njih vzbujati oholosti. Zaradi pretirane hvale so prevzetni in domišljavi. Največjo škodo povzročajo očetje svojim sinovom, če njihovo vzgojo prepustijo najetim učiteljem in se za potek učenja premalo zanimajo.
Otroke je treba navajati, da govorijo resnico, očetje pa naj pri vzgoji ne bodo trdosrčni
Plutarh je učitelje in otroke svaril pred čustvom jeze in pretiranim razburjanjem. Navedel je primer Platona, ki ga je razjezil požrešen in nesramen suženj, zato je poklical svojega nečaka in mu velel: »Pretepi tegale, jaz sem preveč jezen.« Pomembno je tudi, da znamo brzdati jezik. Molk v pravem trenutku je modra stvar in boljša od vsake besede. Nihče še ni obžaloval, ko je bil tiho, mnogi, ki so govorili, pa so svoje besede obžalovali. Zamolčano besedo lahko izrečemo kasneje, izrečene pa ni mogoče potegniti nazaj. Pač pa je otroke treba navajati, da govorijo resnico. To je najsvetejša dolžnost. Očetje naj bodo pri vzgoji sinov strogi, a naj včasih kakšno manj hudo napako spregledajo. Svojo strogost naj omilijo z blagostjo in tu pa tam popustijo željam otrok. Očetje se včasih hudo razjezijo, a naj se čim prej pomirijo. Po mnenju avtorja sta hujša kot jeza zlovoljnost in čemernost, ki sta znamenje sovraštva do otrok. Bolje se je v dobro otrok včasih pretvarjati, da napak ne vidimo, saj smo bili tudi mi v mladosti podobni svojim sinovom in smo delali iste napake ali se neprimerno vedli. Z dosledno strogostjo in trdosrčnostjo samo krepimo upornost mladine.
Očetje morajo biti otrokom zgled in jim včasih tudi kaj spregledati
Seveda pa morajo biti očetje otrokom zgled, da ravnajo vedno tako, kot je prav. Če ne razumejo svojih otrok in jih za vsak prekršek grajajo in jim niso sposobni nekaterih dejanj spregledati, nehote razkrijejo lastne napake. Sami sebi postanejo tožniki, ko se skrivajo za imeni otrok. Namesto da bi bili otrokom dober zgled, jih učijo svojih lastnih napak. Kjer so stari brez sramu, postanejo mladi predrzni in izprijeni. Prizadevati si moramo, storiti vse, da postanejo otroci razumni in vzgojeni. Svoj spis o vzgoji otrok zaključi Plutarh s pobožno željo, da bi ljudje njegove nasvete in priporočila upoštevali in jim sledili. Za to je treba veliko sreče in truda, a je človek na koncu za to poplačan.
[1] Podoben opomin izreče tudi apostol Pavel: Gospodarji, ravnajte s svojimi sužnji, kakor je prav. Imejte jih za sebi enake, saj veste, da imate tudi sami Gospodarja v nebesih.
Opomba: prispevek je bil najprej objavljen v Slovenskem času, prilogi tednika Družina.
