»Don’t pray. Act!«

Trpljenje nedolžnih ljudi je zadosten razlog za obup nad svetom. Zadosten razlog za diagnozo bivanja: absurd.  Zato je že takoj na začetku tega razmišljanja o družbenem delovanju na mestu obrat v pristopu do problematike – da namreč ne gre za vprašanje: “Ob tem, ko si priča tolikim krivicam in trpljenju nedolžnih – kako lahko nič ne narediš?!” Ravno obratno: “Ob tem, ko si priča tolikim krivicam in trpljenju nedolžnih – kako lahko sploh kaj narediš??”

Nesmiselnost trpljenja je eden večjih filozofskih problemov, s katerim se ukvarjajo religije in filozofije že tisočletja. Gre za problem, ki preprosto – je. Četudi odpravimo vse človeške, družbene dejavnike, ki povzročajo trpljenje nedolžnih (revščina, vojne, takšno in drugačno nasilje, itd…), ostane še “naravno” trpljenje, ki je lastno strukturi sveta (bolezni, naravne nesreče,…). To trpljenje je in bo. Kako shajati s tem? Morda si lahko v tolažbo predočim sledečo misel: Trpljenje nedolžnega je in ga bo lahko manj. Pa vendar tudi ta misel ne bi smela pogasiti mojega nemira, kajti dokler trpljenje nedolžnega bo, ga bo preveč in ga bo neskončno preveč in ga bo tako in na tak način preveč, da mi mora ta presežek trpljenja izzvati razmislek o bivanju samem. Mora me razorožiti gotovosti in miru ter me pripeljati do uvida – razpoke v biti. Ta presežek ni določljiv, nima smisla.

Morda je edini način, da shajam s tem – namreč z obstojem krivice – da kot višjo resnico prepoznam presežno, božjo, onkraj-razumsko, onkraj-svetno obljubo o času brez trpljenja in krivic. Da torej živim iz obljube. Da živim iz zaupanja. Tu govorimo o religioznosti, morda še posebno judovski in krščanski, kjer je obljuba ena izmed temeljnih teoloških kategorij. Pa vendar z »življenjem iz obljube in zaupanja« ne mislimo na držo, ki se kaže v razmišljanju: “Enkrat bo vse dobro – prav je, da je kot je,” ali “Krivice so nekaj običajnega.” Ne. Mislimo na tole:

Ostaja mi iskra upanja, da absurd ni zadnja beseda bivanja. In ker me ta iskra upanja napaja z iskro smisla že v tem trenutku, najdevam tudi delovanje v tem trenutku kot nekaj smiselnega. Ker torej besedo smisel “osmisli” šele obljuba, lahko šele iz obljube delujem in v delovanju prepoznavam smiselnost delovanja.

Pogosto iz ust ateistično opredeljenih aktivistov slišimo poziv: “Don’t pray, act!” Duh sporočila sicer ni nujno vedno napačen, pa vendar se je treba nekoliko ustaviti. Aktivizem, če ni utemeljen na pomiritveni gesti, ki predhaja delovanju, lahko kaj hitro eskalira v nevrotičnost in nasilje ter se razvije v nekakšno mržnjo, ne samo do tistih, ki krivice domnevno povzročajo, ampak tudi do tistih, ki dozdevno nič ne storijo. Zgodi se, da namesto topline širi hlad pravičnosti. V zvezi s tem pa nas, če ne kdo drug, pa krščanska teologija pouči, da je Bog obenem pravičen in usmiljen; da se torej ni dobro sklicevati zgolj in samo na golo pravičnost. »Ne zapravljaj časa z molitvijo, raje kaj naredi,« slišimo. Takšnemu pristopu kot da manjka prej omenjeno prepoznanje bivanjske “no-solution” problematike krivice, ki po pravici pelje do diagnoze absurdnosti bivanja, in ki lahko nanjo ustrezno odgovori samo – teološko gledano – Bog, to-svetno gledano pa zreli duhovni človek – v najglobljem pomenu te besedne zveze.

Vsekakor je potrebno jasno in odločno naglasiti tudi drugi pol, drugo, marsikdaj celo nevarnejšo skrajnost; tj. tisto religioznost, ki “samo moli”. Če smo pri aktivistih lahko govorili o spregledu filozofsko-bivanjskega problema krivice, pa lahko tu govorimo o perverzijah, do katerih pride ob naslonitvi na presežno obljubo, na božje, kadar se le to prelevi v heretično razumevanje Boga kot čarodeja. Marsikateri bralec bo na tem mestu kaj hitro zaslišal glas konformiranih ljudskih množic, ki Boga prosijo za rešitev svetovne lakote. Še zdaleč ne želim razvrednotiti vzvišenega tona molitev in prošenj, ki pomirjajo srce in mu obenem dajejo impulz za delovanje. Želim pa jasno poimenovati perverzijo tistega sklicevanja na pravičnega in vsemogočnega Boga, ki ga pospremi odrek lastni etični odgovornosti.

Sicer pa ne vem, kaj je v sedanjem trenutku slovenske in svetovne družbe potrebno večjega naglašanja: problem aktivizma ali problem religioznega konformizma. Čeprav se tehtnica pisca tega članka rahlo nagiba k slednjemu, bo morda najbolje zaključiti s spravno mislijo, da če bi se prvi od drugih navzeli nekoliko pomirjenosti, drugi pa od prvih etične odgovornosti, ki mora voditi k dejanjem, bi bilo kar dobro.

Blaž Podobnik