Zgodovina pravne opredelitve genocida ni dolga. V letu pred koncem druge svetovne vojne jo je v svoji knjigi Axis Rule in Occupied Europe skoval Raphael Lemkin.[1. Raphael Lemkin, Axis Rule in Occupied Europe: Laws of Occupation, Analysis of Government, Proposals for Redress, Carnegie Endowment for World Peace, Washington, DC 1944.] Čeprav zavezniki hudodelstva genocida niso vključili v rationae materiae mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu[2. William Schabas, Unimaginable atrocities, Oxford University Press, Oxford 2012.] je Lemkin zaključil, da so »izvedeni dokazi na sojenju v Nürnbergu podali popolno podporo konceptu genocida«.[3. Raphael Lemkin, »Genocide as a Crime Under International Law«, 41 American Journal of International Law 145, 147 (1947).]. Pred nekaj dnevi smo obeleževali šestinšestdeseto obletnico sprejetja Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida. Pripravljalna dela za njeno sprejetje so se začela takoj po drugi svetovni vojni. Na pripravljalnih sestankih je sodelovala tudi jugoslovanska delegacija. Iz pripravljalnega gradiva (travaux préparatoires) konvencije izhaja, da je jugoslovanska delegacija sicer sodelovala na zasedanjih ad hoc odbora in šestega odbora OZN, vendar ne preveč dejavno in samostojno. Njeni delegati so zastopali stališča sovjetskega bloka, ki si je prizadeval za nekaznovanost storilcev hudodelstva in poudarjal predvsem pomembnost preprečevanja genocida. Ker njena vloga do sedaj ni bila pojasnjena, na kratko predstavljamo izbrane nastope in njeno delovanje na pripravljalnih sestankih in konferencah. Glede razumevanja izjav in nastopov jugoslovanskih delegatov je potrebno poudariti, da so vsa pripravljalna dela potekala neposredno po povojnih hudodelstvih zoper človečnost in po genocidu na Slovenskem in drugih območjih nekdanjih jugoslovanskih republik.
Jugoslovanski diplomat Bartoš je tako že na enem od uvodnih pripravljalnih sestankov omenil »veliko trpljenje judovskih in slovanskih narodov ter ugotovil, da je dejanje genocida obsodil ves svet«.[4. Sixth Committee, Legal Questions, Summary Record of Meetings, Friday, 13. december 1946, 32. seja, Lake Success, New York, ponedeljek, 9. december 1946 ob 11.30, ChIEMn: g. R. Jimenez, A/C.6/127), v: Phillippa Webb, Hirad Abtahi (ur.), The Genocide Convention: The Travaux Préparatoires, Martinus Nijhoff, Den Haag 2008 (dalje The Genocide Convention: The Travaux Préparatoires), str. 30.] Še zanimivejše je stališče, ki ga je predstavil jugoslovanski diplomat Bartoš, ki je omenil, da:
»je bila njegova država ena od tistih, ki so najbolj trpele zaradi genocida. Kljub temu jugoslovanska vlada z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se pripravljalci predloga z njo niso posvetovali niti s katero koli vlado drugih držav, ki so bile najbolj prizadete zaradi genocida, in da so predlog pripravili trije nevladni strokovnjaki. Preden se delo nadaljuje, je treba upoštevati tudi vlade držav, ki so utrpele največ, in druge. Genocid ni bil nič novega in ni bil nujno povezan z vojnimi hudodelstvi. Osnutek konvencije je lahko pripravljen šele po temeljiti študiji kraja, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje genocida.«[5. Committee on the progressive development of the international law and its codification, Summary Record of the Twenty-Eighth meeting, Held at Lake Success, New York, petek, 13. junij 1947, ob 15.00, A/AC.10/SR.28.]
