Zgubljeno s prevodom

Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Poraz. Katastrofa. Vladna pogajalska nesposobnost na ento potenco. To je samo nekaj od (morda) bolj prijaznih komentarjev, ki so pospremili sklep pogajanj med vlado in sindikati javnega sektorja. Pravzaprav, to niso bila pogajanja, a posteriori lahko rečemo, da je bilo enostransko postavljanje pogojev, ki mu je tisti socialni partner, ki velja za močnejšega, povsem podlegel. Miro Cerar je po “spopadu” s sindikati izpadel tako, kot bi Kung fu panda izzval Brucea Leeja na pretep.

Kung fu panda vs Bruce Lee

Branimir Štrukelj je prvi človek Sindikata za vzgojo, izobraževanje in znanost (SVIZ). Skupaj z Dušanom Semoličem (Zveza svobodnih sindikatov Slovenije) je najbolj prepoznaven sindikalist v Sloveniji. Ko gre za pogajanja o javnem sektorju, sindikate najpogosteje zastopa prav Štrukelj oziroma njegov SVIZ. In tako je bilo tudi nazadnje. Vlada je namreč v preračunavanju javnih financ prišla do sklepa, da računi “ne štimajo”. Izvirni greh Slovenije je že dalja časa jasen: v Ljubljani vlada že leta več troši, kot “zasluži”. Veliko več je odhodkov kot prihodkov. Od leta 2009 je Slovenija pri Evropski komisiji v uradnem postopku zaradi prekoračitve dovoljene meje javnega primanjkljaja. Tega je Maastrichtski sporazum leta 1992 postavil na 3 odstotke BDP. V Evropi, ki je zadnjih nekaj let močno pod nemško taktirko, so institucije, posebej odkar je eksplodirala kriza, močno pozorne na te postavke. Pa čeprav se velike države (Francija in Italija) temu upirajo. Slovenija je v igri javnih financ danes v šahu. Merklove seveda ne more pogojevati, tako kot to počenjata Hollande in (delno) tudi Renzi. Za stanje, v katerem se je znašla, pa je, da ne bo pomote, Slovenija sama kriva. Zato je že od leta 2009 pod povečevalnim steklom evropskih institucij. Evropa od Slovenije zahteva uravnoteženje javnih odhodkov in prihodkov. Najprej je bil zadnji rok za znižanje javnega primanjkljaja pod 3 odstotki BDP leto 2013. Ko je postalo jasno, da to ne bo izvedljivo, je Komisija velikodušno pogledala skozi prste in Sloveniji podaljšala rok za novi dve leti. Nova zapadlost je torej postavljena v naslednje leto. In kaj je bila Ljubljana sposobna v vseh teh letih narediti na področju zmanjševanja odhodkov? Številke so zelo zgovorne: lani je bil javni primanjkljaj celo 14,6 odstotkov (tukaj je sicer največjo vlogo igrala prisilna dokapitalizacija bančnega sektorja). V letošnjem letu bi moral biti primanjkljaj težak milijardo evrov (nekaj manj kot 3 odstotke BDP), a so v preračunavanju v vladnih sobanah ugotovili, da je realna ocena višja in da bo primanjkljaj znašal 1,2 milijarde evrov (torej 3,4 odstotka BDP). Ker mora Slovenija rešitev najti najkasneje v prihodnjem letu, je napoved primanjkljaja za 2015 seveda malenkost manjša od 3 odstotkov BDP. Namesto da bi se to postopoma in strateško urejalo v zadnjih letih, Slovenija tik pred rokom oddaje še ni opravila domače naloge.

Ni namreč jasno, kako realno je predvidevanje o tem, da bo javni primanjkljaj 2015 res manjši od 3 odstotkov. Zelo jasno pa je, da Ljubljana ni opravila tega, kar že štiri leta obljublja Bruslju. Govorimo o privatizaciji, ki le počasi napreduje. Govorimo o ustvarjanju debirokratiziranega in podjetjem prijaznega okolja, ki ga v Sloveniji ni. Nasprotno, podjetja vse bolj izgubljajo konkurenčnost tudi proti gospodarstvom ostalih držav nekdanjega vzhodnega bloka. Med nalogami Ljubljane je bil nadalje tudi boj proti sistemski korupciji. In krčenje javnega sektorja, ki je v Sloveniji občutno preobsežen.

