Hudič je v podrobnosti, pravijo. Pa poglejmo!
Mestni avtobus. Vse tiho in zasedeno. Srednješolci so pogumno osvojili sedeže in vsak tiči za nepredušnim zvočnim zidom, kakšen v ritmu miga z glavo, kakšen otožno zre v daljavo … mir kot na pokopališču. Starejši gospod pomaga nosečnici dvigniti voziček z otrokom v avtobus. Gospod zaprosi dekleti, ki sedita na sedežih za invalide, če bi dali prostor noseči mamici. Nič, ne slišita. Gospod glasneje, spet nič. Ko skoraj zakriči, naj vendarle kdo odstopi prostor noseči materi, kratko zašumi, kaj stari hoče. Materi je nelagodno, gospodu se zahvali za pomoč in ga prosi, naj se ne vznemirja, da je tega vajena.
Bolnišnica. Nekoliko izgubljeni očka prinese vročično dekletce na odvzem krvi. Pred laboratorijem množica, večinoma starejše gospe. Očka se pozanima, kdo je zadnji, in z bolno deklico potrpežljivo čakata. Čez nekaj časa mu snažilka, ki tam počasi drgne tla v polomljeni slovenščini pove, da mu za otroka ni treba čakati, piše na vratih. Očka stopi do vrat in vidi, da je res. Obstane pred vrati. Zasliši se godrnjanje, da je vrsta. Ko se odprejo vrata, korpulentna gospa odrine očeta in otroka in skoraj zavpije, da je na vrsti ona. Oče plaho dopoveduje okrog, kaj piše na vratih, otrok joče. Ljudje hočejo, da gre v vrsto. Ko se vrata ponovno odprejo, se z očetom in otrokom vred zrinejo v laboratorij še trije. Jemalka krvi določi vrstni red: najprej gospod (najbolj glasen), potem (vreščeča) gospa in nato otrok. Oče spet plaho spomni, kaj piše na vratih, a kakor da bi bili dogovorjeni, vsi v en glas zabrundajo, da red mora biti.
Parking. Pred marsikatero večjo trgovino je zraven vhoda kakšno parkirno mesto za malčke v vozičku. Ker jih imam tudi sam, sem te pozornosti vesel. Toda zelo redko se zgodi, da so ti prostori prosti, čeprav je proč od vhoda še precej prostora. Nagonsko pogledam v avto, koliko otroških sedežev ima – sam imam tri –, a redko kdaj vidim kakšnega. Nekje sem videl poleg vseh oznak še prijazen napis: »Hvala, ker niste zasedli prostora mojemu malčku!« Prostori so bili zasedeni, a v avtih ni bilo otroških sedežev.
Pariz. Ko sem se mudil v Parizu, sem kupoval v Monoprixu. Več blagajn, povsod vrsta. V edni od njih ljudje spodbujajo žensko, ki se je priključila na rep, naj stopi naprej. Pokliče jo še blagajničarka. Vsi se umikajo in odobravajoče nasmihajo. Opazim, da je gospa noseča. Ko sem ta dogodek omenil gostiteljem, so povedali, da imajo nosečnice in ljudje z malimi otroki povsod prednost, zanje v svetu odraslih ni ne vrste ne čakanja.
Seveda se mi zastavlja vprašanje, kako so mogoče takšne razlike v miselnosti in, posledično, prevladujočih vedenjskih vzorcih, ko pa se tako Francozi kot mi sklicujemo na iste standarde in vrednote. Očitno se je potemtakem zataknilo pri njihovem v prenašanju v zavest in prakso. Pri nas se nemalokrat sliši, da gre pri tem za srčno kulturo in da je to torej stvar srca, s čimer se misli posameznika. Tega nihče ne zanika, gre pa še za veliko več, saj ne govorimo samo o srcu, ampak o kulturi. Ta latinska beseda pomeni gojenje, vzgajanje in so jo Rimljani iz poljedelstva prenesli področje medčloveških in družbeni odnosov. Te odnose namreč gojimo, se vzgajamo za življenje z drugimi tako na medosebni kakor družbeni ravni. Zato srčna kultur ni samo stvar posameznika, ampak vse družbe.
