Nikoli v zgodovini se ni toliko naših otrok, najstnikov in staršev veselilo pouka v šoli!

“Če je šola odprta, gre otrok v šolo, če ne, ima pouk od doma. Nič ni treba komplicirati.”

Podpiram starše, ki se s protesti usmerijo na ustrezno inštitucijo ali posameznika (na primer na ministrico za šolstvo). Na vlado, ki ravna nespoštljivo in komunicira s starši in otroki tako, da jih žali. Ne podpiram pa staršev, ki v spore vlačijo otroke in mladino, na primer na zborovanja, proteste, štrajke in podobno. Vemo, kakšni starši žrtvujejo za ideje celo lastne otroke, s tem da jih postavijo v prve vrste. Nočem, da smo jim podobni.

Močno razvita lastnost slovenskih staršev, če sem natančen, bolj mam, je, da jih za otroke neprestano skrbi. Saj ne, da bi zaradi te skrbi kaj posebnega tudi storile ali v družino in delo z otrokom ter partnerjem vpeljale kake spremembe. Le skrbi jih. Ko pa se odločijo ukrotiti svojo skrb, zgrabijo bika za nogo – ne za rinko niti za roge. Ko gre vse narobe, sledi jamranje: »Za vse sem sama!«

Premalo je, poskrbeti le za otrokovo prehrano, potrebuje vzgojo, neodvisno od trenutne mode

Teh izjav je vse več tudi od samskih mam, ki so partnerja ali zapustile ali nagnale. In v vehemenci so pozabile, da je partner za vse življenje otrokov biološki oče in njena, morda nesojena tašča babica temu otroku. Kajpak se tudi z njo skrega, in ko je njeni lastni mami dovolj in pove hčeri, tej mladi mami, kar ji gre, se skrega še z njo. Saj ni nobena smrklja, da bi ji vsakdo dopovedoval, kako se živi. Ona je ja mama.

Od tega imena in pojma je v resnici samo porodnica. Mama je še vse kaj drugega. Mama ne postane ženska s tem, ko na svet spravi otroka. Mama ga vzgaja. Ne redi, redijo se pujski. Samo futrati otroke je zdaleč premalo. Je pa to za mnoge zelo pomembna tema. Zato sledijo faze zdravega življenja po napotkih bogve katerega spletnega guruja. Vsaj brez glutena. Celo za pse kupujejo tako hrano, si predstavljate! Potem brez maščob. Drugič spet presna hrana in nove diete z ultra super bla, bla, bla in aloe vero. Potem brezmesno in kasneje brez vsega živalskega. Odvisno pač, kaj delajo kolegice in kateri blog ali vlog je popularen. Otrok je nezadovoljen, se upira, kjer le more, neuspešna mama krivdo pripiše očetu, ki ga ni, če je, pa dejstvu, da je veliko odsoten. Bi manj trošila, da ne bi bilo treba služiti toliko denarja? Ne, to pa ne.

Otroci kot projekt mam, te pa krivdo za neuspeh prelagajo na očete, vzgojiteljice, učiteljice in učitelje

Meje? Ne, otrok mora imeti otroštvo. Za začetek mejne otroke vpišejo eno leto kasneje v šolo. Po njihovem še niso zreli. V resnici so nevzgojeni. Večina odloženih. Nimajo meja, nimajo slušne pozornosti, niso vajeni sodelovanja niti poslušanja navodil. Bi bili pa veliki šefi – po maminem zgledu. Kajpak se je cirkus z vrtcem začel že s prihodom otroka tja, saj je neutolažljivo jokal in tudi mamica je bila tako žalostna. Drama ni nastala zaradi nesposobne vzgojiteljice, ampak zato, ker je mama otroka na neustrezen način navezala nase. Priklenila in prilepila. Ga celo naredila odgovornega za svoje počutje. »Če boš jokal, bo mamico bolel srček!«

