„Porihtajte mojega otroka, v mene in našo družino pa se ne vtikujte“: Otroška „psihopatologija“ kot odraz projekcij odraslih
V družbi opažam naraščajoči trend, da se otrokom preveč lahkotno pripisuje psihopatološke diagnoze. Čeprav se strinjam, da so pri določenem odstotku otrok dejansko prisotne nekatere motnje (denimo motnja pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti ali avtistične motnje), hkrati opažam, da se v splošnem, pretežno laičnem diskurzu otrokom pogosto kar vsevprek pripisuje te „modne“ motnje, in sicer v meri, ki je precej višja od dejanske pojavnosti tovrstnih težav.
Še enkrat poudarjam: Nekateri otroci imajo res težave avtistične narave ali katero drugo klinično motnjo in srečujem mnogo primerov, ko se starši takšnih otrok nadvse predano in pogumno trudijo, da bi jim pomagali. A po drugi strani se soočam s primeri, ko se klinične oznake uporablja (ali zlorablja) za označevanje otrok, ki sploh nimajo motnje in bi bilo zanje bolje, če jim ne bi lepili tovrstnih etiket. Sprašujem se, kaj je vzrok neumestnega etiketiranja otrok s psihopatološkimi oznakami, in del odgovora je po mojem mnenju v psihološkem mehanizmu, imenovanem projekcija. Odrasli svoje lastne težave, ki jih imamo ob otrocih, marsikdaj projeciramo vanje, ker je to bistveno lažje kot pa soočiti se s svojo realnostjo.
Poglejmo primer tako imenovane hiperaktivnosti. S to etiketo se dostikrat označi otroke, ki so pravzaprav nevzgojeni (in takšnih je dandanes veliko), ker jih odrasli, ki s(m)o zanje odgovorni, ne znajo/znamo pravilno usmerjati. Ali pa otroke, ki so psihološko bolj ali manj zanemarjeni oz. podhranjeni in s svojim vpadljivim vedenjem iščejo zadovoljitev svojih psiholoških potreb, natančneje pozornost drugih, ki jo za svoj razvoj upravičeno potrebujejo. V tem smislu smo predvsem odrasli tisti, ki smo „hiperaktivni“ (se pretirano razpršujemo v različnih dejavnostih) in imamo pomanjkljivo pozornost (do otrok, katerim naj bi svojo pozornost izkazovali).
Ni težko razumeti, da je lažje pripisati težavo otroku kakor pa odraslemu, saj je otrok šibkejši in se težje brani. Obrambni mehanizem projekcije vedno deluje po načelu speljevanja problemov stran od samega sebe – a ker probleme nato vidimo v drugih, se še vedno lahko ukvarjamo z njimi in jih „rešujemo“, na način, ki je za nas manj ogrožajoč. Projekcija sicer poskrbi za zmanjšanje duševnega nelagodja, ki ga občutimo ob določenem problemu, a obenem izkrivlja naš pogled na realnost. Pristopanje k strokovnjakom z držo „porihtajte mojega otroka, v mene in našo družino pa se ne vtikujte“ tako zanika temeljno dejstvo, da je družina sistem medsebojno tesno prepletenih posameznikov, ki hote in nehote vplivajo drug na drugega. Strokovnjakom takšna drža staršev v precejšnji meri zveže roke za učinkovito ukrepanje. Prepričanje, da je vzrok problema (le) v otroku, po možnosti kar v njegovem genetskem ustroju, odraslim utegne prinesti olajšanje, a hkrati zanika vlogo in odgovornost odraslih v genezi otrokovih težav. Sodobni pojav, ko se otroke vsevprek in brez strokovnih argumentov obklada z diagnozo hiperaktivnosti in pomanjkljive pozornosti, torej izraža (tudi) nezmožnost nas odraslih, da bi bili otrokom dobri vzgojitelji. Da bi se otrokom ustrezno posvetili – jim pogosteje ali na bolj ustrezen način namenili svojo pozornost, jim prisluhnili, jih začutili, jim pomagali strukturirati njihov čas, jim postavili meje.
Naslednji primer so motnje avtističnega spektra, skupina realnih kliničnih sindromov, ki pa se jih prav tako dostikrat nepremišljeno uporablja kot etiketo za pojave pri otrocih, za katere odrasli in družba nasploh ne želijo prevzeti odgovornosti. Temeljna značilnost avtističnih motenj so težave posameznika v socialnem funkcioniranju. A vsak otrok, ki ima težave na področju odnosov, še ni avtist. Če pomislimo, kako nizko prioriteto mnogi odrasli dajejo druženju s svojimi otroki, obstoj projekcije ni presenetljiv. V času praznikov in počitnic, ko ima veliko staršev dopust, so vrtci kljub temu polni ali pa so otroci pri starih starših. Niso tako redki primeri, ko celo otroci brezposelnih staršev večino dneva preživijo v vrtcu. Zdi se, da živimo v družbi, kjer je mnogim odraslim stik z njihovimi lastnimi otroki težaven ali vsaj ne dovolj pomemben. Se potemtakem čudimo, da otroci in mladostniki toliko časa preživijo v zamaknjenosti digitalnega sveta različnih elektronskih naprav? Če pri nas ne dobijo dovolj priložnosti za pristen medčloveški stik in se posledično tolažijo z elektroniko, so zato že kar avtisti? Dosti lažje je otroku nalepiti etiketo avtizma kakor soočiti se s svojo lastno nezmožnostjo ali/in nezainteresiranostjo za to, da bi z njim vzpostavljali in ohranjali povezanost ter si tako vzajemno nudili priložnosti za razvoj in krepitev odnosov.
