Te dni se v Franciji pričenja sklepna faza letošnje predvolilne kampanje za predsedniške volitve, ki jo spremlja vsa Evropa. Najprej zato, ker v Franciji za razliko od drugih evropskih držav predsedniška funkcija nekaj pomeni; predsednik republike je v Franciji že iz de Gaullovih časov najpomembnejša politična figura v državi z dokaj širokimi pooblastili. Drugič pa so francoske volitve aktualne zato, ker so prav te volitve letos v Evropi za nemškimi druge najbolj pomembne, zlasti zaradi evro-skeptičnih strank, ki želijo izkoristiti svež veter, ki prihaja iz ZDA po izvolitvi D. Trumpa novembra lani, in zmagati na letošnjih volitvah s platformo ukinitve Evropske unije.
Letošnjo kampanjo v Franciji si bomo zapomnili po hudih medijskih napadih in pravem križevem potu, ki ga je doživel desnosredinski kandidat François Fillon. Zanj se je po novembrskih internih volitvah v stranki Republikancev zdelo, da je kandidat z največ možnostmi, da postane naslednik odhajajočega predsednika Hollanda, čigar mandat je razočaral večino Francozov. Kot vemo, je Fillon po razkritjih časopisa Canard Enchainé o fiktivni zaposlitvi soproge Penelope v njegovi parlamentarni pisarni v času, ko je bil poslanec, postal praktično neizvoljiv kandidat z minimalnimi možnostmi za zmago.
Prvi novici o fiktivni zaposlitvi soproge so sledile novice o poletnih zaposlitvah otrok, kot krona pa so bile objavljene informacije o pravih plačah resničnih Fillonovih pomočnic, ki naj bi bile krepko nižje od zneska, ki si ga je nakazoval na račun svoje soproge. Bučna in intenzivna medijska kampanja proti Fillonu z vsakodnevnimi »breaking news« v vodilnih medijih, kateri je sledilo dnevno norčevanje francoskih humoristov na njegov račun, je trajala več kot mesec dni. V tem času je dokončno uničila Fillonov sloves kredibilnega kandidata. Kot poroča francoski tisk, danes kar trije od štirih francoskih volilcev Fillona ne vidijo več kot moralno sprejemljivega za mesto predsednika.
Kako se je zgodilo, da je Fillon padel v tako luknjo, iz katere ne vidi več poti ven?
Fillon je takrat, ko se je odločil, da bo kandidiral, spregledal pomemben razvoj dogodkov v francoski politiki v zadnjih letih. Seveda je vedel, da je fiktivna zaposlitev soproge njegova šibka politična točka, vendar se je zanašal na tiho soglasje francoske politične elite, da javno ne govori o porabi denarja, ki ga poslanci v francoskem parlamentu prejemajo za svoje poslanske aktivnosti oz. svojo poslansko pisarno v Parizu in doma, »na terenu.« Seveda so se pri tem desetletja dogajale nepravilnosti, ki pa jih je politična elita skrivala, saj so bili vanje vpleteni predstavniki večine strank. Do javne razprave o tem zaradi notranje solidarnosti politične elite do letošnje kampanje ni nikoli prišlo, na kar je računal tudi Fillon.
Prepričan sem, da je bila akcija Canard Enchainé koordinirana z vodstvom socialistov, ki so verjetno že dalj časa vedeli za Fillonove »grehe,« vendar so njihovo objavo namerno tempirali v najbolj občutljiv čas predvolilne kampanje. Francoski socialisti se namreč poleg D. Trumpa najbolj bojijo bivšega predsednika Nicolasa Sarkozya, Fillon pa v francoski politiki figurira kot »Sarkozyev človek.« Ne smemo pozabiti, da je prav Sarkozy pripeljal Fillona v visoko politiko, ko ga je leta 2007 imenoval za svojega predsednika vlade. Fillon bi moral vedeti, da bodo socialisti in levičarji med kampanjo nanj še posebej pozorni.