Otrok je postal njen projekt, smisel njenega življenja in sredstvo manipulacije z očetom. Vse, kar ona naredi, je »za otrokovo dobro«. Žal ima tu pogosto podporo zdravstvenih, socialnih in pravnih služb. Da so na teh mestih večinoma ženske pa ima zato ženska nerazumljivo prednost, je gotovo čisto naključje. Za boljšo predstavo konkreten, resničen, slovenski dogodek: ženska je s sekiro razbila vhodna vrata v hišo otrokovega očeta, on pa je bil obsojen za nasilje. Hči je namreč konec tedna pri očetu, zvečer jo je oče pripeljal domov. Potem pa jo je po mobilniku poklicala mama in jo ure držala na zvezi zato, da z očetom punca ni mogla govoriti. Oče je zato prekinil zvezo in odvzel telefon. Drugo veste ali si predstavljate.

Nekateri otroci, tudi cele družine, ki se dobro razumejo, so uživali v šoli na daljavo

Zdaj si pa zamislite, da taki mami nekdo reče, da bo otrok oškodovan, da bodo nastale travme, ker ni pouka. Ker se ne družijo. Ker ne more komunicirati z vrstniki in je otrok ogrožen. Ona pa je naredila »vse«, da bi bil otrok srečen! Seveda ji bo to »dvignilo pokrov«.

O oškodovanosti dvomim. Otroci se povežejo z vrstniki doma – s sosedi, s sorodniki v istem mehurčku. Vzgojiteljica, mojstrica poklica, ki dela s starejšo skupino v vrtcu, mi je povedala, da ni opazila vznemirjujočih situacij potem, ko so se otroci po treh mesecih vrnili v skupino. Ja, komunikacija je prve dni med otroki tekla počasneje, seveda, ampak to je bilo pa tudi vse. Več časa so porabili, da so se dogovorili med sabo. Kar bi storili običajno v minuti ali dveh, je prve dni trajalo nekajkrat dlje. A so se dogovorili.

Tik preden so otroci prve triade spet pričeli pouk, sem po nekaj šolah pobaral, kako tečejo odnosi s starši, kako z učenci, kakšna je klima med učitelji. Skupno vsem je bilo, da se veselijo pričetka pouka v šoli.

Od učencev tretje triade so nekateri kar uživali v pouku doma, enako nekaj družin – zaradi spremenjene organizacije njihovega dela in pouka doma je kar naenkrat odpadlo običajno hitenje, ni bilo obšolskih dejavnosti in podobnega. Nekateri so rekli, da je zdaj celo bolje, kot je bilo prej.

Tu moram poudariti, da gre za družine, kjer vlada družinska blaginja. S tem ne mislim le, da se ne otepajo z revščino, ampak da imajo urejene družinske in partnerske odnose. Tega zadnjega ne morem dovolj poudariti. Če je med staršema vse v redu, je cela družina v redu. Seveda ga otroci včasih biksajo po svoje, a to je večinoma le prehodnega značaja.

V materialni revščini in slabih odnosih med staršema so največje žrtve otroci

Tam, kjer je revščina, kjer so slabi odnosi med staršema ali v širši družini v skupnem gospodinjstvu, če vlada bolezen, razvojne težave, morda alkohol, brezposelnost in drugo, tam je pa hudo. Posebej če gre za otroke z boleznimi, se zaradi korone prestavljajo termini pri zdravnikih v nedogled. Enako zdravljenje ali vsaj vzdrževanje stanja. To, da gredo otroci iz takega vzdušja v šolo, pa res predstavlja olajšanje tudi za otroke. Tu ni dvoma. Zanje ni rožnato. Resnici na ljubo ni bilo niti prej. Najhuje je, ko gre za partnerske težave. Odrasla bi lahko kaj naredila, pa se, zaverovana v svojo pravico in svoj prav, ne dogovorita za sožitje. Ceno dnevno plačujejo otroci.

Ko so starši prek medijev slišali ali brali mnenja nekaterih strokovnjakov, da se bo šolanje na domu poznalo na otrokovi zrelosti, socializaciji in sploh bodo prikrajšani, so se pričeli povezovati bolj kot prej. Za šolo, za pouk, za otroke. Pričeli so komplicirati ob spremembah.