KO v prvi rundi

Ampak očitno je bilo na relaciji Bruselj – Ljubljana nekaj zgubljeno s prevodom. Morda so evropski prevajalci slabši od slovesa, ki se jih drži. Morda se je nekdo rad poigral s Slovenijo. Ali pa… morda v Ljubljani ne razumejo priporočil v angleščini. Že res, da glede na izkušnjo z Bratuškovo moramo vedno imeti v mislih geslo z drugih časov, “nič nas ne sme presenetiti”. Kakorkoli že, očitno je bilo, in s tem se vračamo na izhodišče, s prevodom nekaj preslišano, spregledano ali nezaznano. Miro Cerar je namreč v pogajanjih, na katerih je doživel KO v prvi rundi, pogorel na celi črti. V rebalansu za odločilni proračun 2015 je bil namreč predviden dodatni rez v javni sektor v višini 127 milijonov evrov v dogovoru s smernicami Evrope in zato, da se skozi šivankino uho dosežejo maastrichtski kriteriji. Sindikati s Štrukljem na čelu so seveda glasno protestirali in napovedali “revolt”. Popularizirali so besedno zvezo brutalno varčevanje, ki da se izvaja na plečih javnih uslužbencev. In zagrozili so s stavko. In kaj je bila posledica vsega tega? Vlada je klonila in namesto predvidenih 127 milijonov evrov pristala na zahteve sindikatov, ki so “dopustili” le 30 milijonov evrov rezov. Torej, izkupiček je bil štirikrat manjši od predvidenega. In to v času, ko Slovenija išče postavke za varčevanje do centa natančno, da bi ugodila evropskim zahtevam. Naenkrat pa je zmanjkalo približno 95 milijonov evrov predvidenih prihodkov, kar sicer ni pregrešno visok znesek v kontekstu celotnega finančnega zakona, a je še vedno pomenljiv, glede na to, kako natančno je bila preračunana življenjsko pomembna postavka javnega primanjkljaja. Kje bo Slovenija dobila teh 95 milijonov evrov? Kako bo to izpeljala? Finančni minister Dušan Mramor je dejal, da okvirni načrt obstaja, a da ga bo razkril šele v naslednjih mesecih (z nekoliko hudobije bi lahko sklepali, da vlada še nima čisto jasnih pojmov… a to je hudobija).

Brutalno varčevanje, ki to ni

Najbolj ironično pri vsem tem pa je, da je brutalno varčevanje za javni sektor, o katerem so govorili sindikati, zelo relativen pojem, če že ne fiktiven. Poglejmo nekaj zgovornih podatkov, ki jih ponuja portal Ajpes. Povprečna bruto plača v javnem sektorju je danes, ko že dalj časa razsaja finančna kriza, višja kot v letu 2008, ko krize še nismo občutili. V začetku 2008 je povprečni mesečni dohodek javnih uslužbencev znašal slabih 1.600 evrov, vrednost je nato močno poskočila že v istem letu (Virantova reforma) in dosegla višek sredi leta 2009 (približno povprečje 1850 evrov) ter se nato do konca prejšnjega leta pri povprečju ustalila v višini približno 1750 evrov. Glede na začetek leta 2008 je povišica vredna 150 evrov. Drug zgovoren podatek je skupna masa izplačanih plač javnega sektorja: leta 2008 je masa bruto plač, izplačanih na mesečni ravni, znašala 262,82 milijona evrov. Konec lanskega leta je ta vrednost znašala 275,05 milijona evrov. Prirastek je torej 13 milijonov evrov. In še zadnji podatek o “brutalnem varčevanju”: leta 2008 je bilo v javnem sektorju zaposlenih 154.711 ljudi, konec lanskega leta pa 158.163 ljudi (višek leta 2012 je presegel 160 tisoč zaposlenih).

Kje je torej brutalno varčevanje v javnem sektorju? Najbrž je to še nekaj, kar se je zgubilo s prevodom v jezik sindikatov…

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.