Ukrepi proti pandemiji kot izgovor za rušenje vlade

Tamara Griesser-Pečar: Evropski zgodovinski spomin
Tamara Griesser Pečar: Dosledna ljudska demokracija, ki naj bi bila eden od programskih ciljev, ki si jih je postavila stranka Levica, je bila tudi od vsega začetka cilj komunistov in Osvobodilne fronte, ki so jo obvladovali.

Vsepovsod po Evropi so protesti proti nepriljubljenim ukrepom proti pandemiji, tudi v Sloveniji, vendar so v Sloveniji protesti dosegli drugo dimenzijo. Deli politične opozicije prilivajo olje na ogenj, namesto da bi podpirali ukrepe in pomagali, da se Slovenija čim uspešneje izvleče iz pandemije; pa tudi zato, ker bo Slovenija v drugi polovici leta predsedovala Svetu Evropske unije. Poleg tega podpirajo tudi protestnike, ki v veliki meri niso miroljubni, ampak nekateri nastopajo s sovražnimi parolami oz. pozivajo celo k nasilju. Protestirati so začeli, še preden je trenutna vlada sploh začela delati; niso ji pustili niti tistih stotih dni, kar je nekako nenapisano pravilo po nastopu vlade v demokratičnih družbah.

Ob začetku druge svetovne vojne so bili komunisti vezani na pakt Hitler-Stalin

Vse to spominja na neke druge čase, čase pred osemdesetimi leti, ko se je v Sloveniji/Jugoslaviji začela druga svetovna vojna. Značilno je, da takrat za jugoslovanske komuniste ni bil odločilen dan nemškega napada na Jugoslavijo: 6. april 1941, ampak dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo 22. junij 1941. Komunisti so bili vezani na pakt Hitler-Stalin, saj je bila Sovjetska zveza zaveznica Nemčije in je skupaj z njo septembra 1939 začela drugo svetovno vojno, komunisti pa so bili vezani na odločitve Kominterne v Moskvi. Upor so organizirali šele po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo. Zlorabili so upor, da skrijejo svoje dejanske cilje. Ker so bili prešibki, so potrebovali zaveznike, kakor so po zgledu oktobrske revolucije imenovali tiste, ki so se jim pridružili zato, ker so se želeli bojevati proti okupatorjem.

Vabilo v OF je bilo namenjeno vsem, a je bilo le kamuflaža za druge cilje komunistov

Čeprav je bilo vabilo, naj vstopijo v OF, namenjeno pripadnikom najrazličnejših družbenih slojev in skupin, so vendar obstajale nekatere bistvene izjeme. Vabilo je bilo namenjeno vsem pozitivnim silam, oz. kot so to označevali: »družbeno naprednim«. Namenoma so to tako nejasno formulirali, ker so hoteli pritegniti čim večje število (predvsem nepolitičnih) državljanov. Že vnaprej pa so izključili tiste, ki so nasprotovali njihovim predstavam o družbeni naprednosti. To so bili vsi protikomunisti, ki so politično mislili in delovali, predvsem dejavni člani ustaljenih tradicionalnih strank: Slovenske ljudske stranke (SLS) in liberalci. Poleg tega si je Komunistična partija Slovenije (KPS) prizadevala, da bi v OF preprečila pomemben vpliv katoliške strani.

Vendar tudi skupine, ki so se pridružile komunistom v OF, niso bile enakopravni partnerji. Nasprotno, imele so zelo podrejeno vlogo in ko jih komunisti niso več potrebovali, so jih odstranili. To se je zgodilo s tem, da so jih prisilili podpisati dolomitsko izjavo. Seveda naklonjenost teh skupin do OF ne smemo zamenjavati z naklonjenostjo do KPS. Ljudje niso takoj spregledali, da je KPS obvladovala OF in da je zgolj iz taktičnih razlogov v ospredje postavila boj proti okupatorju. Po njenih trditvah naj bi OF zastopala vse ljudstvo, ne glede na politična in svetovnonazorska prepričanja, in si prizadevala za narodno enotnost.