Izjava takratnega jugoslovanskega diplomata v New Yorku ni presenetljiva, saj je takratna oblast na vse načine želela prikriti sledove za hudodelstvi in genocidom na slovenskem in drugem takratnem jugoslovanskem ozemlju, saj so civilisti zaradi dejanj jugoslovanskih oblasti trpeli največ. Takšne izjave jugoslovanskih diplomatov zato izzvenijo še posebej dvolično. Večina drugih držav zato pomislekov jugoslovanske delegacije ni upoštevala. Ne glede na to so se v tej izjavi lepo orisali nadaljnji koraki delegacije, ki je od začetka do konca pripravljalnih sestankov in konferenc navzven podpirala sprejetje Konvencije o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida, med pogajanji pa vseskozi zavirala njeno sprejetje. Tako nasprotje se je kazalo tudi pri naslednjih izjavah. Diplomat Bartoš je tako 16. junija 1947 na sestanku odbora za progresivni razvoj mednarodnega prava in njegovo kodifikacijo izjavil, da si narodi Jugoslavije želijo konvencijo o genocidu, pri čemer je znova protestiral, da v pripravo osnutka konvencije niso bile vključene države, ki so najbolj »trpele« zaradi genocida[6. Committee on the progressive development of the international law and its codification, Summary Record of the Twenty-Ninth meeting, Held at Lake Success, New York, ponedeljek, 16. junij 1947, ob 14.00, v: The Genocide Convention: The Travaux Préparatoires, str. 178.]. Slednja trditev bi v zgodovinskem pogledu za nazaj res lahko bila pravilna, saj so narodi nekdanje Jugoslavije neznansko trpeli zaradi terorja jugoslovanske oblasti, ki je odgovorna za več sto tisoč zunajsodno ubitih civilistov in vojnih ujetnikov, predvsem na slovenskem in hrvaškem ozemlju. Takšna dvoličnost sicer ni izjema v diplomatski praksi Združenih narodov, saj jo lahko še danes opazujemo na zasedanjih Sveta OZN za človekove pravice. Zanimivo je, da je jugoslovanska delegacija vseskozi konstruktivno sodelovala na pripravljalnih sestankih. Proti koncu pripravljalnih sestankov je diplomat Bartoš kot vodja jugoslovanske delegacije sporočil, da se Jugoslavija strinja z osnutkom konvencije, ki ga je pripravil sekretariat. To stališče je bilo presenetljivo, saj je jugoslovanska delegacija nasprotovala vsem zgodnejšim osnutkom[7. Chapter VI, Second Session of the General Assembly, 16. september–20. november 1947) str. 505.]. Še več, v prvem obdobju je podpirala široko opredelitev genocida[8. Forty-first meeting, Held at Lake Success, New York, petek, 3. oktober 1947, ob 11.00, predsednik: g. El-Khouri (Sirija), A/C.6/SR.41, 12. Continuation of the discussion on the draft convention on the crime of genocide (dokumenti A/362, A/401, A/401/ Add.1, A/C.6/147, A/C.6/149, A/C.6/151 in A/C.6/155), v: The Genocide Convention: The Travaux Préparatoires, str. 397, 398.]. Jugoslovanska delegacija pozneje v pripravljalnih sestankih ad hoc odbora o genocidu do zasedanj šestega odbora ni več aktivno sodelovala, saj je v imenu komunističnih delegacij nastopala predvsem sovjetska delegacija (predvsem od 1. aprila do 26. avgusta 1948).
Člani jugoslovanske delegacije na zasedanju šestega odbora so bili Milan Bartoš in njegova namestnika Ljuba Radevanović in Ratko Plejić.[9. The Genocide Convention: The Travaux Préparatoires), str. 1283.] Jugoslovanska delegacija je v nadaljevanju na zasedanjih šestega odbora večkrat vztrajala, da se mora pripravljalni odbor osrediniti predvsem na ukrepe za njegovo preprečevanje in šele pozneje na kaznovanje storitvenih dejanj[10. Glejte izjavo diplomata Milana Bartoša, Eighty-sixth meeting, Held at the Palais de Chaillot, Pariz, 28. oktober 1948, ob 15.00, v: The Genocide Convention: The Travaux Préparatoires, str. 1555.]. Hudodelstva genocida je »v orjaških razsežnostih« izvajala totalitarna oblast, ki je v Parizu na podlagi izjav jugoslovanske delegacije jadikovala zaradi trpljenja Jugoslavije. Slednje je bil tudi razlog, da si je jugoslovanska delegacija prizadevala predvsem za preprečevanje hudodelstva genocida, in ne za kaznovanje storilcev, saj bi to de facto pomenilo, da si prizadeva za kaznovanje najvišjega vodstva zveznih in republiških komunističnih partij. Presenetljivo je tudi, da povojnih hudodelstev genocida slovenske in jugoslovanske totalitarne oblasti na sestankih ni izpostavila nobena izmed delegacij demokratičnih držav. Slednje s temi hudodelstvi najverjetneje niso bile seznanjene, saj so takratne slovenske oblasti na vse načine želele prikriti hudodelska genocidna dejanja tako, da so jih izvrševala v jamah, rudniških jaških, breznih, nedostopnih gozdovih in jasah. Jugoslovanska diplomacija je tako takrat zamudila zgodovinsko priložnost, da bi konstruktivno sodelovala pri oblikovanju osnutka konvencije, saj bi se lahko zapisala v zgodovino človekovih pravic kot država, ki je sooblikovala in podprla temeljni konstitutivni akt mednarodnega prava človekovih pravic. Tako pa vse mednarodnopravne naslednice nekdanje Jugoslavije zaradi »nedejavnosti« njene diplomacije še danes nosijo težko breme. Zaradi vzdržanosti jugoslovanske delegacije tudi pri glasovanju o sprejetju Splošne deklaracije o človekovih pravicah dan kasneje, 10. decembra 1948, je tako razvodenela tudi jugoslovanska podpora Ustanovni listini Organizacije združenih narodov.
