Frans Timmermans sprašujemo Vas, ali smo naenkrat za nekatere evropske politike premalo komunistični. Gospa Ursula von der Leyen, ali obstaja v nemških arhivih kakšna fotografija, na kateri bi videli povojne sodnike s kljukastimi križi in bi bilo to znak politične svobode.
Kdaj bomo pri nas imeli pogum odpraviti dediščino naše nekdanje diktature? Kdaj bo naša levica sledila španski? In kaj bi se zgodilo, če bi slovenska desna vlada želela glede levičarske totalitarne preteklosti narediti kaj podobnega, kar glede desničarske totalitarne preteklosti počne španska leva vlada?
Dva dni po državni proslavi ob 30-letnici države v Ljubljani sem pričakoval kakšno poročanje o tem dogodku, saj so bili 25. junija tam vidni politiki iz vseh sosednjih držav. Ampak ignoranca našega praznika s strani ARD me ni niti tako presenetila kot poročanje o velikem zatiranju svobode v Sloveniji.
Neposredno po grozečem ukazu domnevnega programskega in organizacijskega vodje napadalne množice oseb so policisti, ki so bili do tedaj v varovalni vrsti obrnjeni proti napadalni veliki množici spodaj, obrnili zoper napadano majhno skupino oseb na pročelju spomenika ter slednje prisilno odvedli.
Tamara Griesser. Preseneča pa me izjava, ki jo je Oto Luthar dal v Večeru: »… se namenoma izogibam izrazom ‘revizija’ in ‘revizionizem’. Še vedno namreč mislim, da bi namesto o tem morali govoriti o dehistorizaciji preteklosti.«
Na zahodu naše celine (znova?) ne vedo in ne razumejo, da sta bila njihova svoboda in blagostanje v povojnih desetletjih v veliki meri kupljeni z nesvobodo druge polovice celine.
Proletarski internacionalizem, ki je bil temeljni kamen komunističnih držav, je danes nadomeščen z internacionalizmom vere v človekove pravice po meri zahodne (jedrne) Evrope. Gorje državi, ki si upa podvomiti o dogmah, ki jih oznanjajo bruseljski samooklicani napredni misijonarji, komisarji in naduti birokrati ter seveda medijski lakaji.
Sebičnost ne ustvarja častnih stvari, ustvarjalna je samo predanost in povezanost ljudi, ki imajo zvesto in pogumno srce. Takšnim se moramo zahvaliti za našo državo. Bog živi Slovenijo in na zdravje vsem srčnim ljudem!
Črni panter se je v času osamosvojitvene medijsko-politične kampanje pogosto pojavljal v javnosti. Med vidnejšimi ga je uporabljalo domoljubno gibanje SAMO (Gibanje za odcepitev Slovenije od Jugoslavije) ter manjša prostovoljna enota, imenovana Slovenska garda.
Poglaviten cilj poosamosvojitvenih prizadevanj za prikrivanje resničnih vzrokov slovenske osamosvojitve sta zaščita in varovanje nekdanjega totalitarnega komunističnega režima in privatizacijskih pridobitev njegovih nosilcev, ki jih lahko obdržijo zgolj in samo v razmerah demokratičnega primanjkljaja in nepravne države.
Kot javnost smo preveč tolerantni, da to dopuščamo. In vsakič znova nam zato prodajajo nove obraze, ki jih ne potrebujemo. Potrebujemo pa nov način vodenja politike.
Čeprav hoče Levica ob izdatni medijski podpori z nami znova eksperimentirati in nas na mehak način peljati nazaj v bis partijski sistem, ki je hujši od prvega, pa je to sedaj iz mnogih razlogov teže izvedljivo. Med drugim tudi zato, ker obstajajo manjšinski mediji, v katerih slišimo tudi drugo plat zvona in ljudje lahko povedo, kar iskreno mislijo.
Pokojni Marko Kremžar je prava slovenska zgodba o uspehu, bil je zadnji voditelj Slovenske ljudske stranke v izgnanstvu, ki je pomenil živi most med zgodovino najuspešnejše stranke v naši politični zgodovini in tistim polom slovenske demokratične politike po letu 1990, ki se je napajal pri njenih izvirih.
Verodostojnost tistih, ki sedaj Slovenijo blatijo po Evropi, češ da so pri nas kratene različne svoboščine, bo ogrožena, ko bo Slovenija prevzela predsedovanje Svetu EZ, ker se bo več evropskih politikov in uradnikov zanimalo za stanje naši državi.
Branitelji iz osamosvojitvene vojne bodo dobili spomenik na Trgu mladinskih delovnih brigad. Kidrič še kar rjove (ali pa kliče Tanjo Fajon) iz Parka Sveta Evrope. Trg revolucije je le na papirju preimenovan v Trg republike, dejansko pa je s spomenikoma revoluciji in Kardelju ostal Trg revolucije.
Nastanek nove države Republike Slovenije pred 30 leti suhoparno ni pomenil samo pravno formalnega akta razglasitve, ki mu je sledila vojaška obramba in po treh mesecih moratorija na osamosvojitvene procese, jeseni 1991 tudi dejanska monetarna, gospodarska, politična in mednarodna osamosvojitev ter posledično priznanje in vstop v globalne integracije. Z novo državo Republiko Slovenijo je prišlo veliko stvari, ki se danes zdijo skoraj samoumevne.
Sindikalni voditelji sindikatu spremenili namen: namesto boja za delavske pravice, spoštovanja na delovnem mestu in vrednotenja dela so, kot počnejo že leto dni, na prvo mesto postavili ulično širjenje sovraštva in rušenje državne ureditve. S tem poglabljajo narodov razkol.
Kdor vsaj malo spremlja delo slovenskega Državnega tožilstva, pride kmalu do prepričanja, da sta na tem področju poleg ustreznih etičnih in strokovnih zahtev izredno nujna strokovni in parlamentarni nadzor. In tehtno argumentirano poročilo vsem pristojnim in najpomembnejšim organom Evropske zveze, še posebej Evropskemu sodišču za človekove pravice.
Kakor po vsaki vojni bi tudi po državljanski vojni v Sloveniji morali skleniti mirovno pogodbo. Komunistična revolucija ima po svojih neznanskih razsežnostih centralno mesto v novejši slovenski zgodovini. Središče revolucije pa je Rog! Tako simbolno kakor glede obsega zločina. Brez Roga Slovenije ni mogoče razumeti.
Dosledna ljudska demokracija, ki naj bi bila eden od programskih ciljev, ki si jih je postavila stranka Levica, je bila tudi od vsega začetka cilj komunistov in Osvobodilne fronte, ki so jo obvladovali.