Projekcija težav odraslih v otroke ni omejena na sedanji čas. Najdemo jo lahko tudi v preteklosti, le da so takrat odrasli v otroke projecirali druge vsebine. V času, ko je bil pogost avtoritarni vzgojni stil (tj. pretirana strogost), so otrokom pripisovali, da so vsaj poredni, po naravi nagnjeni k neodgovornosti in povzročanju težav, če že ne hudobni. Če opisano pojmovanje otrok pogledamo skozi prizmo projekcije, opazimo pomanjkanje empatije do otrok na strani odraslih. Tudi dejansko bi čas pred stoletjem in več težko označili za čas, v katerem bi bila izrazita prizadevanja odraslih za razumevajočo in sočutno držo do otrok. Pogosto pojmovanje v tistem času, da otrokom primanjkuje dobronamernosti, uvidevnosti in razumnosti, najbrž še bolj kot na značilnosti takratnih otrok nakazuje na pomanjkanje zmožnosti za toplino, naklonjenost in razumevanje v odnosu do otrok s strani tedanjih odraslih.
Tako v preteklosti, kaj pa nas čaka v prihodnosti? Čeprav bodočnosti ne poznamo, nimamo nobenega razloga za pričakovanje, da se bo opisani mehanizem projekcije končal. Tako se lahko vprašamo, kaj bodo prihodnje vsebine, ki jih bodo oz. bomo odrasli nezavedno, nehote projecirali v otroke, to družbeno skupino, ki bo še naprej šibkejša od nas in vsled tega prikladna za „obračun“ z našimi lastnimi problemi. Glede na to, da so v današnji družbi čedalje bolj prisotni poskusi zabrisovanja razlik med spoloma, se bojim, da bomo v ne tako zelo oddaljeni prihodnosti pri otrocih in mladih začeli vsevprek „ugotavljati“ njihovo identitetno zmedenost ali celo neustreznost. Presenetljivo velik vpliv teorije spola v družbi, kljub njeni znanstveni problematičnosti, daje misliti, da ima dandanes veliko moških in žensk morda težave s (svojo) spolno identiteto. Preprosteje povedano, niso prepričani ali ne vedo v zadostni meri, kaj pomeni biti ženska ali moški. Ali pa se značilnosti, povezanih s svojim spolom in spolno pripadnostjo, celo sramujejo, kar predstavlja še posebno ugodna tla za vznikanje projekcij. Spolna identiteta je eden temeljnih stebrov posameznikove identitete, zato lahko s tovrstnimi projekcijami naših težav na otroke naslednji generaciji naredimo ogromno škodo. Morda celo večjo, kot če jim govorimo, da so poredni, hiperaktivni ali avtistični.
V izogib opisanim težavam je, kot vedno, najbolj učinkovito, zdravo in pošteno začeti pri sebi. Odrasli, in družba nasploh, bi se tako morali vprašati:
- Zakaj nam je tako težko otrokom postaviti meje? Ali smo jih sploh pripravljeni postavljati? Kako vešče in razvojno primerno v resnici usmerjamo dejavnosti in energijo otrok ter zadovoljujemo njihove ne le telesne, marveč tudi duševne potrebe?
- Zakaj otroke potiskamo na rob svojega življenja, namesto da bi z njimi živeli v vitalnem, pristnem in obojestransko osrečujočem odnosu? Zakaj so družinski vidiki v primerjavi s preteklostjo dandanes odrinjeni proti robu življenja družbe? Zakaj nekritično sprejemamo enačenje pojmov poklicanost in poklic ter posledično dihamo le s tisto polovico pljuč, ki je namenjena službenemu delu? Celostno gledano, je poklicno delo le del poklicanosti, ki je širši pojem in v splošnem vključuje tudi polnost družinskega življenja.
- Zakaj se bojimo biti (v polnosti) moški, biti ženska? Imamo občutek, da to ni moderno? Imamo morda celo občutke krivde ali sramu? Dovoliti si biti v polnosti to, kar smo, morda res včasih ni moderno, je pa vsekakor modro. Dovolimo to tudi (svojim) otrokom.
Kar govorimo o otrocih, marsikdaj pove več o nas samih kakor o otrocih. Predstavlja posredno sporočilo o težavi, ki jo imamo odrasli sami s seboj. Posledično pa imajo problem tudi otroci, saj jim odrasli ne moremo biti v zadostno pomoč pri njihovi rasti na področjih, kjer smo sami šibki.
Kot sem že uvodoma poudaril, obstaja določen odstotek otrok, ki imajo dejanske klinične motnje. Njihove starše še posebej globoko spoštujem, saj si lahko približno predstavljam obsežne napore in izzive, ki jih s seboj prinese skrb za svojega otroka s posebnimi potrebami. Ne morem pa se strinjati s pretirano lahkotnim podeljevanjem kliničnih oznak, saj takšno početje vodi v patologizacijo in demoniziranje otrok in otroštva. Ker otežuje uvid v dejanske probleme družin in družbe, je škodljivo ne le za otroke, marveč tudi za starše, stroke, ki se ukvarjajo z otroki, in za družbo nasploh. Res je, da imajo otroci včasih probleme, a jih imamo tudi odrasli in prav je, da svoje probleme odraslo rešimo.
