Najbolj mi gredo na živce vozniki dobričine. Sredi glavne ceste zavrejo, da se jim skoraj zaletiš v zadek – dobričine namreč dajejo prostor revčku, ki čaka na stranski cesti. Revčki s stranske ceste niso nujno … Beri dalje
Včasih nastopi neustavljiva „želja po Galileji“, želja po začetku, po izviru, po nedvojni besedi. Takrat bi kot podeželski župnik „spakiral kufre“, se umaknil iz te katoliške „masovke“ ter šel za duhovnika v kakšno sekularizirano, ateizirano in versko brezbrižno metropolo, v kateri se dobiva le peščica pristno vernih.
Kot strokovna skupina zahtevamo, da se Luki Koper zagotovi umirjen in kakovostne razvoj, tako, da čimprej dobi povezavo z zalednimi državami ter pri nas zagotovi gospodarstvu pospešen stik s svetovnimi trgi, našemu gospodarstvu pa vzdolž logistične povezave zagotavlja rast, saj bomo samo tako lahko ujeli razvojne gospodarske trende in se partnersko vključili v razviti svet.
V Ratzingerjevem odnosu do pokoncilskega dogajanja se zrcalita ista poštenost in trma, s katerima je izpeljal svoje najosupljivejše dejanje. Februarja 2013 se je odločil, da se ne more več pretvarjati, da lahko kot šestinosemdesetletnik s kopico drugih, osnovnejših težav zares vodi tako veliko skupnost, kot je Cerkev. In je to (spet) povedal in naredil edini logični korak.
Brexit je že sprožil ugibanja glede tega ali lahko angleški jezik poleg francoskega sploh še ostane delovni jezik evropskih ustanov. A po vsej verjetnosti bo tako ostalo tudi v prihodnosti. Ne zdi se ravno verjetno, da bi glede na svoj mednarodni renome in razširjenost zaradi ene (napačne) poteze britanskih volivcev kar čez noč izgubil svojo dosedanjo vlogo.
Politiki se morajo začeti zavedati, da so vsak dan pod drobnogledom ljudstva, se posuti s pepelom in priznati napake. V primeru hujših kršitev pa seveda odstopiti. Nehati morajo biti servis bogatih korporacij in postati servis ljudstva, kar naj bi v demokraciji tudi bili. Končno morajo najti rešitev za migrantsko krizo ter si priznati, da t. i. »multikulti« politika ne rodi sadov.
Ob novici o Pahorjevem spomeniku, se je samo po sebi zgodilo, da sem začel premlevati o največjih pet XX. stoletja. Kdo so Slovenci, Slovenke, ki bi jih lahko uvrstili v največjih pet? Kakšne kriterije uporabiti za tako selekcijo? Četudi gre za moj osebni izbor, naj bodo kriteriji jasni in kolikor se da objektivni.
Še pred nekaj desetletji bi pobuda za spoštovanje naravnih odnosov v družinskih zakonodajah bila absurdna. Toda danes, ko prevladuje kulturno ozračje, ki pred krvnimi vezmi daje prednost družbenim dogovorom, se moramo pošteno zavzemati, da družbi ohranimo temeljno izkustvo družine.
Jeseni 2015 je praška umetniška skupina Ztohoven (gre za besedno igro, ki pomeni “(gremo) ven iz tega”, fonetično pa lahko tudi “sto drekov”) splezala po gradbenem ogrodju na grajsko streho, zastavo spustila dol ter namesto nje na drog vzpela rdeče moške spodnje gate v nadmerni veličini, da so se lahko videle daleč naokrog.
Brexit bi lahko imel pozitivno plat v okrepitvi glasu v prid institucionalne prenove EU v luči poenostavitve skupnih pravil, sprostitve administrativnih bremen in krepitve vladavine prava, ki bo ščitila delovanje enotnega trga in štirih svobod (pretoka kapitala, storitev, blaga in ljudi), na katerih je nekoč EU bila utemeljena. Trenuten razpad šengenskega območja daje signal, ki slabi ta glas.
