Za Merklovo in CDU včerajšnji dosežek ni samo prvi uspeh po zelo dolgem času, marveč je tudi razlog za olajšanje. Seveda so Posarci nagradili predvsem Kramp-Karrenbauerjevo in ravno niso hoteli, da bi v njihovem lokalnem spopadu odločali zvezni dejavniki, zato so tako množično pridrli na volišča. Toda tolikšna razlika na vrhuncu evforije zaradi Schulza bo težko ostala brez odmeva na majskih deželnozborskih volitvah.
V mesecu aprilu bodo zagnani ustvarjalci Ribniškega pasijona pripravili že 11. zaporedno gledališko-glasbeno uprizoritev Kristusovega trpljenja. O tem, kako potekajo priprave, koliko dela in truda je vloženega v ustvarjanje pasijona, kdo so njegovi ustvarjalci in še o marsičem drugem smo se pogovarjali s Heleno Ilc, koordinatorko pri Ribniškem pasijonu.
Merklovo in krščanske demokrate poleg splošne zasičenosti s kanclerkino vladavino po drugi strani še naprej pesti nečedna turška ofenziva, zaradi katere v očeh javnosti zlasti krščanska demokracija izpade kot neodločna in bojazljiva, socialdemokratom pa se kot manjših partnerjev zadeva skoraj ne dotakne.
Vendar se moramo zavedati, da islam v svoji zgodovini že tretjič osvaja Evropo, tudi Slovenijo (berite Josipa Jurčiča) in to z mirnimi prehodi njihovih množic, ki nosijo v srcih skrito orožje, da v imenu svojega boga smejo in lahko počnejo vse. Naše, skozi stoletja s krvjo pridobljene vrednote in pravice, so za njih nepomembne. Morda zato tudi Evropa potrebuje svojega ‘trampa’?
Državni projekt “drugega tira” nima časovnega programa in ne programa načina graditve, ni investicijskega programa, je pa »izbrana« že cena in to zadostuje. Če napoveduješ končni rok, moraš izbrati začetek in določiti roke za vse vmesne stopnje. Gospe in gospodje, to je drugi tir, tir do pekla!
V naši kulturi je močno vtisnjeno v zavest mnogih ljudi, da se težave rešujejo z medicinsko pomočjo. Če ima nekdo glavobol, lahko vzame tableto. Prav tako, če ima depresijo. Če nekdo ni zadovoljen s svojim … Beri dalje
Nedeljski počitek mora spet postati pravica in družba mora sistematično ovirati razširjanje nedeljskega dela. Tudi in predvsem v trgovini, kjer so delavni urniki že tako razpotegnjeni v turnuse. V ospredje moramo spet postaviti človeka in njegovo dobrobit, kar pa marsikdaj pomeni, da so stvari, ki jih ne moremo plačati, bolj pomembne kakor denar, ki nam omogoča materialne dobrine. Velika dobrina je nedeljski počitek.
Zadnje razprave okoli drugih tirov, šestih blokov in cestnih razvojnih osi nam bi morale zadoščati za bolj jasno zahtevo po prevetritvi vloge javnega uslužbenca in uradnika. Bojim se, da je potencialno ogroženih, a imajo hkrati volilno pravico, preveč. Poslastica je, če svoj politični program pred volitvami nastaviš tako, da imaš preko sto tisoč glasov prednosti pred opozicijo.
Gotovo, obstaja vrsta bolj ali manj učinkovitih mednarodnih organizacija z OZN na čelu, ki si prizadevajo za mir v svetu. Toda v večini primerov se v teh organizacijah usklajujejo interesi posameznih držav, skupin ali korporacij. Vsak vleče na svojo stran, vsak gleda svoje ozke interese, kakor da ne bi bili drug od drugega odvisni in na istem ognjeniku.
Projekt Drugi tir v končni fazi ne bo 1,0 milijarde, ampak se lahko z gotovostjo napoveduje vrednost med 2,2 do 2,5 milijarde. Tako velika razlika pa lahko nastane samo zaradi namena sistematičnega zavajanja in prikrivanja dejanskih stroškov.
