Navidezna dobrota ali vse za dober občutek

Najbolj mi gredo na živce vozniki dobričine. Sredi glavne ceste zavrejo, da se jim skoraj zaletiš v zadek – dobričine namreč dajejo prostor revčku, ki čaka na stranski cesti. Revčki s stranske ceste niso nujno ubogi: imajo lahko precej boljše avtomobile kot tisti, ki čakajo v gneči glavne ceste, revčki večinoma niso domačini in niti slučajno ne čakajo na stranski cesti dlje od minute.

Revčki zjutraj švigajo v mesto vzporedno po ozkih vaških cestah, da se v predmestju vrinejo pred dobričine med običajnimi vozniki, kasneje si slab občutek vrivanja popravijo z dobrotništvom, ko spustijo druge revčke, stranskih cest je namreč precej.

Dobričine so dosegle svojo ekstazo v letu usmiljenja. Iz ust, tako iz ekstremno levičarskih kot posvečenih katoliških, so letele besede o usmiljenju in dobroti. Z veliko težavo sem vztrajal pri maši, se moral počutiti hudobnega, ker so mi besede o vsesplošnem usmiljenju in dobroti začele povzročati odpor. Zaradi zmede in zaradi zlaganosti.

Dobričine odpirajo schengenske meje, a za begunce in migrante ne bodo skrbele, za to naj poskrbi država, dobričine podpirajo dvig minimalne plače in nacionalni interes, čeprav se s tem povzroča le večja brezposelnost, dobričine zahtevajo višje plače tudi za druge, a na trgu ne bi uspele prodati niti bureka, dobričine sicer zbirajo zamaške za Pediatrično kliniko, a v zdravstvu preskakujejo vrste… Dobričine duhovno tolažijo nesrečnike, ki bi jim v resnici pomagalo le fizično delo in zdrava krepitev volje in vrlin. Dobričine ne marajo zahtevnih in pravičnih učiteljev; one vedo, da je treba otroka razumeti. Dobričine so silno rade dobre na račun drugih.

V Odvetniku, meni najljubšem romanu Igorja Karlovška, je partijski funkcionar Vojko Železnik dobričina, ki izsiljuje okolico na račun opravljenih “dobrih del”: stavkajoči neha stavkati, ker mu je priskrbel toplice, primarij sprejema v prisilno hospitalizacijo politične nasprotnike, saj mu je dobričina pomagala k študiju v tujini, tretji ga hvali, saj je njegovemu sinu uredil študij na AGRFTju, ženi tretjega predčasno upokojitev, pretepeni hčerki v zameno za molk uredi operacijo v Ameriki za njenega bolnega sina. Grozljiva, a dejansko zgodovinska knjiga! Dobričine generirajo korupcijo.

Mičo Mrkaić je že pred desetimi leti zapisal 10 nasvetov, če želite uspeti v Sloveniji. Vsi nasveti delujejo, preverjeno. Poveličujejo navidezno dobroto: “..besnite nad krivicami, ki se godijo xy! Glasno se zgražajte, ker jim nekdo drug (vi ste iz tega seveda izvzeti, saj ste svoje delo opravili že z izražanjem skrbi) še ni uredil tega in tega. Svoj nastop lahko še izboljšate, če se vam iz grla izvije krčevit protest: “Kaj je do zdaj država sploh naredila za xy ?!” To bo velik uspeh, brez skrbi.” Miha Mazzini ocenjuje, da smo Slovenci slabi poslovneži, ker najboljše posle sklenemo že s prometnimi znaki na poti v službo. Jutranje dobrotništvo na cestah ustvarja samo več kaosa, nezadovoljstva in novega vrivanja. Okolje ustvarja vse boljše pogoje, da postanemo dobričina. A s tem vsi postajamo vedno večji revčki.

Tolaži me le, da tudi Jezus ni bil dobričina. Namesto, da bi od Rima zahteval obdavčenje drugih, je On pomagal sam.