Izganjanje prerokov iz politike in kulture

Številni mladi Slovenci, ki so bili na mehek način izgnani v tujino, so tam dosegli velike uspehe. Redkokdo od njih se vrne, ker se zavedajo, da v Sloveniji še kako veljata svetopisemske vrstica: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju« in Petanov aforizem »Slovenec Slovencu Slovenka«.

Izhodišče za razmišljanje in pisanje so trajno veljavne besede iz Svetega pisma. Tokrat se ustavimo ob vrstici iz Lukovega evangelija (Lk 4,24): »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.« Kdo je pravzaprav prerok? Oseba z navdihom, ki pozna preteklost, je zasidrana v sedanjosti in ima uvid v prihodnost, oseba, ki štrli iz mlačnega povprečja, oseba, ki ima veliko nasprotnikov bodisi zaradi umske lenobe povprečnežev bodisi zaradi zavisti. Preroke v širokem pomenu besede srečujemo na raznih področjih njihovega delovanja, kot so znanost, politika, kultura. Preroki namreč niso zgolj svetopisemske osebe, ki so nekoč Judom očitale zmote in jim kazale pravo pot.

Pokojni preroki s slovenskega političnega bojnega polja: Kramberger, Pučnik, Bajuk, Sirc

Ivan Kramberger
»In ko ne bodo vladali, dodajam, takrat bodo protestirali in pozivali k smrti tistih, ki vladajo, pa niso iz njihovih vrst.« Ivan Kramberger, 1992

V slovenski politiki zadnjih desetletij smo (bili) priče izganjanju vsaj petih velikih prerokov iz javnega političnega življenja. Prvi izmed njih je bil Ivan Kramberger. Ubili so ga. Karkoli si že mislimo o njem – dejstvo je, da je njegova prezgodnja nasilna smrt nekaj nezaslišanega.

Dr. Jože Pučnik

Drugemu in tretjemu so sovražni ter pritlehni nasprotniki neprestano podtikali laži in se norčevali iz njiju. Uničevali so ju po korakih in seveda tudi uničili. Nista zdržala, tako Jožetu Pučniku kot Andreju Bajuku je odpovedalo srce. Čeprav nimata nobenega spomenika, njune bogate zapuščine ni mogoče ne prezreti ne pozabiti. Oba sta tako močno ljubila domovino in slovenski narod, da sta se odpovedala udobju tujega univerzitetnega in poslovnega sveta ter prišla v domovino, ki je bila polna podivjanih in primitivnih koristolovcev.

Ljubo Sirc je slovenskemu postkomunističnemu establišmentu nevaren še danes. Za naše družbeno politične delavce je sprejemljivo, da Ljubo ostane v slovenskem narodnem spominu kot ekonomist, kot ugleden liberalec, nikakor pa ne kot žrtev komunistične represije in antikomunist. Še po smrti ga želijo oropati njegove politične dimenzije.

Četrti je Ljubo Sirc, mednarodno znani in priznani doktor ekonomije, ki je po odpustu iz zapora zbežal pred komunistično diktaturo v tujino. Leta 1992 ga je LDS zvabila na limance, da je kandidiral za predsednika republike. Izpadel je kot pajac, ki so ga postavili v areno postkomunističnega cirkusa, potem pa volili Milana Kučana. Zaničevani prerok se je vrnil v akademsko okolje Glasgowa.

Janša se ni zmotil, ko je lani prerokoval, koga in kaj so si izvolili Američani

Petega od zasramovanih prerokov Janeza Janšo neprestano (lažno) obtožujejo, ovajajo in procesirajo na sodiščih. Bralcem ni treba popisovati vseh zank, v katere skušajo neodvisni in strokovni novinarji, levosučni politiki, tožilci in sodniki ujeti motečega politika in državnika, kajti o tem nam mediji že desetletja trobijo vsak dan. Morda ne bi bilo odveč, da se nekoliko pomudimo le ob sodni sagi o »odsluženih prostitutkah«, vendar ne zaradi Janševega srboritega tvitanja, ampak zaradi hudega zdrsa Vrhovnega sodišča. Z nekaj hudomušnosti lahko sklepamo, da je sodišče na podlagi bog si ga vedi kakšne ekspertize ali intervencije razsodilo, da le eni od tožnic najstarejša obrt ni tuja.

Ko problem ni Janšev tvit, ampak zdrs Vrhovnega sodišča, ki je razsodilo, da le eni od tožnic najstarejša obrt ni tuja

Veseli in ponosni smo lahko, da v tujini Janšo cenijo v krogih, kjer politiko jemljejo odgovorno in niso obsedeni samo z levo-desnim politikantstvom. Janševe besede in ravnanja dobijo prej ali slej svojo težo in pomen. O tem v naših večinskih občilih komajda kdaj kaj preberemo zaradi ignorance in/ali cenzure. Janša se ni zmotil, ko je lani prerokoval, koga in kaj so si izvolili Američani. Novembra 2020 je Angela Merkel pohvalila Janševo pismo, v katerem je ta predlagal, da brezglavo politično gonjo proti Madžarski in Poljski ustavijo in naj o morebitnih kršitvah teh dveh držav razsoja sodišče. Predsedovanje naše države Svetu EZ teče zelo dobro. Na Blejskem strateškem forumu so številni sodelujoči državniki z veliko mero samozavesti in modrosti bruseljski birokraciji učinkovito nastavili ogledalo. Da je Ursula von den Leyen blejsko sporočilo razumela, se da sklepati iz njenega septembrskega govora v Evropskem parlamentu.

