Tujec, poročen s Slovenko, ki razmišlja, da bi napisal spomine na svojega očeta, mi je pred kratkim dejal, da je v Sloveniji nemogoče izdati biografijo 20. stoletja, ne da bi jo leva ali desna javnost takoj ožigosala za “našo” ali “njihovo”, posameznika (avtorja) za “našega” ali “njihovega”.
Nekaj več težav glede tega je pri knjigi Stashe Furlan Seaton “Vojna vse spremeni” (Modrijan, 2016), ki je slovenska izdaja spominov, ki so pred tem izšli v ZDA, kjer avtorica živi. Gre seveda za hčerko dr. Borisa Furlana, pred vojno enega najbolj znanih slovenskih pravnikov, ki je že tedaj bil mednarodno uveljavljen, običajno pa se ga je uvrščalo v liberalni tabor.
Tragično usodo pokojnega dr. Furlana je literarno ubesedil Drago Jančar v Joyceovem učencu. V pričujoči knjigi pa gre za pripoved njegove hčerke, ki je kmalu po vojni uspela zbežati v Rim in nato v ZDA. Opisuje svoje zgodnje otroštvo v Trstu in nato v Ljubljani, kamor se je družina zatekla pred fašizmom (oče Furlan je bil takrat – prvič! – obsojen na smrt), a je tik pred napadom na Jugoslavijo zbežala prek Grčije, Turčije, Egipta in Južne Afrike v ZDA. Ta del pripovedi – kljub drami begunstva – je mestoma skoraj potopisen, celo dekliško avanturističen in morda nekoliko predolg. Iz opisa družinskega življenja pa pred nami vstaja podoba očeta dr. Furlana, kot zavednega Slovenca in Jugoslovana, prepričanega demokrata, občudovalca zahodnega, anglo-saksonskega sveta in toplega očeta; liberalca, ki pa je – v besedah hčerke – “bil ponosen name, ker sem prejela birmo, in zadovoljen, ker sem hodila k maši”.
Šele v New Yorku leta 1944 v to dekliško pripoved vstopijo prvi resnejši vsebinski razmisleki, četudi se mnenje avtorice o jugoslovanskem komunizmu do konca oblikuje šele z očetovo (drugo!) obsodbo na smrt. Mlada Staša namreč z začudenjem opazuje (in enako njen oče), da so “zahodne obveščevalne službe zdaj prikazovale Mihajlovića kot izdajalca in nacističnega kolaboranta”. Kljub temu se družina vrne v Evropo, v London, kjer se oče priključi jugoslovanski begunski vladi in sprejme sodelovanje s Titovim partizanskim gibanjem. Še več, starša z ničemer ne preprečita, da se mlada Staša iz čistega domoljubja odloči, da se prek Barija pridruži slovenskim partizanom v Dalmaciji.
Že v Bariju je presenečena: v partizanskem gibanju so povsem drugačni ljudje, kot si je predstavljala; sprejmejo jo z nezaupanjem. Sumničenje, partijski elitizem in nerazumne vojaške odločitve jo spremljajo ves čas do zmage, ki jo pričaka v Zadru. A kakšna zmaga je to: “Ulice v Zadru so opustele. Nihče ni praznoval, zastave niso vihrale in glasna, odmevajoča tišina je legla na prazne ulice. Na njih so ostale le sence nedavne preteklosti. Naša skupina je konec vojne pozdravila z globokim molkom.” Podobna puščoba nekaj dni kasneje v Ljubljani, kjer je nekdaj topli dom Furlanovih že žrtev komunistične zarote in nadzora, oče Furlan pa v neke vrste hišnem priporu v hotelu Slon. Tudi Joža Vilfan, ki je nekoč služboval pri Furlanovemu očetu, dr. Furlanu ni pripravljen pomagati.
Stašin brat Borut, ki – kljub očetovemu priporu – vsaj navzven ostaja lojalen član partije (tretji otrok, Aljoša, ki je ostal v ZDA, se konec vojne od tam odpravi na šolanje za pilota v Sovjetsko zvezo) Staši uredi delovno mesto pri jugoslovanskih oblasteh v Trstu, kjer je nekoliko varneje kot v Ljubljani. Tam se ji – potem ko ji zlomljena mati pride povedati, da naj se za nobeno ceno ne vrača v Ljubljano – kot prevajalki iz angleščine odpirajo oči. Pobegne v Rim, od tam nato v ZDA.
Tu študira in gara, je svobodna, a hkrati polna bolečine zaradi ločitve od staršev. Nov udarec je novica leta 1947 o tem, da so jugoslovanske oblasti očeta obsodile na smrt. Po pomilostitvi na dolgoletno zaporno kazen, ki se prekine zaradi Furlanovega težkega zdravstvenega stanja, je komaj kaj bolje: oče živi v revščini (odvzamejo mu celo strokovne knjige), ki jo hčerka komaj lahko lajša s paketi z rabljenimi oblačili in zdravili. Oče ji piše ganljiva pisma: “ljuba hčerkica” mora rezati globoko v njeno srce. Od daleč ljubeče spremlja hčerkino šolanje, vživljanje v ameriško družbo, ljubezen, ustvarjanje družine.