Glavni ideolog Komunistične partije Edvard Kardelj pa je že oktobra 1940 na konferenci v Zagrebu jasno napovedal, za kaj pravzaprav gre. Upor bodo organizirali samo, tako Kardelj takrat, če bodo lahko speljali revolucijo in če bo to v interesu Sovjetske zveze. Šlo jim je torej za prevzem oblasti in temu so podredili vse.

Sedanji boj opozicije spominja na delovanje KPS v okviru OF

In prav za oblast gre tudi današnji opoziciji in protestnikom. To bi bilo seveda normalno, če bi jim šlo samo za oblast, ki temelji na demokratičnih načelih in pravilih. Vendar tako kot leta 1941 in v desetletjih enostrankarskega režima niti tokrat ne gre za to. V delu opozicije in pri protestnikih je zakoreninjeno prepričanje, da levi politični opciji oblast pripada, kot ji je pripadala v času enoumja, pa tudi večino časa po osamosvojitvi. In če te oblasti nima, potem je nekaj narobe in je treba stanje čim prej spremeniti.

Prosto po Machiavelliju: cilj opravičuje sredstva. To spominja na odloke, ki jih je sprejel Vrhovni plenum OF pod taktirko KPS 16. septembra 1941. Takrat se je preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor, hkrati pa je sprejel sklep o monopolizaciji upora. Vsako delovanje zunaj OF oz. partizanov je razglasil za izdajstvo, pa četudi je bilo usmerjeno proti okupatorjem. V t. i. zaščitnem odloku je bila za izdajstvo predvidena smrtna kazen. Že to nazorno kaže, da končni cilj OF ni bila osvoboditev izpod okupatorja, temveč prevzem oblasti.

V Sloveniji naj bi vlada zatirala medije, čeprav je več kot očitno, da osemdeset odstotkov medijev trobi v en rog in proti vladi

Presenetljiv je seveda program, ki so si ga zadale levičarske stranke in protestniki na ulici. Je zelo kratek in jedrnat: odstranitev sedanjega predsednika vlade za vsako ceno. Na demonstracijah pa se pojavljajo simboli totalitarnih režimov, pred parlamentom je prišlo do sežiganja papirnatih stolov, kar naj bi ustrahovalo poslance, pa tudi do pozivanja k smrti. Po Evropi širijo fake news. V Sloveniji naj bi vlada zatirala medije, čeprav je več kot očitno, da osemdeset odstotkov medijev trobi v en rog in proti vladi. Naloga medijev je, da državljane informirajo o ciljih, programih in o preteklosti strank in kandidatov, da ničesar ne zamolčijo, da dejstev ne prirejajo ali celo ponarejajo in da se držijo načela: Audiatur et altera pars (Naj se sliši tudi druga stran). Javni zavodi pa morajo biti seveda politično nevtralni oz. uravnovešeni, vendar v Sloveniji pretežno niso, niti javna RTV ni.

V parlamentu, kjer je diskurz dosegel najnižjo možno raven, je bilo slišati od poslanke Levice, ki je še pred nedavnim hvalila stanje v Venezueli, da je v Sloveniji predsednik vlade bivši zapornik. Pozabila je povedati, da je šlo za politični (montirani) proces in da je ustavno sodišče to zlorabo pravosodja ustavilo. Spomnimo se samo, da je bilo med letoma 1981 in 1985 skupaj 440 političnih zapornikov, v celotnem obdobju komunističnega režima pa okoli 25.000 (prostost, odvzeta na podlagi sodb vojaških sodišč, Sodišča slovenske narodne časti in civilnih sodišč). Število tistih, ki so bili v preiskovalnem postopku zaradi političnih deliktov, pa je treba še dodatno upoštevati. So si po njenem vsi ti zaporniki, ki so se pregrešili proti zapovedani ideologiji, obsodbo zaslužili? Je svoboda govora in mišljenja po njenem nekaj, kar mora sodišče ustaviti?

