Sebičnost ne ustvarja častnih stvari, ustvarjalna je samo predanost in povezanost ljudi, ki imajo zvesto in pogumno srce. Takšnim se moramo zahvaliti za našo državo. Bog živi Slovenijo in na zdravje vsem srčnim ljudem!
Domoljubni Slovenci te dni s ponosom in hvaležnostjo nazdravljamo 30. rojstnemu dnevu naše države. Priklanjamo se času, ko se je resnično odprlo nebo nad nami. Narodov zanos, medsebojna povezanost, odločnost in modra strategija voditeljev so se čudežno ujeli z enkratnim zgodovinskim trenutkom. Slovenstvo je bilo blagoslovljeno z lastno državo in milostno vstopilo v zenit narodove samobitnosti.
Veličastno vlogo ključnih protagonistov osamosvojitve opišejo naslednje znamenite misli Theodorja Roosevelta:
»Ni kritik tisti, ki šteje; niti človek, ki s prstom kaže, kako je spodletelo uspešnemu človeku in kje bi lahko kaj storil bolje. Čast gre tistemu, ki je v samem središču arene, katerega obraz je umazan od prahu, potu in krvi; ki smelo vztraja; ki se moti, ki spet in spet ne doseže cilja, ker ni truda brez napak in neuspeha; toda tisti, ki se dejansko potrudi nekaj storiti; ki pozna najvišje navdušenje in najvišjo predanost; ki se zavzema za častno stvar; ki ve, da bo v najboljšem primeru slavil veličastno zmago, v najslabšem pa, če ne uspe, je vsaj neizmerno pogumen …«
Za častne stvari se je treba potruditi in upoštevati meje
Vedno šteje le tisti, ki se srčno zavzema za častno stvar. Tisti, ki z navdušenjem in razumevanjem »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,7).
Prevzetost od častne stvari mora biti gromozanska – tolikšna, da zdrži vse praviloma strahotne pritiske tendenc, ki težijo v nasprotno smer. Častne stvari nikoli niso poceni.
Sile, ki pogumnim ljudem nasprotujejo pri doseganju častnih ciljev, so zelo različne. Mednje gotovo sodi odpor do meja. V času globalizacije in navidezne brezmejnosti je mnogim neznosno sprejeti kakršnekoli omejitve, četudi postaviti meje pomeni spoštovati tako sebe kot drugega. Kdor postavlja meje, bo ne glede na evidentno korist ali nujnost, kot je, denimo, zaščita pred pandemijo, vedno deležen ostre kritike. Če pomislimo na otroka, ki se v trgovini ob starševskem NE meče po tleh, je rešitev načeloma preprosta: sočustvovati z otrokovo jezo ob neizpolnjenih željah, hkrati pa mirno vztrajati pri zdravo postavljenih mejah.
Kritika ponuja občutek superiornosti, a običajno ni konstruktivna
Naslednja ovira na poti k častnim stvarem je huda razpasenost nekdaj zelo opevanega kritičnega mišljenja. Edward De Bono, ki se je posvečal raziskovanju kreativnega razmišljanja, za kritiko ne najde lepih besed. Pravi, da kritika ponuja priložnost za veliko navideznega mišljenja in da je zatočišče za povprečen intelekt, ki ni sposoben ničesar drugega. Kritika je ena najbolj cenenih oblik mišljenja. Ni stvari, ki se je ne bi dalo skritizirati. Kritika je preprosta oblika aktivnosti za povprečne ume. Ponuja takojšen občutek dosežka in superiornosti. Je nekonstruktiven modus mišljenja. Za oblikovalno, konstruktivno in ustvarjalno mišljenje se moramo zelo potruditi. Če nekomu dokažemo, da nima prav, to kot da dokazuje, da imamo prav mi. Ideja je lahko 90-odstotno pravilna in 10-odstotno nepravilna oz. nezadostna. Kaj storijo naši veliki kritični misleci? Poskusijo tistih 10 odstotkov izboljšati? Ne. Skočijo nanje s kritiko … Konfliktni sistem mišljenja je nespameten, a hkrati privlačen. Absurdno je, piše De Bono, da v naši kulturi dominira.
Resnico je treba vedno sprejeti, čeprav je boleča, in ozdraviti bolečino
Najtežavnejša prepreka, ki nas ločuje od častnih stvari, je izogibanje resničnosti. Pol stoletja je bil naš narod sistematično impregniran z lažmi. Goljufanje tako drugih kot sebe nam je zlezlo pod kožo. Kadar je resnica za nas boleča ali kadar ni v skladu z našimi interesi, si izmišljujemo najrazličnejše projekcije in racionalizacije in hitimo razvijat obrambne mehanizme. Z zvračanjem krivde na druge se za silo rešimo bolečin. Iskanje osebnega lagodja namesto budnega posvečanja resničnosti pa se nam maščuje z načetim duševnim ravnovesjem in z malignimi medčloveškimi odnosi.
Le močne etične infuzije lahko ublažijo totalitarno poškodovanost našega naroda. Za to si med drugimi prizadevamo tudi varuhi spomina na žrtve (po)vojnega zla, ki se povezujemo v pobudi Vseposvojitev.
Sebičnost ne ustvarja častnih stvari. Tudi konfliktnost in zvijačnost ne ustvarjata ničesar. Ustvarjalna je samo predanost in povezanost ljudi, ki imajo zvesto in pogumno srce. Takšnim se moramo zahvaliti za našo državo. Bog živi Slovenijo in na zdravje vsem srčnim ljudem!
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