Od aristokracije do splošne enakosti
Na to je opozoril že Alexis Tocqueville v svojem delu Demokracija v Ameriki (1835), kjer je primerjal aristokratsko in demokratično miselnost. Za primer je vzel dopisovanje Madame de Sévigné s svojo hčerko. Ko so se v Bretanji leta 1675 nižji sloji zaradi neznosnih davkov uprli, je bil upor zatrt v krvi. Madame je zapisala: »Pokrajina je lep zgled za vse druge, še zlasti glede tega, da morajo prebivalci spoštovati guvernerje in njihove žene in ne smejo kaliti njihovega miru. (…) Res je, da se mi obešanje sedaj zdi kot osvežitev.« Daleč od tega, da bi bila Madame de Sévigné krvoločna ali egoistična: »Svoja otroka je nadvse ljubila in je zelo sočustvovala ob žalosti svojih prijateljev, in ko jo beremo, celo ugotovimo, da je bila do svojih podložnikov in služabnikov dobra in prizanesljiva. Toda Mme de Sévigné si ni znala jasno predstavljati, kaj pomeni trpeti, če ne spadaš med gospodo.«
Aristokracija je možna v svetu oz. miselnosti, v kateri je hierarhija ali večslojna ureditev samoumevna in jo potemtakem sprejemajo vsi. Denimo, danes je nekaj takšnega kastni sistem, ki je obenem temelj in posledica hindujskega sistema z njegovo samsaro, vedno novimi rojstvi, ko atman – nekaj vedno istega – napreduje prek ponovnih rojstev, reinkarnacij, iz kaste v kasto navzgor, dokler prečiščen ne izgine v Brahmanu. Nasprotno pa je v krščanskem izročilu življenje dano samo enkrat, nobenih ponovnih rojstev ni, zato smo v tem enem samem življenju tukaj pred Bogom vsi enaki, bratje in sestre med seboj. Čeprav je krščanstvo iznašlo ta univerzalni pogled na človeštvo, kristjanom ni vedno uspelo z njim spreminjati družbenih struktur in odnosov. Hočeš nočeš so dali novo vino v stare mehove. Fevdalna ureditev je tak primer, a se je tu zgodilo, kar napoveduje Evangelij, novo vino je mehove razneslo in načelo splošne enakosti se je uveljavilo z razgraditvijo fevdalnega sistema in z njegovo nadomestitvijo z demokracijo. Mimogrede: čeprav je izraz demokracija vzet iz nekaterih grških praks, predvsem atenske, pa je dejansko vsebinsko nekaj novega, ker grška misel in demokracija nista poznala splošne enakosti; demos – telo, s političnimi pravicami – so sestavljali le svobodni moški, se pravi peščica ljudi.
Krščanska misel o splošni enotnosti in enakosti človeškega rodu, se je kljub močnim kulturnim strukturam – od miselnih do institucionalnih – vendarle počasi uveljavljala. Najprej, da tako rečem, na vzorčnih primerih, tj. v redovniških skupnostih, ki so na evangeljskih načelih iznajdevale nove prakse in pravne utemeljitve. Redovniki oz. redovnice so med seboj enakopravni bratje oz. sestre, svoje predstojnike volijo za določen čas in vsi so podvrženi skupnemu pravilu (ordo = red, od tod izraz redovnik). Te samostanske demokracije so bile vzorec za nadaljnji teoretični in praktični razvoj demokracije v vsej družbi. Samo en primer: ko se ustavodajna skupščina v času francoske revolucije ni mogla zediniti, kako delovati, je na predlog dominikancev v njej sprejela poslovnik njihovega občnega zbora. Seveda so razlike in smo različni, posamični in edinstveni, a vse v okviru osnovne podobnosti, ta postane vezno tkivo družbe in, ne nazadnje, vsega človeštva. Tocqueville še ugotavlja: »Kadar so pri nekem ljudstvu stanovi skoraj enaki in več ali manj vsi ljudje razmišljajo in čutijo na enak način, lahko vsak izmed njih vselej oceni občutja vseh ostalih: na hitro se ozre nase in mu zadošča. Zato ga ni trpljenja, ki si ga ne bi mogel predstavljati in ob katerem mu neki skrivni instinkt ne bi razkril njegove razsežnosti. (…) V demokratičnih stoletjih se ljudje redko žrtvujejo za koga drugega; vendar kažejo neko splošno sočutje za vse člane človeške vrste. Ne zadajo nepotrebnih muk, in kadar lahko ublažijo bolečino bližnjega, ne da bi pri tem hudo škodili sami sebi, to radi storijo; niso nesebični, so pa blagi.«
