Od krepko čez dva tisoč redno zaposlenih pa še za osem avtobusov honorarnih sodelavcev, ki jih ima tale naša (kot pravijo levičarji, ponosni nasledniki KPS) RTV Slovenija, uspe gospod Igor Bergant pred vhod RTV zbobnati približno tako malo svojih sodelavcev in simpatizerjev, kot je pred časom uspelo pojočemu majorju anticepilcev. Repriza nekega klavrnega, do neke mere patološkega dogajanja.
Namen njegove predstave naj bi bil opozoriti slovensko javnost na dozdevno nesprejemljiv in nestrokoven posegom generalnega direktorja in direktorja televizije v programsko shemo in pridobljene privilegije. Medtem ko nevladniki in njihovi somišljeniki iz strahu pred spremembami neutrudno in neuspešno kolesarijo, uglajeni in razgledani Igor Bergant s peščico sodelavcev s podobnim motivom nastopa v improviziranem studiu na dvorišču RTV. Tako prvi kot drugi za denar sodržavljanov naredijo več slabega kot dobrega za Slovenijo. Beda. No, če bi voditelj Odmevov Igor Bergant z agitacijo nastopal v studiu, za kar ga država bogato plačuje, bi njegovo jadikovanje doseglo premalo ljudi. Tudi to je dokaz o tem, da se zaveda, kako mizeren odmev imajo njegovi Odmevi.
Uredništvo informativnega programa je agitprop
Nihče ne oporeka podatkom, da gledanost oddaj, ki jih pripravlja uredništvo informativnega programa, nezadržno pada. Torej so spremembe nujne. Ne čutim se dovolj razgledanega in pametnega, da bi si upal napovedovati, ali bodo predlagane spremembe kaj pripomogle k večji gledanosti ali se bo ta celo poslabšala. Mnenja o tem so različna tudi pri poznavalcih. Dejstvo je, da so prav tisti, ki se bojijo sprememb, največ pripomogli k temu, da gledanost pada in je zato utečene navade ter oddaje treba prevetriti.
Tragika Berganta in večine, ki delujejo v informativnem programu, je v tem, da ne razlikujejo vzroka in posledic. Prav oni so vzrok za stanje, v katerem so se znašli. Njihove oddaje so zelo pogosto narejene po tradicionalni metodi agitpropa. Mlajšim bralcem je verjetno treba to razložiti: Agitprop so bili oddelki za agitacijo in propagando pri centralnih in regionalnih komitejih komunistične partije. Partijski trdorokci bi bili zelo ponosni na Studio City ali Politično, če se ozremo na dve najbolj politikantsko hujskaški oddaji. Če se motim, naj to pokomentirata in dokažeta v Odmevih abonirana Pirnat ali Kovač ali pa me v Tarči raztrgajo Milosavljević, Čosić, Bašić Hrvatinova in še kdo od nagrajencev s stanovsko nagrado watchdog (pes čuvaj). Na pomoč lahko pokličejo tudi težkokategornici Hribarjevo in Makarovičevo, ki so jima vrata v studie vedno na stežaj odprta.
Uredništvo informativnega programa ni d. o. o. v lasti vodilnih v tem uredništvu ali izpostava določenih strank
Zaposleni v informativnem programu so zvečine zelo zavzeti družbenopolitični delavci, zato se morajo sprijazniti s tem, da so politična tla včasih tudi spolzka. Ne bi bilo slabo, če bi manj samoupravljali in politično taktizirali, ampak se bolj zavedali, da so zgolj državni uslužbenci. Še zlasti voditelji oddaj so zelo dobro plačani državni uslužbenci, bolje plačani od ministrov! Uredništvo informativnega programa ni d. o. o. v lasti vodilnih v tem uredništvu ali izpostava določenih strank. Gledalci, ki neposredno prisilno plačujemo RTV, upravičeno pričakujemo strokovnost brez političnega navijaštva.
Kdor čuti, da je poklican za ustvarjanje popačenega javnega mnenja in lažne resničnosti, na nacionalni televiziji nima kaj iskati, zato naj odide in da prostor komu drugemu. Ker ima vrhunsko samopodobo o lastnih sposobnostih in je javna, dobro znana oseba, iskanje dela zunaj RTV ne bi smelo biti težava. Kaj pravijo na to Janežič Ambrožičeva, Ladika, Dragoličeva in Prek v odstopu? Odstopili so le na pol, še naprej vedrijo in oblačijo.
Le kako se počutijo številni zaposleni v drugih uredništvih? Ti se ne rinejo v ospredje, ne organizirajo tiskovnih konferenc na cesti, ne precenjujejo svojih vlog in nalog. Ukvarjajo s svojim poslom. RTV je pomembna nacionalna ustanova, ne zaradi informativnega programa, ampak zaradi predanih medijskih ustvarjalcev v vseh drugih uredništvih in produkcijskih enotah. RTV Slovenija ne smemo enačiti z družbenopolitičnimi delavci in burkeži v informativnem programu!
V politični močvari zgubljena SAZU
Na koncu naj na pomoč pokličemo veleuma Alberta Einsteina, ki je menda izjavil: »Norost je vedno znova in znova ponavljati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.«
Po aktivizmu in izjavah Igorja Berganta sodeč, ni pričakovati drugačnih niti spodbudnejših rezultatov. Zoper norost ne pomaga niti politikantstvo petnajstih doktorjev znanosti ZRC SAZU na čelu z nenadomestljivim direktorjem Otom Lutharjem, ki naj bi za državni denar počeli vse kaj drugega, kot reševali televizijski informativni program. Globoko, pregloboko so padli v politično močvaro SAZU in njeni (neodvisni) znanstveni inštituti. Še ambicioznejši in predrznejši od Lutharja, ki bi rad mešal štrene na RTV, je Tine Hribar, ki s svojo komisijo za človekove pravice državo vztrajno rešuje pred dozdevnim totalitarizmom. Namesto tega naj bi se raje poskušal sprijazniti s svojo zanemarljivo vlogo v evropski in svetovni druščini filozofov. Beda na RTVS, beda na SAZU.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