Šolsko ministrstvo za vodenje resorja zaslužilo cvek

Resnici na ljubo, vlada si je za komuniciranje s šolami in starši prislužila en velik, masten cvek! Recimo, slaba organizacijska praksa: spremembe so bile objavljane pogosto na petek, tudi zvečer in naj bi začele veljati v ponedeljek zjutraj. Za vsako spremembo v taki situaciji je moral ravnatelj izdati pisna navodila, taka, ki prenesejo presojo pravnikov: ločeno za učence, za starše, za učitelje, za kuhinjo, za čistilke in ločeno za drugo tehnično osebje, za poslovne obiskovalce in dostavne službe (kruh, recimo). Lahko pogledamo tudi  postopkovne napake in neupoštevanje vseh učencev v statistiki ter sklepih, ki so iz tega sledili. Ministrica je hvalila rezultate, podprte s statističnimi podatki, s tem da sploh niso zajemale vseh učencev, ne primer tistih, ki so v situaciji na daljavo poniknili, se sploh niso odzivali na pobude in navodila šol.

A vse manj je bilo razmišljanja, ali bodo šole odprte, ko bodo, bo pouk v razredih, kjer bo, pač glede na razmere s korono. Šola bo! Pričakovanja so velika. Nisem tako trdno prepričan, da zato, ker bo to res tako dobro za otroke, ampak tudi zato, ker so starši dejansko preutrujeni.

Do tega trenutka so bili primorani ravnati, kot so narekovali ukrepi. Zdaj pa so se povezali in upajo na stampedo na šolstvo. Ponekod na napačen cilj – na šolo, tega so že vajeni. Morali pa bi na vlado, šolsko ministrstvo, Zavod za šolstvo in ministrico.

Postavljena so bila vprašanja o opremi otrok za šolanje na daljavo, kaj pa učitelji?

Nekatere šole zdaj plačujejo ceho dejstva, da so starše neprestano vabili v šole, še dodatno odpirali vrata in jim dopuščali vloge, ki jim ne pritičejo. Ponekod so na trenutke starši peljali šolo, ne obratno. Povem za ekstremen poskus vplivanja: nezadovoljna mama je bila v šolskem letu (po zapisih srečanj in po šolskem dnevniku prešteto) večkrat na šoli kot njen sin. Že prešolan z druge šole, kjer tudi »niso znali delati z mojim otrokom«. Otroka sem spoznal, spremljal sem pouk, tisti dan je bil otrok v šoli. Zaradi primanjkljaja ne more slediti pouku, o obnašanju ni vredno izgubljati besed. A po besedah mame je vse zakuhala šola, našla si je tudi grešnega kozla. V resnici je bila največji problem prav ona sama. Zahtevala je nemogoče in se ni hotela prilagoditi. Raje bo spet prešolala otroka.

Prilagajanje je pri večini staršev teklo dobro, tako tudi v pedagoških vrstah. Čeprav se je spet pojavila dvojnost: sprašujemo se, ali imajo vsi otroci ustrezno opremo za pouk na daljavo.

Se je kdo vprašal, ali so učitelje pobarali, ali imajo vso potrebno opremo, da učijo od doma? Je kateri od poslancev ob nastopu izjavil, da že ima računalnik in ne potrebuje službenega? Samo po sebi je umevno, da dobiš orodje na delovnem mestu. Mar mizar prinese svojo vrtalko v službo, žago iz garaže … Od učiteljev se to kar pričakuje. Mislim, da bi bil zanimiv podatek, koliko računalnikov za pouk od doma je učiteljem zagotovilo ministrstvo/zavod v teh novih delovnih razmerah? So sploh vprašali?

Tudi učitelji so doživljali stisko, tudi pri ocenjevanju, vidi pa se primanjkljaj glede vzgoje v šoli

Ste pomislili, da imajo nekateri učitelji tudi otroke, ki se šolajo? Ja, stiska ni bila samo pri tistih, ki so za gospodarstvo delali od doma in so potrebovali računalnik za delo, obenem pa imeli po dva ali tri otroke in en računalnik. Marsikje je bilo potrebnega kar nekaj žongliranja še s pametnimi telefoni.