Nova aristokracija
Slike na začetku nam slikajo miselnost in prakso pri nas. Gotovo, ni samo to, a dokler je, velja tudi to umestiti v širši družbeni okvir in ne le zvesti na osebno raven in bonton. Ob teh slikah ni namreč videti, da bi bili ljudje kaj prida blagi, razumevajoči, sočutni ali usmiljeni, ko se srečajo z najbolj ranljivimi, kar otroci pod srcem, dojenčki in malčki gotovo so. To kaže, da zavest enakosti še nima domovinske pravice ne v splošni miselnosti, ne v prevladujoči praksi. Oboje se da spodbujati, oboje gojiti, kultivirati. Če takšne vzgoje in struktur, ki enakost podpirajo in pospešujejo, ni, potem srce pač ne more v drugem prepoznati, začutiti sočloveka, sotrpina. In ta drugi so tako domači: nosečnice in otroci kakor tujci: priseljenci in begunci. Blagost, usmiljenje, sočutje … so še kako družbene kategorije oz. prakse. Med ljudmi bodo rastle in obrodile, če jih bo družba kultivirala in strukturno podpirala, če pa tega družbenega angažiranja ni, bo prevladoval, v najboljšem primeru, miselni in vedenjski vzorec Madame de Sévigné.
Ni dvoma, razlogov za trdoživost tega vzorca ali še slabših, ne manjka. A če ostanemo pri dveh odločilnih dejavnikih, ki vodita iz neenakostne družbe v enakostno, potem se sama od sebe vsiljuje misel, da imamo opravka tako s pomanjkanjem krščanskega duha in naboja kakor s primanjkljajem demokratičnih struktur in praks. Glede prvega je mogoče reči, da se kristjani iz različnih razlogov – povsem nekrščanskh – umikajo v zasebnost in pozabljajo, kako naj bi bili kvas, luč, sol sveta. S tem pa odpirajo vratom nasprotnikom enakosti in spoštovanja slehernega človeka, v prvi vrsti tistega najšibkejšega, ki je brez glasu in moči. Slovenska družba krepko boleha tudi za demokratičnim primanjkljajem, ker ji ni uspelo v celoti narediti preboja iz totalitarnega sistema v demokratičnega, ampak s totalitarno miselnostjo in praksami nadaljuje v »demokraciji«. Po 2. svetovni vojni je bilo pri nas še težko uveljaviti neenakostno družbo, ker je bila družbena zavest, kultura, prežeta z enakostnimi vrednotami. Nad tem je bil tovariš minister Franc Leskošek Luka zgrožen, zato je odločno zahteval »diferencijacijo« in z njo uveljavitev nove aristokracije: »Člani Partije ne smatrajo Partijo kot vodilno organizacijo, ki vodi vse v borbo za socializem. Tega se ne zavedajo zato ni razredne borbe, ne vrši se nobena diferencijacija, vse zato, da se nikomur ne zamerijo. (…) Partijska organizacija na vasi je izolirana, ni povezana z masami in jih ne vodi – celo osovražena je med njimi, in to zaradi njenega neaktivnega dela na vasi. (…) Potrebno je, da z zadružništvom začnemo takoj. Kmetu dopovedati, da gre prostovoljno ali bo lačen. (…) Odgovor doseči s parolo ‘ali si za socializem, ali si proti’ …« (M. Mikola, ur., Notranji sovražniki v dokumentih okrajnih partijskih komitejev, Zgodovinski arhiv, Celje, 1998).
Prve žrtve pomanjkanja krščanskega kvasa v družbi in demokratičnega primanjkljaja so predvsem najšibkejši. Ko bodo slike iz začetka izjema in ne pravilo, bo to eno od zanesljivih znamenj, da naši družbi uspeva kultura srca, gojenje srčnih odnosov in da smo vzpostavili za to potrebne strukture in s tem (nekoliko) odpravili demokratični primanjkljaj, če že ne tudi krščanskega.