Slovenija je edina postkomunistična država v EU, ki ni izvedla lustracije

V Sloveniji pri nekaterih, predvsem na levi politični strani, manjka osnovno znanje o tem, kako delujejo demokratični sistemi. Predpogoj za to, da lahko govorimo o demokraciji, so predvsem svobodne in tajne volitve – in to čisto konkretno, ne samo na papirju –, dosledna ločitev oblasti – to se pravi ločitev zakonodajne, izvršne oblasti in sodstva – ter svoboda mišljenja oz. govora, kar pomeni tudi večstrankarski sistem.

Na politični ravni kljub novi ustavi ni bilo pravega preloma med totalitarnim režimom in demokracijo. Formalno je bila pravna država v Sloveniji sicer postavljena, tranzicija pa (še) ni uspela, ker ni bilo lustracije. Iz ozadja še vedno krojijo državo omrežja, njihovi privrženci in potomci, ki si je niso želeli in ki se krčevito borijo proti njeni demokratizaciji. Ne smemo pa pozabiti, da se ti iz ozadja napajajo iz državnega proračuna in zaradi tega vsako omejitev odločno in z vsemi sredstvi napadajo. Večini ne gre več toliko za ideologijo, ampak za denar.

Seveda pa je Slovenija edina postkomunistična država v EU, ki ni imela lustracije in ki na državni ravni ni obsodila vseh totalitarizmov, torej poleg nacionalsocializma in fašizma tudi komunizem. Očitno nekateri politiki in demonstranti, ki ne razumejo, da je popolnoma normalno, da zmaga na volitvah pomeni tudi, da zmagujoča stranka lahko postavi vlado  in da je tudi takrat, kadar ni všečna, legitimna. Na naslednjih volitvah se lahko zgodi, da pride na oblast neka druga stranka oz. koalicija strank z drugačnimi prioritetami in cilji, ki prav tako kot prejšnja vlada potrebuje podporo v parlamentu. Nikakor pa ni dobro, če je ena in ista stranka nenehno na oblasti. Demokracija živi od tega, da se oblast po volji volivcev menja.

Stranka Levica se zavzema za ukinitev predstavniške demokracije

Stranka Levica pa bi celo želela ukiniti parlamentarni sistem, saj je v njihovih dokumentih zapisano, da se zavzemajo za ukinitev predstavniške demokracije. Dejansko pa je parlamentarna demokracija osnovana na odprti, pluralni skupnosti, kjer svobodne volitve določajo sestavo parlamenta in kjer velja načelo večine.

V t. i. ljudski demokraciji, to si menda želijo v Levici, pa proizvodna sredstva (od kapitalističnega vladajočega razreda) preidejo v last države. Taka dosledna ljudska demokracija je bila tudi od vsega začetka cilj komunistov in Osvobodilne fronte, ki so jo obvladovali. Taka oblika demokracije izvaja svojo legitimnost izključno iz ideologije. Po vojni so bili v Sloveniji trije veliki valovi podržavljenja: 1946, 1948 in 1958. Posledice so bile katastrofalne: uničen je bil ves zasebni gospodarski sektor, partija je zatrla osebno iniciativo in se odrekla znanju in izkušnjam, življenjski standard pa je daleč zaostajal za standardom evropskih držav, ki so imele tržno gospodarstvo in zasebno podjetništvo, da ne govorimo o tem, da je nacionalizacija tudi kršila človekove pravice do zasebne lastnine.

Se lahko iz zgodovine kaj naučimo? Odgovor je seveda lahko pozitiven samo takrat, kadar smo pripravljeni zgodovino sprejeti – in to z njenimi pozitivnimi in negativnimi stranmi.