Kar je bilo o dr. Furlanu manj znano: hčerka – ki se poroči v verno protestantsko družino – piše o očetu kot o vernem človeku, ki si je v zapor kot edino knjigo, ki jo je lahko imel, izprosil Sveto pismo. V zaporu mu je najljubši Job. Po izpustitvi začne redno, vsak dan hoditi k maši.
V začetku letošnjega leta je pri Modrijanu izšla še knjiga spominov Stašinega brata Aljoše, z naslovom “Domov”, v kateri je popisal svojo pot iz ZDA prek pilotske šole v Sovjetski zvezi do Slovenije leta 1946. Uvod v kratko, zelo berljivo delo je napisala njegova hčerka Špela Furlan, javnosti znana kot nekdanja uslužbenka v uradu bivšega predsednika Kučana. Špela Furlan zapiše, da zgodba njenega očeta “dopolnjuje predstavo o usodi, ki je doletela člane družine Borisa Furlana”, kar je nedvomno res. Ker je zgodba Aljoše pravzaprav predvsem (sicer zanimiv in dobro napisan) popotni dnevnik, iz katerega lahko kvečjemu zelo posredno sklepamo na avtorjeve občutke in razmišljanja, pa bi bilo težko reči, da Aljoševa pripoved prinaša neko dodatno vsebinsko osvetlitev družinske usode ali tistega časa.
Bolj interpretativen je predgovor Špele Furlan, kakor tudi nekateri (uredniški?) dodatki k spominom. Tako npr. zapiše, da je oče – ki je postal novinar v zunanjepolitičnem uredništvu Dela – delal v skupini novinarjev, ki so “pogumno motrili dogajanje v svetu in razgaljali zakulisja” (govorimo o poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih letih…). K fotografiji uredništva je dodan podnapis: “V takratni zunanjepolitični redakciji Dela je prevladovalo vzdušje prijateljstva in dobre volje.” To je bilo v času, ko je režim mrcvaril Aljoševega očeta… Zelo težko je tudi razumeti, zakaj se je urednikom zdelo primerno v knjigo dodati besedilo Aljoševega neobjavljenega članka ob dnevu republike leta 1962. V njem je težko prepoznati kaj drugega kot politični pritisk na novinarje.
O po dolgih letih prvem srečanju Aljoše Furlan s sestro Stašo v ZDA pa Špela Furlan zapiše, da ga je “verjetno gledala sumničavo. Nihče iz socialistične hemisfere zanjo ni bil povsem vreden zaupanja.” Tako nezaupanje je Špela Furlan v srečanju s teto več kot trideset let kasneje začutila tudi sama in ga pripisala “stereotipom McCarthyeve Amerike o socialističnem bremenu opranih možganov”. Staša se srečanj z Aljošo (in Borutom) v ZDA spominja nekoliko drugače: “Ko sta Aljoša in Borut obiskala Washington, sta mi pripovedovala zgodbe o Ljubljani: o neusmiljenem preganjanju opozicije, korupciji in gospodarskem razsulu.” In je hkrati do bratov razumevajoča: “Oba brata sta bila vestna pri svojih dolžnostih: Borut je delal v sodni medicini, Aljoša pa je bil mednarodni dopisnik časopisa Delo. Vseeno pa sta zaradi očetove obsodbe morala prenašati ekonomske sankcije in nadlegovanja v osebnem življenju.”
Morda sta ta nadlegovanja Stašina brata prikrivala svojima družinama ali vsaj svojima otrokoma. Bodimo razumevajoči do tragične usode preostalih članov družine Furlan! Kakšni boji so morda potekali v duši teh mladih ljudi! Le kaj se je dogajalo npr. v Aljoševi duši, ko je kot novinar spremljal Tita na obisku v Indiji in Burmi – fotografija v knjigi ga kaže sedečega neposredno ob Titu, ob njej pa je zapisano, da je šlo za obisk leta 1956 (srbska Wikipedija navaja sicer ta dva obiska konec leta 1954 in v začetku leta 1955). V tistem času si je njegov oče na vse načine prizadeval, da bi mu jugoslovanske oblasti dovolile, da odide v ZDA k hčerki, januarja 1956 je zaprosil za pomilostitev, ki bi mu odprla pot do ameriške vize.
A tragične usode družine Furlan ni bilo konca. Oče ni bil pomiloščen, Aljoša je nepričakovano umrl star 36 let, Borut in njegova žena pa v prometni nesreči v sedemdesetih letih. Stasha se v ZDA srečno poroči, njen mož kasneje postane pastor, ona pa zapiše: “Moja odločitev, da se pridružim Titovemu odporniškemu podzemlju je bila nepremišljena! Gnal me je strupen bes do nacistov in fašistov… No zdaj veste, kaj je sledilo. Tudi peklensko žrelo bi bilo prijetnejše.”
Zgolj po ameriško oprani možgani? Ne, ni bila le vojna, ki je vse spremenila, kot se je zapisalo avtorici v naslovu. Vse je spremenila revolucija.
Opomba 1: Objavljamo povezavo na prispevek D. Kaloha Hčerka in sin obsojenca na Nagodetovem procesu Borisa Furlana o predstavitvi knjige v Unionski dvorani v februarju 2017.
Opomba 2: Objavljamo povezavo na recenzijo knjige B. Nežmaha v Mladini.