Živčnost in jeza zaradi neuspeha se kaže v poseganju po težjem in v vojni preizkušenem orožju. Stekla levica zdaj svoje nasprotnike obklada s fašisti, klerofašisti, neofašisti, evrofašisti ipd. Sebe pa deklarira za antifašiste, kratko antifo. Svojo regresivnost demonstrira s tem, da je za svoj boj izbrala taktiko, ki jo je v preteklosti uveljavil Josip Stalin.
Resni in gospodarni kriteriji primerni za končno odločitev o izvedbi projekta, so lahko naslednji: maksimalna gospodarska učinkovitost projekta, ob minimalnih stroških obratovanja, najkrajši rok izgradnje, spoštovanje okoljevarstvenih predpisov in
zagotavljanje povečane kakovosti življenja prebivalcev ob progi.
Pri tem se moramo zavedati, da nam EU ne more in nam tudi ne bo pomagala reševati naše multidimenzionalne krize, saj to ni njena naloga, ampak naloga nas samih. Zato se bom letos veselil vsake zmage demokratičnih strank nad evroskeptičnimi populisti v Evropi, pri tem pa ne bom pozabil na to, da smo predvsem sami Slovenci odgovorni za našo prihodnost.
Sodobnega človeka determinira potrošniška družba. Glavno je, da imam. Mojo bit določa imetje. Vse se pogosto vrti okrog tega. Tudi mesto in vloga posameznika v sodobni slovenski družbi se zlovešče pokriva z mestom in vlogo njega in njegove družine med drugo svetovno vojno! Od tod tudi take težave pri odkrivanju, preiskovanju in proučevanju žalostnih zgodb iz naše polpreteklosti.
Nedavno sem na tukajšnjem spletnem magazinu omenil, da imam občutek, da gre ta pontifikat h koncu. To se po mojem lahko zgodi na dva načina: ali se bo ta pontifikat letos preprosto nehal (z odstopom), ali pa ne bo več tak kot je zdaj, ker bo pokazal pravovernejše lice.
Prve žrtve pomanjkanja krščanskega kvasa v družbi in demokratičnega primanjkljaja so predvsem najšibkejši. Ko bodo slike iz začetka izjema in ne pravilo, bo to eno od zanesljivih znamenj, da naši družbi uspeva kultura srca, gojenje srčnih odnosov in da smo vzpostavili za to potrebne strukture in s tem (nekoliko) odpravili demokratični primanjkljaj, če že ne tudi krščanskega.
Po predlogu StrS bi tako dobili moderno dvotirno železnico v dolžini 30,4 km, kjer bi bilo samo 4 km čisto nove proge, medtem ko vladni predlog govori o čisto novem enem samem tiru v dolžini 27,1 km, stari tir pa bi še nekaj časa ostal v takem stanju, kot je sedaj. Finančna ocena predloga StrS je zmernejša in verodostojnejša: celoten projekt je ocenjen na cca. 800 milijonov eur. Za ta denar bi dobili prenovljen trenutni tir, ob njem nov drugi tir, vse skupaj skrajšano s 4 kilometrskim predorom.
Krščanstvo je še vedno najbolj preganjana religija na svetu. Ker je sam Kristus bil križan, si ni težko predstavljati, da tudi začetki krščanstva niso bili lahki. In res niso bili: v prvih treh stoletjih je … Beri dalje
„Porihtajte mojega otroka, v mene in našo družino pa se ne vtikujte“: Otroška „psihopatologija“ kot odraz projekcij odraslih V družbi opažam naraščajoči trend, da se otrokom preveč lahkotno pripisuje psihopatološke diagnoze. Čeprav se strinjam, da … Beri dalje
Tujec, poročen s Slovenko, ki razmišlja, da bi napisal spomine na svojega očeta, mi je pred kratkim dejal, da je v Sloveniji nemogoče izdati biografijo 20. stoletja, ne da bi jo leva ali desna javnost takoj ožigosala za “našo” ali “njihovo”, posameznika (avtorja) za “našega” ali “njihovega”. Nekaj več težav glede tega je pri knjigi Stashe Furlan Seaton “Vojna vse spremeni” (Modrijan, 2016).