Zgrešeno bi bilo misliti, da je po 12. decembru kar koli res pomembnega drugače, kot je bilo prej. Slovenska scena ni ne boljša ne slabša, še več, popolnoma nič spremenjena ni. Še vedno obstaja znatna večina sodržavljank in sodržavljanov, ki je sveto prepričana, da Janša spada v zapor in še vedno je tu tudi znatna in trdna manjšina, za katero je Janša junak, ki ga ne bi smel nihče pod nobenim pogojem zapreti.
Nova Mehika je dežela na jugozahodu Združenih držav Amerike, v katero se le redki podajo namensko, večina le potuje skozi ali pa na ozemlje te dežele ne stopi nikoli. Glede na to, da domačini sami … Beri dalje
Leto 2014 je za marsikoga leto streznitve. Demokracija in pravna država sta se v letu 2014 iz maske spremenili v farso in tragedijo. Niti za demokratični in pravni videz se več ne trudijo. Pravosodje, državna podjetja, šolstvo, sociala, … do Rdečega križa, vsaj 95% državnih in paradržavnih družbenih podsistemov je trdo v rokah partije. Kje je vendarle kakšna izjema, da potrjuje pravilo.
Obstaja gromozanski prepad med starši in vzgojno izobraževalnimi institucijami. Zid je zgrajen. Težko prehodna meja je postavljena. Nekaj te meje je tudi formalno zarisane, a večina je v glavah – v glavah učiteljev, vzgojiteljev, ravnateljev … Beri dalje
Sovraštvo zamegli razum tako, da je velikemu delu slovenske javnosti normalno, da prva novica v radijskemu dnevniku govori o tem, kako v družini Janeza Janše plačujejo položnice za elektriko in šele četrta novica tistega dne je odločitev vlade o dokapitalizaciji več sto milijonske bančne luknje. Slovenski raziskovalni novinarji uspejo priti do podatka o plačevanju položnic za elektriko, kdo je odgovoren za bančno luknjo pa jih ne zanima.
Sodelovanje med nacisti in komunisti je zajemalo številna do takrat nepredstavljiva področja. Gestapo se je šolal pri NKVD, delegacije nemškega Gestapa in SS so se prihajale v Rusijo učit, kako postaviti koncentracijsko taborišče. Že vsaj od leta 1937 je NKVD izročala Gestapu nemške komuniste in Jude, ki jih je večina končala v koncentracijskih taboriščih. Kot se danes kaže, so bili podlaga za takšno sodelovanje številni pisni sporazumi.
V začetku decembra je v soorganizaciji Zavoda Friderik Irenej Baraga in Časnika potekala okrogla miza po izredni sinodi škofov v Rimu o vprašanjih in izzivih družinskega življenja v današnjem svetu. Na okrogli mizi, ki jo … Beri dalje
Presenetljivo je, da povojnih hudodelstev genocida slovenske in jugoslovanske totalitarne oblasti na sestankih odbora OZN ni izpostavila nobena izmed delegacij demokratičnih držav. Slednje s temi hudodelstvi najverjetneje niso bile seznanjene, saj so takratne slovenske oblasti na vse načine želele prikriti hudodelska genocidna dejanja tako, da so jih izvrševala v jamah, rudniških jaških, breznih, nedostopnih gozdovih in jasah.
Primer dečka, ki so ga sošolci v Desklah pretepli, predvsem pa zmerjali s “prekletim Bosancem”, ni novost. Ni od včeraj. Morda je ta deček poslan, da nam v dneh pred božičem ne le potrka, ampak prav udari na vest. Ni pomembno, da so dečka pretepli vrstniki. Fantje se velikokrat pretepajo. Pomembna so druga sporočila.
Edino smiselno za rešitev Slovenije iz globoke vsestranske krize je, sicer na prvi pogled iluzorno ter za večino nerealno, konsolidirati slovensko desnico, pod kar razumem tri naslednice slovenske pomladi: SLS, NSi in SDS. Mislim, da Slovenijo lahko rešijo le evropsko usmerjeni desni politiki s pomočjo Evropske ljudske stranke. Levica zna samo zapravljati in krizo podaljševati ter poglabljati.