Fillon je namreč spregledal še nekaj: socialisti so vsaj en tihi dogovor politične elite v Sarkozyevem primeru že prekršili. Kronski dokaz za to je afera Bettencourt (op. gre za najbogatejšo francosko dedinjo in lastnico kozmetičnega imperija L’Oréal, ki je darovala Sarkozyjevi stranki veliko denarja za njegovo predsedniško kampanjo leta 2007). Takrat je posebno tožilstvo v kontekstu te preiskave začelo prisluškovati Sarkozyu še v času, ko je bil še šef države, ne da bi sam za to vedel. Po moje je šlo za precedenčen primer. Preprosto si ne predstavljam, da bi kdorkoli v Franciji lahko prisluškoval de Gaullu, Mitterandu, Chiracu ali celo Hollandu, ne da bi bili ti prej obveščeni o tem. Podobno velja za druge sodobne šefe držav, pa naj gre za Obamo ali Trumpa ali za kogar drugega v Evropi. Kdor je takrat bral izjave teh tožilcev, ni mogel spregledati sovražnega tona do nekdanjega predsednika, ki je mimogrede kot oseba lahko zelo neprijeten, kar sem nekoč celo sam videl v živo.
Socialisti in drugi levičarji se dejansko najbolj bojijo vrnitve Sarkozya v visoko politiko, od katere se je sicer uradno že vsaj dvakrat poslovil (2012 in 2016). V francoskem tisku so se že pred časom pojavile govorice o tem, da bo Fillon v primeru izvolitve imenoval Sarkozya za svojega predsednika vlade, kar je za socialiste največja nočna mora. To je po mojem mnenju pravi razlog in ne toliko Fillonovo deklarirano katolištvo ter njegova privrženost tradicionalnim družinskim vrednotam, zakaj je bilo potrebno Fillona na vsak način ustaviti.
Do Fillona so bili že prej večinsko rezervirani tudi novinarji, ki prav tako nerazumljivo in manično ne marajo Sarkozya. Razlogov za to je več in bi vsekakor zaslužili ločeno analizo. V tej luči razumem besnost medijske kampanje proti Fillonu, ki bi bila veliko manj intenzivna in predvsem krajša, če Fillon ne bi bil Sarkozyev človek, ali če bi bil npr. socialist. Dokaz zato je razkritje podobnih »grehov« Bruna Le Rouxa, donedavnega ministra za notranje zadeve, ki je pred leti kot poslanec zaposloval svoje najstniške hčerke. Le Roux je sicer takoj odstopil, kar pa ni bilo nobeno junaštvo, saj bi bil zaradi bližnjih volitev v vsakem primeru minister največ še mesec in pol. Francoski mediji so o tem govorili točno tri dni in nič več. Njegova kariera je nedotaknjena in bo v primeru zmage socialistične stranke na volitvah čez pet let lahko brez težav prevzel kakšno pomembno funkcijo, kar pa zagotovo ne velja več za Fillona.
Poleg tega je stranka Republikancev ves čas delala napake in ni pravilno reagirala v krizni situaciji. Prva napaka je bila nadaljevanje prakse neposrednih volitev strankinega predsedniškega kandidata. Ta praksa je stara, saj so tako izbirali predsedniške kandidate že v sedemdesetih letih in še jeseni lani v stranki niso imeli razloga, da z njo ne bi nadaljevali. Vendar to velja za politične čase »good weather,« ne pa za izredne situacije, kakršna je sedaj v luči napredovanja Nacionalne fronte (FN) in Marie Le Pen. Vodstvo republikancev je menilo, da bo pred volitvami njihovemu kandidatu koristilo, če bo že vnaprej imel podporo nekaj milijonov članov stranke, ki bodo na internih volitvah glasovali zanj. Ta ocena se je izkazala kot napačna, saj ta podpora Fillonu sedaj prav nič ne koristi.
V tem kontekstu je tudi pomembno razumeti, kdo je pravzaprav volil Fillona na volitvah za kandidata republikanske stranke, ki mu je po javnomnenjskih anketah na začetku slabo kazalo. Namreč, teh internih volitev se je po navedbah medijev udeležilo skoraj štiri milijone registriranih članov, kar naj bi bilo milijon in pol več od pričakovane udeležbe. Milijon in pol novih članov stranke? Takrat se mediji niso spraševali, kdo so bili ti volilci, danes pa politologi že priznavajo, da je šlo za pristaše socialistov in FN, o katerih je bilo na francoskih družabnih forumih že takrat mogoče slišati glasove, da so se udeležili strankarskih volitev Republikancev, ker so se v zadnjem trenutku registrirali in plačali ustrezno članarino. Upravičeno lahko domnevamo, da so si ti volivci v prvem krogu prizadevali za to, da se naprej ne bi uvrstil Sarkozy (ki je verjetno edini, ki je v spopadu »ena na ena« kos Marie Le Pen), v drugem pa proti Alainu Juppéju, ki je bil zaradi svoje sredinskosti edina oseba v stranki, ki bi v drugem krogu lahko zbral politično sredino, ki je odločilna v večini volitev.
