Kolesarske poti so eden od kazalcev razvitosti države
Leta 2003 sva z ženo na avtomobil natovorila kolesi in tri tedne preživela v Nemčiji in na Nizozemskem. Na Nizozemskem je za kolesarje izjemno dobro poskrbljeno, ob vsaki cesti je tudi kolesarska steza, kjer ob kolesarjih ne hrumijo in smrdijo avtomobili. S kolesi se ljudje vozijo v službe, mladina na zabave, starejši pari na piknike. Nizozemske kolesarske steze so pogosto široke, takšne kot ceste. V bližini amsterdamske železniške postaje je štirinadstropna kolesarska parkirna hiša polna koles …
Ne samo na Nizozemskem, tudi v Nemčiji, Švici in Avstriji imajo lepe kolesarske poti. Tako smo z družino kolesarili po kolesarskih poteh ob Dravi, Donavi, Innu, Isarju in Muri. Vse poti so lepo speljane in dobro označene. Bikelinovi vodiči kolesarju pomagajo izbrati eno od mestoma več poti ob isti reki. Potniški vlaki, s katerimi se potnik pelje do začetne točke kolesarjenja, vozijo od 160 do 220km/h. Tudi majhne železniške postaje imajo na vsakem peronu dvigalo, s katerim se kolesar izogne prenašanju kolesa po stopnicah. V vaseh, skozi katere kolesariš, so lepo urejena nogometna, košarkarska, teniška in otroška igrišča. Ob otroškem igrišču je večkrat tudi bazen, za katerega ni potrebno plačati vstopnine. Hiše so urejene. Ne samo Švica in Nemčija, tudi sosednja Avstrija je bogata država.
Po slovenski osamosvojitvi sem verjel, da bo šel slovenski razvoj po poti švicarskega. To se ni zgodilo saj ima Švica s svojo zgodovino nevtralnosti in bank drugačne možnosti razvoja od našega. A ne samo Švica, tudi Avstrija je nekaj čisto drugega kot Slovenija. Pa je bila pred sto leti tam kot Slovenija, saj smo bili del iste države. Slovenija je bila nato del dveh Jugoslavij: centralistične kraljevine in komunistične federacije.
S prihodom demokracije nismo izvedli privatizacije in zamenjali oblastne elite
Decembra lata 1990 smo se državljani Republike Slovenije z velikansko večino 94% odločili za samostojnost in demokracijo. Ker – z oblasti umaknili takrat začasno prikritih jugonostalgikov – naš razvoj ne gre v pravo smer. Vse pomembne družbene sisteme večinoma vodijo ljudje, ki si niso želeli niti demokracije, niti neodvisne Slovenije, ali pa njihovi izbranci. Njihova dejanja pogosto niso usmerjena k večanju naše blaginje.
Nekatere stvari postajajo prav groteskne. Junija lani je bila na Kongresnem trgu v Ljubljani prireditev v počastitev rdeče zvezde. Mediji, vemo kdo jih večinsko vodi, rdeče zvezde niso problematizirali. Tudi vladajoča koalicija prireditvi ni nasprotovala. Letošnji poklon rdeči zvezdi ni potekal junija, pač pa na dan praznovanja rojstnega dneva nekdanjega diktatorja nekdanje, propadle države.
Maršalovim oboževalcem ni mar, da je komunistična država drastično kršila človekove pravice in na koncu tudi gospodarsko propadla. Nočejo se spomniti trenj in napetosti med narodi v večnacionalni državi, povsod prisotne vojske, hiperinflacije in pomanjkanja osnovnih življenjskih dobrin. Ni jim mar za 94% ljudi, ki smo decembra 1990 glasovali za demokracijo. Ni jim mar, da so nas junija 1991 napadli vojaki z rdečo zvezdo na čeladah.
Ob denarju, vloženemu v promocijo rdeče zvezde, ob opranih glavah, ob stokrat slišanih neumnostih, ob debatiranju o vzorcu cesarjevih novih oblačil Slovencem manjka osnovni premislek: kje smo bili pred sto leti, kako da nas je Avstrija v enem stoletju tako prehitela, kje smo bili pred 28 leti, zakaj nas prehiteva tudi Vzhodna Evropa?
Češki BDP, ki je leta 1989 znašal petino našega, je zdaj že večji od slovenskega.
Odgovor je na dlani: Avstrijci niso imeli dveh Jugoslavij. Za razliko od mnogih Slovencev, ki se jim toži po diktatorju – ta v Sloveniji nikoli ni govoril slovensko – se Avstrijcem ne toži po nacizmu in Hitlerju. Druge vzhodnoevropske države so po padcu komunizma vsaj delno zamenjale nedemokratično elito, opravile privatizacijo in nas prehitevajo. Lep primer je Češka, ki je bila ob mojem prvem obisku leta 1989 živ primer revščine. Danes češki vlaki vozijo s hitrostjo 160 km/h, češki BDP, ki je leta 1989 znašal petino našega, je zdaj že večji od slovenskega.
Le kaj je mnogim Slovencem, da obožujejo diktatorja, ki je v revni državi govoril, da smo vsi enaki, sam pa si je lastil vlake, letala in celo otočje ter se v Slovenijo vedno pripeljal v novem, prestižnem, avtomobilu. Zazrtost v preteklost ni dobra podlaga za razvoj naše lepe države. Kolikor se Slovenija ne bo odlepila od komunizma in rdeče zvezde, bodo naši otroci še naprej množično odhajali na delo v tujino. To pa ne bi smelo biti nikogaršnja želja. Relativna zmaga demokratov na zadnjih volitvah vliva upanje v razvoj naše države, na osredotočanje na sedanje težave in pogled uprt v prihodnost.
Ni tako, kot bi moralo biti. Nismo se za to borili.
P.S. Moj nono je javno kritiziral fašizem. Zato so ga fašisti zaprli. Bil je tigrovec in kasneje partizan. Verjel je v komunizem, v svobodo in enakost ljudi po propadu fašizma. Iz hleva, v katerem so imeli dve kravi, je eno odpeljal v partizane.
Po odhodu zaveznikov septembra 1947 je postal bovški župan. Bil je navdušen, ker so v občinski stavbi, namesto italijansko – italijanščina je bila edini dovoljen jezik v obdobju fašizma – končno govorili slovensko. Nad komunistično diktaturo je bil kmalu razočaran. Revolucije ni upal javno kritizirati, le v krogu družine je večkrat dejal: »Ni tako, kot bi moralo biti. Nismo se za to borili.« Občini ni mogel pomagati k blaginji.
V bovški dolini so odmevala gesla o svobodi, bratstvu in enotnosti, Bovčani pa so iz komunistične Jugoslavije množično bežali čez Prevalo v vsaj za silo demokratično Italijo …