Naše življenje zna biti zelo monotono in enolično, če nam ga ne bi občasno nekaj popestrilo in nam razbilo njegovo monotonost. Podobno je tudi s tem objektom, če ne bi imel modrih oken, ki naredita … Beri dalje
Slovenska pomlad, čeprav predstavlja ključni moment slovenske zgodovine, se ni vpisala v zgodovinsko zavest širšega prebivalstva. Gibanje, ki bi zaradi svojega notranjega pluralizma lahko služilo kot referenčna točka sodobne slovenske državljanske zavesti, ostaja domena zgolj enega političnega tabora. Dejstvo, da slovenska pomlad ni dobila svojega mesta v nacionalnem kanonu, je eden od razlogov, da je postala del politične mitologije ene same strani.
Poraz. Katastrofa. Vladna pogajalska nesposobnost na ento potenco. To je samo nekaj od (morda) bolj prijaznih komentarjev, ki so pospremili sklep pogajanj med vlado in sindikati javnega sektorja. Pravzaprav, to niso bila pogajanja, a posteriori lahko rečemo, da je bilo enostransko postavljanje pogojev, ki mu je tisti socialni partner, ki velja za močnejšega, povsem podlegel. Miro Cerar je po “spopadu” s sindikati izpadel tako, kot bi Kung fu panda izzval Brucea Leeja na pretep.
Demokratična stran ni uspela vzpostaviti klasične razdelitve političnega prostora, ki se deli med liberalno, socialno in krščansko demokracijo. Socialna je žalostno propadla zaradi bede evropskega socializma, do liberalne, če odštejemo Grosove poskuse, pa sploh nismo prišli. Tako nam ostaja gneča na krščansko-ljudskem polju, a ta gneča je le na ravni strank, pripadajoče volilno telo pa je že znatno razredčeno.
Nič novega ni, da je za državo in državna podjetja najlažje, da dodatne stroške obesijo na potrošnike. To močno doživljamo tudi v naši Sloveniji. Že pred časom smo zapisali, da Sveto pismo piše o desetini, ki bi jo naj dali cesarju, torej državi. Višina davščin in dajatev v sodobni družbi, pa so že davno presegle polovico povprečnega zaslužka.
Letos mineva polnih 100 let od pričetka 1. svetovne vojne, že naslednje leto pa zaznamuje 70. obletnico konca 2. svetovne morije, prelivanja krvi apokaliptičnih razsežnosti. Prireditev, razstav, okroglih miz, televizijskih in radijskih oddaj ob tako pomembnih jubilejih ne manjka, poleg tega pa tudi številnih vprašanj, ki se porajajo ob razmišljanju o obeh zgodovinskih prelomnicah.
“Zdi se, da gremo včasih pri tarnanju spričo delovanja sovražnika predaleč, da ga precenjujemo in delamo pri tem druge napake. Vzemimo na primer Janeza Janšo. Kdo je pravzaprav Janša? Janša je v bistvu za nas ničla. Iz njega smo v osemdesetih sicer skušali nekaj napraviti, ker nam je bilo to potrebno in bi ga kasneje prav tako lahko pokopali, da tako rekoč nihče za njega ne bi vedel, če bi to znali narediti na isti način.”
V nuji in pod pritiskom smo ljudje manj potrpežljivi, manj osredotočeni in tedaj se rado zgodi, da delamo napake. Potrpežljivost je pomemben vidik pogajanj in lahko bistveno vpliva na razdelitev pogajalske moči med pogajalci ter na končni izid pogajalskega procesa. Kako bi skozi ta očala ocenili nedavna pogajanja med sindikati in vlado je retorično vprašanje.
O reševanju okoljske problematike strupenih težkih kovin v Celju ter o odnosu in sprenevedanju naših oblasti. Kako je mogoče, da se na istem območju z dvema analizama dobi tako različne rezultate? Na območju odlagališča odpadkov celjske Cinkarne je bilo po vojni koncentracijsko taborišče Teharje, ki so ga kar zasuli z odpadki. Povsod nam “lezejo ven” stari grehi …
Z Romano Tomc, poslanko v Evropskem parlamentu in članico Slovenske demokratske stranke smo se pogovarjali o sklenjenem socialnem sporazumu, vzrokih in posledicah za visoko stopnjo brezposelnih, razmerju med gospodarstvom in socialno državo ter vlogi sindikatov. Zanimal nas je tudi poslankin pogled na stanje na slovenski desnici in prihodnost projekta slovenske pomladi.