Pod Janšo je slovenska vlada opustila nelepo in škodljivo navado kimati in hlapčevati jedrnim državam

Navezujemo tesne stike z višegrajsko četverico in včlanili smo se v klub sredozemskih držav MED-7. Skratka, z Janšo smo se končno pojavili v svetu diplomacije. Z vsemi štirimi sosedami negujemo dobre odnose brez slaboumnega napenjanja mišic, vlaganja vnaprej izgubljenih tožb in kalimerovskega cmeranja. Nahujskano ljudstvo pa v Ljubljani kriči: »Smrt Janši

Na Ekonomskem forumu na Poljskem je bil Janša razglašen za osebnost leta 2020 srednje in vzhodne Evrope za izjemne dosežke in prispevek k voditeljstvu Evrope. Postavili so ga ob bok Havla in Janeza Pavla II. Naši mediji so to vest omalovaževali v obrobnih novicah.

Mediji (izjema je bil Slovenski čas pri Družini in morda še kdo od tistih z malo bralci) so naklepno spregledali tudi dogodek v strasbourški sinagogi. Šestega julija letos je Janez Janša od judovske skupnosti v Franciji prejel nagrado, s katero so se mu zahvalili za izkazano prijateljstvo do judovske skupnosti in Izraela.

Tako to gre; v tujini nagrade in priznanja, doma pa neprestano zmerjanje in grožnja s smrtjo ter leto in pol dolgo mučno iskanje Barabe, ki naj bi Slovenijo obvaroval pred izmišljeno katastrofo.

Mitja Okorn ni mogel delati za državni denar, danes režira v Hollywoodu

Filmček z odpeto celotno Zdravljico, ki ga je režiral Mitja Okorn, nas je navdušil in ganil.

Poglejmo še na polje kulture, kjer se kaže ustaviti ob dveh umetnikih. Za mladega filmskega režiserja Mitjo Okorna v domovini ni bilo ne razumevanja ne kruha. Zaradi izjave ministrice Majde Širca, da se bo s svojo nadarjenostjo že znašel, in seveda zaradi odrivanja od ministrskega denarnega korita, pri katerem so imeli prednost izbranci, je odšel v tujino. Pot ga je vodila v Veliko Britanijo, kamor je odšel stehtat svojo nadarjenost in strokovnost, od tam pa se je z zavidljivo lepo oceno odpravil na Poljsko, kjer se je njegova umetniška pot strmo vzpenjala. Danes režira v Hollywoodu, prenekateri njegovi kolegi pa v domovini kolesarijo v strahu za prostor pri ministrovem koritu.

Na domovino Mitja Okorn ni pozabil. Njegova filmska Zdravljica ob tridesetletnici države je bila navdihujoča. Zavistni levičarski vsevedi so se norčevali iz njega in ga potiskali med skrajne desničarje. V svoji domovini ni sprejet kot prerok.

Simon Krečič v Ljubljani korepetitor v Operi, v Mariboru umetniški vodja Opere

Tudi vzpon Ljubljančana Simona Krečiča med vrhunske glasbene poustvarjalce se nikakor ni mogel zgoditi v prestolnici Kranjske, ampak v glavnem mestu slovenske Štajerske. Za pianista in dirigenta s kar nekaj laskavimi dosežki v tujini se je v ljubljanski Operi našlo le mesto korepetitorja. Ljubljani je dal slovo in v Mariboru postal umetniški direktor Opere SNG Maribor. Z ansamblom mariborske Opere po desni prehiteva ljubljansko Opero v vseh pogledih in ustvarja vrhunske predstave, na katere množično prihajajo tudi ljubitelji glasbene umetnosti iz Gradca. Mariborska Opera ima neposredne radijske prenose za Evropsko radiodifuzno zvezo (EBU).

Kljub neprijaznim okoliščinam v času pandemije so študirali in imeli premiere, povabljeni so bili na letošnji Festival v Ljubljano z operno (in baletno) predstavo. Na letošnjem Festivalu pa je bila tudi praizvedba opere Zora in čriček. Avtor opere Pavel Mihelčič že ve, zakaj je za poustvarjanje svojega dela izbral dirigenta Krečiča. Primerjava med ljubljanskim in mariborskim baletom pa še dodatno razgali vso bedo Opere in baleta SNG Ljubljana. Samo pomislimo na vrhunsko baletno predstavo ob začetku predsedovanja Svetu EZ na obali otoka Blejskega jezera.

Vesti, ki nas dosežejo iz ljubljanske operno-baletne hiše, so v večini primerov povezane z razprtijami v prenovljenem gledališču. Pogosto so tudi povezane z menjavanjem vodilnih uslužbencev in pikanterijami, ki pricurljajo s sodišč. Vse zapisano kaže, da je dobro, da za Krečiča ni bilo dela v Ljubljani, da ga »niso sprejeli v domačem kraju«.

Številni mladi Slovenci, ki so bili na mehek način izgnani v tujino, so tam dosegli velike uspehe. Redkokdo od njih se vrne, ker se zavedajo, da v Sloveniji še kako veljata svetopisemske vrstica: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju« in Petanov aforizem »Slovenec Slovencu Slovenka«.