Te dni sem tudi kupovala letalsko karto. Verjetno sem jo prvič res poglobljeno prebrala, saj nikoli do sedaj na karti nisem opazila podatka, ki bi mi sporočal, koliko emisij CO2 bom povzročila s tem, ko bom letela. 1.505,81 kilograma. Si predstavljate, letalska družba, ki ji je v interesu čim večji promet, potniku s podatkom o CO2 razlaga, kakšno ekološko katastrofo povzroča s svojo potjo.
V času takoj po osamosvojitvi je odšlo letno okrog 1.000 ljudi, med njimi je večina našla zaposlitev že iz Slovenije, še preden se je podala na pot. Mladi danes nasprotno iščejo službo najprej doma in ker je ne najdejo, gredo v tujino, češ »tam jo bomo lažje našli«. Poteka pa izseljevanje enakovredno iz mest in podeželja.
Predsednik Erdogan si je želel za svoj sporni predlog sprememb ustave pridobiti glasove volivcev – državljanov, ki živijo v tujini. Voditi volilno kampanjo v drugi državi je že samo po sebi problematično. Ministre, ki jih je kot odposlance razposlal na volilne shode po zahodni Evropi, se lahko razume tudi tako, da lahko že sedaj močni Erdogan poseže v notranjo politiko in stabilnost zahodnih demokracij.
Tako so se po Trumpovi senzaciji v ZDA še druge volitve v Evropi, na katerih so imeli populisti možnost za odmeven uspeh, iztekle z njihovim porazom. K temu ni malo prispeval turški predsednik Erdogan, ki je s svojim izsiljevanjem in norčevanjem iz držav Evropske unije po eni strani prisilil Marka Rutteja k odločilnim korakom, p0 drugi strani pa povzročil stekanje Nizozemcev za njim in za njegovo stranko.
Imejmo pogum, da si bomo upali v družbi (t.j. urejeno in sistematično) razpravljati o tem kaj je res in kaj, kaj je dobri in kaj je zlo. Zahtevajmo od parlamenta, da sprejema zakone, ki bodo praktični odsev naših spoznanj, da bodo naši zakoni skladni med seboj in naše življenje zaradi tega lažje in mirnejše. Upajmo si »moralizirati« pa tudi, moralno živeti.
Konservativna vizija Schumana, De Gasperija in Adenauerja je našla navdih v konzervativnem spoštovanju tradicije. Omenjeni možje so zagovarjali zvezo suverenih nacionalnih držav s kar se da globoko subsidiarnostjo – torej prenašanjem pooblastil na čim nižji lokalni nivo.
Z vstopom v leto Gospodovo 2017 napadi na papeža Frančiška niso pojenjali, obratno, opaziti je nekakšen next level. Poleg frontalnega in zato vsekakor pogumnega oponiranja nekaterih kardinalov, poleg protipapeškega junačenja in trolanja ultra-tradicionalistov ter apokaliptikov na socialnih omrežjih, smo v Italiji doživeli še prikaz nočnega uličnega aktivizma.
V zakonodajnem postopku je predlog Družinskega zakonika. Tak, kakršnega so nam blagohotno in z zvrhano mero arogance ter nepripravljenosti vsaj prisluhniti predlogom za izboljšave in usklajevanje dali na vpogled, je – če bo sprejet – zrel za referendum.
V petdesetih letih ljudje odhajajo še vedno iz političnih razlogov. Ne več sicer zato, da bi si rešili življenje, ampak ker jim je bilo jasno, da doma pač več ne bo šlo. Niso se strinjali z režimom, za katerega so videli, da ne gre v pravo smer. Lahko pa so bili to tudi ljudje, kot sta bila Jože Pučnik in nedavno umrli Ljubo Sirc, ki sta bila dejansko zaprta, in sta šla potem v tujino.
Državna meja se je drastično poostrila po koncu druge svetovne vojne, saj je ločevala svobodni zahodni svet od barbarstva, ki je streljalo na vsakogar, ki bi hotel zapustiti socialistični raj. Je pa meja krog in krog Slovenije zarezovala v naše narodno tkivo in medsebojno odtujevala notranji od zunanjih delov.