Nič novega ni, da je za državo in državna podjetja najlažje, da dodatne stroške obesijo na potrošnike. To močno doživljamo tudi v naši Sloveniji. Že pred časom smo zapisali, da Sveto pismo piše o desetini, ki bi jo naj dali cesarju, torej državi. Višina davščin in dajatev v sodobni družbi, pa so že davno presegle polovico povprečnega zaslužka.
Odhodki naraščajo, prihodki niti ne
Če se država zadolžuje, potrebuje več prihodka, če se zadolžuje prekomerno, potrebuje tudi prekomerno količino prihodka. Kot da bi pozabili, da je višina prihodka močno omejena in da se enkrat preprosto ustavi. Kaj pa višina odhodka? Očitno se lahko država in državna podjetja zadolžujejo kolikor jih je volja. Sprašujem se, kako dolgo bi preživela moja družina, če bi bil družinski prihodek 100 enot in odhodek prav tako 100 enot? Žal je to danes realno stanje sodobnih, predvsem zahodnih držav.
Zdi se, da nič ne more ustaviti nenadzorovanega zadolževanja držav. Kam to vodi se učimo (ali tudi ne) iz bližnje ali malo manj bližnje preteklosti. A očitno še ni dovolj. ECB z Mariem Draghiem na čelu, je že dala jasno vedeti, da bo tiskala denar in odkupila vse nevarne obveznice. Torej še več denarja brez vsakršnega realnega kritja, čeprav se je povprečen dolg EU že močno izenačil s prihodki, z BDP držav članic.
Tu in tam skuša kakšna država ali manjša skušina pobudnikov stopiti iz tega nevarnega kroga zadolževanja. Svetel primer je Švica. Zadnjo novembrsko nedeljo je bil v Švici referendumski dan. Odločali so o treh vprašanjih. Mi se bomo ustavili ob enem, ki ga je predlagala manjša politična stranka s podpisi volivcev.
Zlati standard
Zgodovina nas uči, da so države stabilnost svojemu denarju ustvarjale z realnim kritjem v plemeniti kovini – zlatu. To kritje je znano pod nazivom zlati standard. Vsi se spomnimo, da je bil švicarski frank ena najmočnejših in najbolj priljubljenih valut, ki smo jih hranili kot ohranjevalca vrednosti premoženja. Redko kdo pa ve, da je imela Švica vse do leta 2000 skoraj 50 % denarnih rezerv kritih z zlatom. Potem je centralna banka počasi začela prodajati zlato in danes to kritje predstavlja samo še 7,6 % denarja v obtoku.
Glede na uradne podatke, ki jih lahko najdemo na spletni strani world gold councila, ima Švica še kljub vsemu med vsemi razvitimi državami največji delež kritja v zlatu glede na BDP. Vendar so velika uganka države v razvoju, kot npr. Kitajska, Rusija, Indija, Turčija, arabski svet, ki dejansko vsem na očeh kopičijo to žlahtno kovino. Neuradno je Kitajska v nekaj letih vsaj početverila svoje zlate rezerve. Razlog v vseh teh deželah je enak: postaviti svoji valuti realne temelje in osvoboditev od vpliva dolarja, kot svetovne valute.
Zlato kritje bi lahko omejilo zadolževanje
Vrnimo se k švicarskemu referendumu. Volivci so odločali o treh vprašanjih: popolnoma ustaviti razprodajo državnega zlata, hramba vseh preostalih zlatih rezerv v Švici (manjši delež teh rezerv se dejansko fizično nahaja v Švici) in da bi bila švicarska valuta krita 20 % z zlatom. Ni potrebno ugibati – pobuda je bila močno zavrnjena. So bili ljudje izigrani? Pobudi je seveda nasprotovala uradna politika, bančni sektor, vprašanje je tudi, koliko so mediji smeli poročati nepristransko. Na enem glavnih televizijskih soočenj je bilo celo glavnemu pobudniku referenduma onemogočeno sodelovanje.
Ne trdimo, da bi zlato kritje denarja rešilo svet pred finančnim zlomom. Gotovo pa bi lahko bilo del rešitve. Takšnega mnenja je očitno vsaj polovica sveta, ki skrivoma kopiči ta realen denar. Vsekakor pa bi zajezili nenadzorovano kopičenje dolga, ki bo imelo posledice, a nihče si ne predstavlja kakšne.
Pripis uredništva: Marko Kocuvan je neodvisni premoženjski svetovalec.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