Potem ko so nekateri vzgojo iz šole skoraj trideset let izganjali in celo prejeli državna priznanja za ta razvoj, je šola, zdaj ko ni pouka, kar naenkrat dobila neslutene vzgojne in socialne vloge. Čeprav so vzgojo izbrisali celo iz imen predmetov. Ni več glasbena vzgoja, ampak glasba. Po enakem zgledu šport in umetnost. Ker pri tem očitno ne gre za vzgojo.

Nato se kot po čudežu pojavi formativno spremljanje pouka, ki so ga posamezniki hoteli uveljaviti celo namesto ocenjevanja. Fino ime za najbolj običajno, kvalitetno delo učitelja, ki spremlja posameznikov napredek, ga vodi in spodbuja. To je vloga učitelja, ki uči, vodi in vzgaja. Zato dosega rezultate. Ima odnos z učencem.

Otroci bodo letos ceno iskanja in prilagajanja ter tega, da ne ubogajo staršev, plačali s slabšim, manj kvalitetnim in manj obsežnim znanjem. Kaj bomo s tem, ne sme obviseti na presoji posameznih učiteljev, ki bi zaradi socialnih in zdravstvenih okoliščin določali, kateri otroci ne dosegajo minimuma in zato ponavljajo razred.

Kako se bo izkazalo vodstvo področja šolstva? Do zdaj se je bolj slabo

Pa smo spet pri tem šolskem polju, ki se mu uradno reče Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter njegovih udih. Vsakdo ima svoj vrtiček, ki ga ljubosumno čuva. Formativno spremljanje je en vrtiček. Vrtički so devetletka pa opisno ocenjevanje in taki projekti. Nacionalno preverjanje znanja, matura in podobno.

Zamudili smo enkratno priložnost: nikoli v zgodovini se ni toliko naših otrok, najstnikov in staršev veselilo pouka v šoli!

Če se izkaže, da je nivo znanja res zelo nizek, ali bodo obdelovalci vrtičkov izdali za letošnje leto prirejene minimalne standarde za prehod v naslednji razred osnovne šole? Če jih bodo, kaj si mislite, jih bodo izdali marca ali 10. junija? Po izkušnjah sodeč, bo prej obveljal slednji datum, če sploh. Breme korone, nekoordinacije med vrtički ter nesposobnosti ministrice in vlade bodo spet plačali otroci, učenci. Zdaj, v tem koledarskem letu.

Bo šola zaradi človeškega faktorja letos res kot nasedli tanker?

Kar se nacionalnega preverjanja znanja v OŠ in mature v SŠ tiče, je vsakomur, ki vsaj kaj ve o raziskavah, jasno, da so primerljive samo, če so izpeljane v identičnih oz. zelo podobnih razmerah. Čemu bo služila letošnja matura? Primerjava s čim bo možna? Imeli smo že generacije brez mature. Neverjetno, fakultete so preživele, tista mladina tudi in gospodarstvo se ni sesulo, ker ni bilo mature.

Šola je tanker, kolos! Ni čolnič, ki ga obrneš v majhnem rokavu reke. Obračati je treba pričeti davno pred mestom, kjer se bo to zgodilo. Za zdaj vse kaže, da bomo nasedli.

Zaradi svoje narave take rešitve ne morem sprejeti. Zato podpiram starše, ki se s protesti usmerijo na ustrezno inštitucijo ali posameznika (na primer na ministrico za šolstvo). Na vlado, ki ravna nespoštljivo in komunicira s starši in otroki tako, da jih žali.

Ne podpiram pa staršev, ki v spore vlačijo otroke in mladino, na primer na zborovanja, proteste, štrajke in podobno. Vemo, kakšni starši žrtvujejo za ideje celo lastne otroke, s tem da jih postavijo v prve vrste. Nočem, da smo jim podobni.