Kar nemški mediji objavljajo zadnje mesece, je le stereotipno ponavljanje kritike slovenske opozicije nad slovensko vlado. Nemški novinarji ne vzamejo svojega dela v Sloveniji dovolj resno. Oni sploh ne preverjajo trditev opozicije. Verodostojne vire informacij pa zavestno ignorirajo.
V nedeljo, 27. junija 2021, ob 12.45 sem si ogledal na nemški ARD oddajo Europamagazin, ker je bil najavljen tudi prispevek iz Slovenije. Dva dni po državni proslavi ob 30-letnici države v Ljubljani sem pričakoval kakšno poročanje o tem dogodku, saj so bili 25. junija tam vidni politiki iz vseh sosednjih držav. Ampak ignoranca našega praznika s strani ARD me ni niti tako presenetila kot poročanje o velikem zatiranju svobode v Sloveniji.
| Objavljamo prevod pisma, ki ga je gospod F. Kindlhofer naslovil na Nemški medijski svet (Deutscher Medienrat), ki združuje vse javne televizijske hiše in časopise. |
Nemški mediji podaljšana roka slovenske opozicije
Pravzaprav ne zvemo nič novega. Že nekaj mesecev so nemški mediji podaljšana roka slovenske opozicije. Kar se tam objavlja, je le stereotipno ponavljanje kritike slovenske opozicije nad slovensko vlado. Zelo priljubljena tema je STA, ki je zašla v finančne težave le zaradi tega, ker direktor ne želi izročiti dokumentov, ki bi osvetlili njegovo vprašljivo poslovanje. To je tako, kot če bi intendant nemške televizije ARD porabil denar iz prispevkov za radio in televizijo za financiranje dragih reklam v raznih strankarskih časopisih, potem pa ne bi hotel predložiti dokumentacije o tem. Nemški novinarji ne vzamejo svojega dela v Sloveniji dovolj resno. Oni sploh ne preverjajo trditev opozicije. Verodostojne vire informacij pa zavestno ignorirajo. Ko sem direktno kontaktiral z dvema nemškima novinarjema, sem ugotovil, da sploh nista dovolj pripravljena na poročanje iz Slovenije. Pri enem se je celo pokazalo, da sploh nima pojma o komunistični diktaturi oziroma jo kot takšne ne prepozna.
Po eni strani je razumljivo, da nemške redakcije ne morejo v tako majhni državi, kot je Slovenija, vzdrževati stalnih poročevalcev, kar pa še ne pomeni, da smejo širiti neresnice. Nobena redakcija v Nemčiji pa ne more trditi, da resnice ne pozna. Že iz mojega kroga v Zboru za Republiko, da ne govorimo o vladi, je bilo poslanih raznim redakcijam in inštitucijam nešteto pisem in elektronskih sporočil o resničnem stanju pri nas in o pasteh, ki jih njihovim novinarjem nastavlja naša levica oziroma opozicija, le odgovora nismo nikoli dobili. To ne ustreza pričakovanju Nemčije, da jo vsa Evropa uvršča med dežele z visoko kulturo.
Takšno nemško aroganco in nezanimanje za resnico smo že doživeli pri Sovjetih in Titu s komunistične strani.
Tudi nekateri nemški novinarji so družbeno-politični delavci
Zakaj si nekateri nemški novinarji to delajo in škodujejo svojemu stanu in državi? Že večkrat sem omenil, da ljudje pri nas ne verjamejo, da tu ni posredi korupcija. Nemški svobodni novinar Hugo Mueller – Vogg vidi nevarnost tudi v tem, da so novinarji razumljeni vedno bolj kot akterji, ne poročevalci, in na ta način poskušajo družbi vsiliti svojo politično smer. Zelo vidno je, kako nekateri poslanci Evropskega parlamenta in drugi funkcionarji poskušajo ustvarjati z izbranimi novinarji splošno politično atmosfero. Te poskuse trenutno zelo občuti Slovenija. Ničesar se ne izpusti, s čimer bi se lahko motilo delo vlade in predsedovanje v EZ. Celo video dokaze naše vlade so ocenili kot vladno propagando. Popolnoma v stilu Lukašenka ali Putina.
S takšnim obravnavanjem nastaja velika moralna škoda v odnosih med Slovenijo in EZ. Pravzaprav velika, nepotrebna škoda ob sicer uspešnih gospodarskih odnosih in dobrih odnosih med ljudmi, dokler nemški in drugi evropski mediji ne bodo spoznali, da zavestno ali tudi ne postajajo zvesti partnerji slovenskega dela politike, ki kuha še po starih, komunističnih receptih.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
