Planetarna kriza je duhovne narave in je globoko moralna. Izraža se v razvrednotenju, ki povzroča boleče razjede totalnega nihilizma, individualizma in apatičnosti. Gre za globalno krizo vrednot, ki so se prelevile v manipulacijo.
Z Idiotom Dostojevskega se spet sprašujemo, kakšna lepota bo rešila svet tehnološkega kapitalističnega divjaštva, ki je sicer legitimen, a žal ne služi človeštvu. Kdo bo očistil Avgijev hlev sodobne družbe, ki dodobra zaudarja, ker resna vprašanja banaliziramo kot trivialna? Z glave stare dame z imenom Evropa je padla krščanska avreola, a malokdo si upa vnovič propagirati duhovno ekologijo Kristusove etike, saj lahko konča na sramotilnem stebru; tako kot so zatrte zelene alternative, skupaj s kjotskim sporazumom.
Odsotnost evangelizacije
Vedno novi stari Primož Trubar, naš možati dolenjski rojak, bi nas – učeno neuke – znova pozval k trezni in razsodni razumnosti, rekoč:
»S prižnic ne politizirajte, ne tako ne drugače, ampak raje evangelizirajte, sicer bo šlo vse k vragu!«
Skrbi me, ker je postal Bog tujec v svojem svetu. Albert Einstein je rekel, da sveta ne bodo uničili tisti, ki zlo počenjajo, temveč tisti, ki zlo gledajo, ne da bi ukrepali, tudi če se zdi, da gre za metanje boba ob steno. Danski filozof in protestantski teolog Søren Kierkegaard je zapisal: »Ko vsi enako mislijo, nihče ne misli.« Pod majavim baldahinom evropskega panteona je duhovna konkurenca v razcvetu, medtem ko so klopi cerkva v veliki večini napolnjene s krščenimi neverniki. Cerkev, ki bi morala biti moralni katalizator, moralizira, čeprav s svojimi škandali pohujšuje. Svet je ne prezira zato, ker je sveta, ampak ker je premalo sveta. Namesto da bi se reformirala, rada gradi ideološke okope; upam, da ne spet za kakšno revolucijo v imenu avtoritete Boga.
Na evropskih tleh je bilo že preveč revolucij, manjka nam evolucija. Politični in verski sistemi, ki se menjavajo z reformnimi revolucijami, tudi verskimi, ljudi nevarno delijo in etiketirajo. Ali ne bi raje notranje energije usmerili v evolucijo, v konstruktivno civilizacijo ljubezni svetovnega etosa, ki je edini porok za preživetje modrega planeta?
Rešitev je v evangeliju
Kdaj se bo Cerkev streznila in oznanjala samo čist Evangelij? Kdaj se bo vrnila k izvirom, ad fontes, v kar je verjel tudi Primož Trubar? Ironija je, da je ravno Cerkev iz Jezusa Kristusa, glavnega junaka Svetega pisma, ustvarila bajeslovni lik; najprej nemočnega dojenčka v božičnih jaslih, nato pa iznakaženega mrtveca na sramotnem križu velikega petka. Obe podobi mitološkega krščanstva vzbujata sočutno pomilovanje, ne pa potrebe po zaupanju v absolutnega Boga. Ne preseneča, da takšnega Boga ocenjujemo za neuporabnega in, oprostite, smešnega. Namesto avtentičnega krščanstva osebnega odnosa z Bogom reklamiramo folklorno krščanstvo, namesto pričujoče Cerkve pa muzejsko cerkev. Zemljani smo v dilemi, kateri reciklirani odrešenik je pravi. Naša mesta (še) niso ostala brez Boga, ampak so postala mesta, na katerih stojnicah je ponudba mnogih različnih bogov.
Samo eno je potrebno …
Luther je trdil, da se mora Cerkev stalno reformirati, glede na božjo Besedo (ecclesiareformata, semperreformanda, secundum verbum Dei), ne pa na bolne človeške apetite. S tem bi se izognili zamaskiranim sektam, ki se nam dobrikajo in se vsiljivo oglašujejo, a so kot insekti na ranah razdeljene Cerkve. Kje si, uboga stara reformacija? Ali gre le za minulo utopijo pobožnih želja? Sprašujem se, ali ne bi morda tudi Kristus postal ateist, če bi danes vstopil v krščansko cerkev. Verjetno mu ne bi dovolili pridigati in bi končal na sveti grmadi.
Foto: KD Severin Šali
