Za protestnike dobre stvari, ki jih dela vlada, niso pomembne, tako kot niso pomembne protizakonitosti za tožilstvo in sodstvo, saj uresničujejo naročilo Spomenke Hribar: »Treba je storiti vse, da Janez Janša nikoli več ne pride na oblast …!«
Ne vem, kaj bo Sophie in’ t Veld zapisala v končno poročilo in ne delam si utvar glede objektivnosti tega poročila. Toda če bo v njem ostala vsaj njena opazka o globokih delitvah v Sloveniji je to morda tista osnova, na kateri bi lahko začeli graditi naš primer pred Evropo in morda celo doma.
Če je komu prav ali ne, Janševi tviti kljub vsemu vnašajo v slovensko politiko primerno razgibanost, ki budi tudi našo politično otopelost. Po drugi strani pa prav nič ne vplivajo na dobro ali slabo voljo opozicijskih politikov in njihove prednje straže po ljubljanskih trgih in ulicah
Da se nekdo ne da cepiti in s tem ne zaščiti sebe in svoje okolice v strahu, egoizmu in visoki stopnji osebne neodgovornosti do sebe in svojih bližnjih, če tu sposobnosti razumevanja, da smo vsi skupaj v istem košu, niti ne pričakujem od sodobnega permisivno vzgojenega osebka.
Parlamentarna večina pa se je prevesila močno proti desni. Štiri stranke, ki jih lahko brez slabe vesti uvrstimo desno od sredine, so dobile 104 sedeže v dvestočlanski poslanski zbornici. Še štiri poslance bodo imeli bolj proti levi pomaknjeni pirati. Tudi zato je Babiš po nekaj dneh cincanja izjavil, da ne bo sprejel ponudbe za sestavo vlade.
Sprašujem se tudi, ali je 95-odstotna vključenost predšolskih otrok v vrtec res družini prijazen ukrep, ali pa gre celo za nezavedno ali prikrito izvrševanje načrta globalističnih lobijev, ki nas s sprevračanjem osnovnih vrednot, agresivnim uvajanjem multikulturalizma in spodbujanjem dekadence pospešeno vodijo v propad?
Politika še vedno išče nove in nove obraze, pri sindikatih pa so zadovoljni kar s starimi: Semolič do upokojitve, Štrukelj verjetno enako. Novi obraz je sicer Tea Jarc, ki še ni rekla zadnje besede, kajti nanjo še kako računa Kučan, kar dokazuje fotografija s petkovih protestov. Tudi od njenega predrznega in primitivnega zmerjanje predsednika vlade ter onečaščanja Triglava si lahko obeta bogato in dolgoletno rento.
Rdeče psihiatre druži to, da ne Miloš Kobal ne Kostnapfel ne Kanoni niso zmogli sočutja od žrtev stalinističnega terorja v Sloveniji in njihovih diskriminiranih, segregiranih in stigmatiziranih svojcev. Žal, ostali so zavezani tabujem titoizma.
Za nacionalni medij RTV SLO je bil evropski vrh na Brdu drugorazredna tema, prvorazredna pa širjenje nezadovoljstva, ki ga izvaja peščica družbenih plačancev, kot potrjujejo očividci.
Odgovor na nobeno krizo v zgodovini ni prišel od ekstremistov, kar fundamentalisti so. Če bi bilo tako, bi namesto Jezusa, vsaj kristjani, morali častiti pismouke in farizeje in jim slediti: ti so bili verski in politični fundamentalisti hkrati. Zato pa so z verskim fanatizmom in politično igro Jezusa spravili na križ.
Pred 60 leti so na montiranih sodnih procesih pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani prek zvočnikov prenašali dogajanje v sodni dvorani. Takrat je seveda šlo za resnično strahovlado ter propagando in interes sodstva za ustrahovanje ljudstva, danes gre za pravico vedeti in videti, ne dolžnost verjeti.
Članek, ki ga je napisal ugleden in največkrat nagrajen novinar TV Slovenija dr. Jože Možina, je bil sprva namenjen objavi na MMC RTV. Žal je urednica spletnega portala javne televizije Kaja Jakopič onemogočila objavo na ustreznem mestu ter se zavila v molk. Gre za škandalozno neprofesionalno ravnanje RTV Slovenija, ki ne zmore biti medij vseh državljanov, ki plačujemo RTV naročnino.
Ne želim si vrnitve v obdobje pred letom 1990, ko sta vladala enoumje ter obvladovanje s pomočjo prava vseh področij družbenega življenja. Ne smemo samo nemo opazovati tistih, ki so izgubili monopolne oblastniške privilegije iz nedemokratičnega režima ter se zoper nova ustavna načela in pravice začeli bojevati – v ozadju.
Mineva 450 let od znamenite pomorske bitke pri Lepantu. Že stoletja na prvo nedeljo v oktobru obhajamo praznik sv. rožnega venca oz. rožnovenske Matere božje, zato to nedeljo imenujemo rožnovenska. Vsekakor ima rožnovenska nedelja zgodovinski pridih. Ime ji je določil tedanji papež Pij V. (dominikanec Michele Ghislieri, papež v letih 1566–1572) v spomin na enodnevno zmagovito bitko združenih krščanskih sil proti Otomanskemu imperiju (Turkom) pri Lepantu leta 1571.
Levičarska agenda je brez Boga nevarna, ker hoče napraviti ljudi za bogove; te nevarne samopašne zaverovanosti v moč omejenega človeka bi se morali zavedati verni in neverni.
Pred 75 leti se je po devetih mesecih končala razprava na mednarodnem nürnberškem sodišču. 30. septembra in 1. oktobra 1946 je bila izrečena sodba proti 24 glavnim vojnim zločincem na prvem nürnberškem procesu.
Take politike, ki zagovarjajo naprej ustrezno klimo za razvoj podjetništva, nato zelo skrbno ravnanje s sredstvi, pridobljenimi z davki, in nato tudi skrbno pobiranje in nadzor nad tistimi, ki niso pripravljeni izpolnjevati dogovorjenih davčnih obveznosti, bi volil tudi jaz.
Mitja Okorn, ki ni mogel delati za državni denar, danes režira v Hollywoodu na domovino ni pozabil. Njegova filmska Zdravljica ob tridesetletnici države je bila navdihujoča. Zavistni levičarski vsevedi so se norčevali iz njega in ga potiskali med skrajne desničarje. V svoji domovini ni sprejet kot prerok.
Glavna novica je seveda zgodovinski poraz krščanskih demokratov, Olaf Scholz je sicer zmagal, ampak še ni trdno v kanclerskem sedlu, saj ostal brez čisto leve večine.
Ob Slomškovi nedelji je vredno obuditi spomin na nekaj njegovih potez, ki so bistveno zaznamovale vso našo domovino. Resnična in trajna pomembnost lika bl. škofa Antona Martina Slomška za lavantinsko škofijo in kasnejšo slovensko zgodovinsko dogajanje postane razvidna iz njegovega prizadevanja za novo razmejitev mej med tremi škofijami: krško, sekausko in lavantinsko ter pravzaprav celo še četrto leobensko (ki pa nikoli ni samostojno zaživela), in za prenos sedeža praktično nove škofije v Maribor.