Vodstvo republikanske stranke se je po Fillonovih aferah večkrat sestalo in iskalo rešitev iz krize, vendar ni znalo sprejeti odločitve o tem, da bi Fillona zamenjal eden od manj obremenjenih kandidatov (npr. Juppé). Prvi razlog za to je dejstvo, da Fillon še vedno vztraja pri svoji kandidaturi, drugi pa po moje napačno vztrajanje pri argumentu Fillonove legitimnosti, ker je zmagal na internih volitvah s precedenčno visokim številom glasov. Francoski tisk poroča, da naj bi bila prav Fillonova legitimnost, ki so ga izvolili ljudje, tisti argument, ki naj bi ga v internih strankinih razpravah zagovarjal predvsem Sarkozy.
Kako kaže sedaj?
Zasedaj kaže, da sta v predsedniški dirki najbližje zmagi neodvisni levosredinski kandidat Emmanuel Macron in predsednica FN Marie Le Pen, ki po zadnjih javnomnenjskih anketah uživata največ podpore. Zdi se, da se politična sredina počasi obrača k prvemu, ki pa je vendarle še mlad (39 let), politično manj izkušen (v svoji karieri ima za sabo ima le nekajletno ministrovanje v Hollandovi administraciji), programsko nedosleden (kritiki mu očitajo, da v svojem programu meša leve in desne elemente), poleg tega pa za sabo pa nima resne stranke, ki jo vsak francoski predsednik potrebuje v parlamentu za izvajanje svojega programa. Marsikdo v FN bo Macronu očital v relativno kratkem času pridobljeno premoženje in če drugega ne njegovo več kot dvajset let starejšo soprogo, s katero je skupaj že iz gimnazijskih let in prav zaradi njega končala svoj prvi zakon.
V drugem krogu predsedniških volitev bo tudi pomembno obnašanje volilcev Republikancev. Povsem lahko se zgodi, da bodo v drugem krogu ostali doma zaradi zamere, ki jo gojijo do socialistov, ker so grdo spotaknili Fillona. S tem bi republikanci prekršili zgodovinski tihi dogovor, da socialisti in republikanci v drugem krogu vedno stopijo skupaj, če se tam pojavi kandidatka ali kandidat FN. Ta dogovor je npr. preprečil zmago FN na predsedniških volitvah 2003 in na lanskih regionalnih volitvah. Vprašanje je, ali bo ta dogovor obveljal tudi letos.
Zakaj so francoske volitve pomembne za Slovenijo?
Žal so, predvsem zaradi evropskega konteksta. Izvolitev Marie Le Pen bi pomenilo resno grožnjo za obstoj Evropske unije, ki je za Slovence, slovensko državo in slovenski narod življenjsko pomembna. Tukaj si ne smemo zakrivati oči: v primeru dejanskega razpada EU, ki ni tako nemogoč, lahko po mojem mnenju po najbolj črnem scenariju najprej pričakujemo uvedbo carin za izvoz slovenskih izdelkov v zahodnoevropske države, kar bi imelo hude posledice za naše gospodarstvo, ki je v osnovi izvozno naravnano, nato pa zaradi padca Šengenskega prostora fizično zaprtje naših severnih in zahodnih meja, vrnitev k nestabilni nacionalni valuti in posledično zelo verjetno iskanje novega državnega okvira.
Pri tem se moramo zavedati, da nam EU ne more in nam tudi ne bo pomagala reševati naše multidimenzionalne krize, saj to ni njena naloga, ampak naloga nas samih. Zato se bom letos veselil vsake zmage demokratičnih strank nad evroskeptičnimi populisti v Evropi, pri tem pa ne bom pozabil na to, da smo predvsem sami Slovenci odgovorni za našo prihodnost in za to, da si na dolgi rok uredimo našo hišo. Prav tega ne smemo pozabiti, ko bomo šli na naslednje parlamentarne volitve.
