»Kdor ne misli tako kot mi, je odpadnik.« Tako nekako so zapisale opozicijske stranke KUL (SD, SAB, LMŠ in Levica) v koalicijski pogodbi, ki so jo sklenile pred nekaj meseci.
Društvo katoliških pedagogov Slovenije je to konferenco poklonilo domovini za njen 30. rojstni dan. »Zate, Slovenija!« je zapisano v uvodniku v Zbornik. Iz referatov slovenskih učiteljev žari želja, da bi mlade vzgojili v ljudi, ki bodo ponosni na svojo domovino in bodo spoštovali domovino sočloveka. Ljudi, ki bodo svobodno in samozavestno vstopali v druge odnose in v druge kulture. Brez strahu, da bi kaj izgubili, in tudi brez občutka, da so vredni več kot drugi. To je pot v sožitje in sobivanje.
Zaposleni v informativnem programu so zvečine zelo zavzeti družbenopolitični delavci. Ne bi bilo slabo, če bi manj samoupravljali in politično taktizirali, ampak se bolj zavedali, da so zgolj državni uslužbenci. Še zlasti voditelji oddaj so zelo dobro plačani državni uslužbenci, bolje plačani od ministrov! Uredništvo informativnega programa ni d. o. o. v lasti vodilnih v tem uredništvu ali izpostava določenih strank.
Dobro bi bilo, če bi v težki situaciji, v kateri se nahajamo, opozicija pomagala vladi pri spopadu z epidemijo in tako prenehala partikularne strankarske interese postavljati pred zdravje in življenje ljudi.
Družbeni pat bo po volitvah po vsej verjetnosti ostal. Za njegovo preseganje je edini recept širši politični in družbeni dogovor. Vanj morajo biti vključeni relevantni igralci obeh blokov. To pomeni, da ni dovolj, da ob vodilnih z enega pola sodelujejo samo stranske figure z drugega.
Konec meseca novembra bo minilo 100 let od dne, ko se je rodil pesnik France Balantič (1921 – 1943). Literarna veda ga označuje kot klasika slovenske poezije. Pesnikovi sestri – Minka in Tilka sta mi pred več kot 20 leti posredovali spomine na brata pesnika. Ocenjujem, da ima izpoved obeh sester izredno sporočilno moč in da je vredno, da so njuni spomini v skrajšani obliki predstavljeni širši javnosti.
Kdo nas zavaja, vodi in nam sodi?! Bo kdo kdaj odgovarjal za tako krivične zakone in trpljenje šestdeset tisoč državljanov? Problem je še vedno na Evropskem sodišču, saj prizadeti na slovenskih sodiščih zaman iščejo pravico.
France Balantič še vedno vznemirja »varuhe revolucionarnih skrivnosti«, ki še vedno raziskujejo njegovo »zločinsko preteklost«. Seveda novodobni raziskovalci Balantičevih grehov izpadejo naivno in skrajno amaterski, če jih primerjamo z delavci Službe državne varnosti (SDV) – politične policije, bolj znane kot Udba.
Leta 2019 je pri založbi Beletrina izšla knjiga pogovorov profesorja, pesnika Franceta Pibernika in literarnega raziskovalca z Zorkom Simčičem Dohojene stopinje. Knjiga je nastajala osemnajst let, beremo pa lahko vprašanja odličnega poznavalca slovenske književnosti z vseh koncev sveta in pronicljive, iskrive in odkrite odgovore Slovenca – intelektualca, umetnika, zavednega Slovenca, ki je velik del svojega življenja preživel daleč na drugi strani oceana, a bil ves čas povezan z domovino.
Zoran Janković se je takoj po najavi datuma za prihajajoče državnozborske volitve odločil končati pozicijsko vojno z bliskovitim napadom: ideološke razprtije z mašo za domobrance
Na levici so se ob napovedi znižanja davkov in povišanju plač zdrznili, zato so na pomoč poklicali finančne strokovnjake leve provenience, ki naj bi ljudi potolažili, da ta vladni poklon za njihovo prihodnost ne pomeni nič dobrega.
Konkurenčni RTVS in POP TV sta – upajoč, da izpadeta kot medijski rešiteljici – obrnili karto in skorajda neškodljivo izpeljali prvi tako rekoč eksperimentalni medijski dogodek, pravcati spektakel. Zakaj skorajda neškodljivo? Ker je bil čas gledanja proč vržen čas.
Izganjanje demonov ni enostaven proces. Dostojevski, mislec z globokim uvidom v dušo človeka in človeštva, nam svetuje, da se ga lotimo z Bogom.
Če kdo še vedno trdi, da nam zdravniki iz bolnišnic lažejo in da je vse skupaj prevara ter da se na intenzivnih oddelkih ne odvija boj med življenjem in smrtjo, naj stopi do kakšne sestre z intenzivnega oddelka in jo vpraša, kako zabija čas v službi.
Današnji orkestriran teror spominja na leto 1942, ko so med vojno-okupacijsko stisko naroda partijci najprej umazali poštene in narodno zavedne Slovence ter jih nato porinili pred krogle VOS-ovskih mladeničev, ki so se ob umorih poštenih Slovencev učili streljanja – kot so se sami po vojni hvalili v zdaj dostopnih zvočnih posnetkih.
Glede menjave, ki jo je nekdanja Partija oz. SD izvedla leta 1993 med stavbo na Tomšičevi (nekdanji prostori CK ZKS, nekdanji zaplenjeni prostori banske uprave) in sedanjim sedežem SD (Moskovičeva vila), pa lahko rečem zgolj to, da gre za nelegitimno početje oz. uzurpacijo privilegiranega položaja nekdanjih t. i. družbeno-političnih organizacij.
Nekateri mediji in radikalne politične skupine, še vedno, drugi pa postali nekakšna glasila nezadovoljnih nostalgikov miselnosti in vrednot komunizma in se strinjajo s trditvijo, ki jo je Milan Kučan izrekel v Šentjanžu 30. oktobra letos, da »se tudi danes nismo pripravljeni podrediti načinu vladanja sedanje oblasti, ki je Sloveniji tuj«.
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) vsako leto sprejme okrog 240 pritožb iz Slovenije. Sodišče je Slovenijo obsodilo zaradi kršitev človekovih pravic v 332 primerih (93 %). Iz državnega proračuna je tako Slovenija do sedaj izplačala 295.644.418,49 evra odškodnine.
Še pomnimo, kaj pomeni NNNP? To je bila kratica partijsko spodbujene in propagirane akcije »Nič nas ne sme presenetiti« okroglih deset let pred sesutjem SFRJ. Kratico NNNP lahko obdržimo, le brati jo moramo nekoliko drugače: nič nas ne preseneča. Dejstvo je, da se tistim, ki »dobro v srcu mislimo« in smo že marsičesa vajeni, neprijetna presenečenja vrstijo iz dneva v dan.
Na evropskih tleh je bilo že preveč revolucij, manjka nam evolucija. Politični in verski sistemi, ki se menjavajo z reformnimi revolucijami, tudi verskimi, ljudi nevarno delijo in etiketirajo. Ali ne bi raje notranje energije usmerili v evolucijo, v konstruktivno civilizacijo ljubezni svetovnega etosa, ki je edini porok za preživetje modrega planeta?