L. Rihar, Slovenski čas: Prešeren kot sabotaža

Če si skušamo predstavljati vsebinski raztežaj, ki ga vsak na svojem polu zamejujeta pojem smrti oziroma življenja, potem ni čudno, da kultura, ki smo ji vajeni pridajati oba pojma, lahko obsega vse, kar je človeškega. Tudi če pustimo ob strani poljedelstvo, sociološko telovadbo in izvorno bogočastje, praktično ni stvari, ki bi je ne mogli natakniti kulturi. Dandanes je vanjo vključeno celo vse, kar je proti- in nečloveško. S to pomensko širitvijo kultura ni več enoznačna, ampak so njeni posamezni segmenti dobili vrednostni predznak. Ko je papež Janez Pavel II. govoril o kulturi smrti, je bilo večini povsem jasno, da govori o negativnih pojavih, ki zahodno civilizacijo nagibajo v samodestrukcijo in zaton. Obenem pa nikoli ne zmanjka ljudi in gibanj, ki hočejo to osnovno delitev prikazati v negativu; smrt postane pravica žensk, organizirana skrb za presežni vzgib v človeku ali za varovanje življenja od spočetja naprej pa najmračnejša ustanova sveta.

Slovensko pojmovanje kulture v svoji prvinski različici še vedno kljubuje zmedam in nasilju. Ko govorimo o kulturnem prazniku, vemo, za kaj gre: dojemanje se zjedri bodisi v posebnih dosežkih, ki so naš narod postavili in ohranili do današnjih dni, bodisi v vzgojnem trudu naših staršev, ki so negovanje osebnostne plemenitosti poimenovali srčna kultura.

Ko govorimo o sodobnikih, ki se odevajo v izraz kulturniki, pa se lahko brž zgodi, da se omenjena plemenitost razgubi in zruši v negativni pol. Pri tem ne gre samo za njihovo produkcijo, ki mnogokrat niha zgolj med plitvostjo in ekscesom. Ne gre samo za ekstatično prisesavanje na proračun države in drugih ustanov. Nemalokrat gre za vulgarno prostaštvo, za vzorčne primere anti-kulture. Pred letošnjim kulturnim praznikom se je ta revščina zlagala od kršenja osnovnega bontona pri embargu pa vse do barbarske manipulacije s tragično smrtjo.

Če se ozremo za leto dni bolj v preteklost, zagledamo podoben politikantski aktivizem tega kulturništva, ko je šlo za rušenje vlade, ker so jo deloma sestavljale izvorno demokratične stranke. Akcija je, mimogrede, med drugim tekla v sozvočju s celotno vertikalo šolstva, ki bi mu nekaj srčne kulture tudi ne smelo biti tuje. Naravnost neverjetno je bilo tudi infantilno-žolčno izključevanje nekega člana Pen kluba. Ali pa če se spomnimo na uničevanje glasbil ob kakofoničnem maltretiranju slovenske himne. Ti pojavi imajo poleg svetovnih silnic zlasti svoje domače, nadvse močne razloge. Pri zadnjem primeru se nehote spomnimo denimo na pokol enainšestdesetih Ciganov, ki so ga idejni predniki leta ’42 izvajali ob spremljavi harmonike. Ta kultura se je torej razvijala v letih nasilja, ki je nagrajevalo le poslušnost centralnemu vodenju, medtem ko je bila kultura življenja fizično uničena, izgnana na tuje ali izrinjena na obrobje in v notranji eksil.

Več lahko preberete v Slovenskem času.