Življenjski standard v bivši, propadli, državi je bil slab. Primanjkovale so celo osnovne dobrine. Ne vem če si mlade, v demokraciji zrasle generacije, sploh lahko predstavljajo, da v trgovinah ni bilo pralnega praška, sladkorja, nakup avta (stoenke) je bil proces, ki je lahko trajal tudi več, kot pol leta. Nisem potrošnik, ne želim si imeti dragega avtomobila, raje kot z avtom se tudi pozimi vozim v službo s kolesom. A tudi pri vožnji s kolesom sem imel v bivši državi težave: celo po plašč za kolo sem moral nekoč v Gorico. Iz današnjega stališča je nepredstavljivo, da je bil prestop državne meje lahko tudi večuren dogodek. Ugled bivše države je bil tak,da so Francozi za nas zahtevali vstopno vizo. Zelo neprijetno je bilo, ko se je zaradi redukcij električne energije za dve uri ustavila kabina dvigala in si dve uri čakal v temnem prostoru dimenzij 1x1m. Pred kratkim sem bil na Sveti Trojici, v Krpanovi deželi. Mnogi starejši so pozabili, mladi si danes težko predstavljajo, da je bilo obsežno območje med Postojno in Pivko okoli Svete Trojice zaprto vojaško območje, ne edino v državi.
Za manjšanje nezadovoljstva v bivši državi je propagandni aparat uporabljal gesla o napredku in blaginji v bodočnosti. Po drugi strani pa je komunistični režim za slabo stanje v državi krivil sovražnike. Ti so bili številni: notranji, zunanji, kontrarevolucija, reakcija… Z gesli o napredku, predvsem pa z vzpodbujanjem sovraštva je propagandni aparat bivše države dobro obvladal družbo. Sovraštvo je močno čustvo, ko se srca napolnijo s sovraštvom, v glavah zmanjka prostora za razmislek.
V Sloveniji s komunizmom nismo prelomili, zato je po petindvajsetih letih od začetka demokratizacije stanje podobno zgoraj opisanemu. Večina v politiki in medijih še vedno goji kulturo sovraštva, le nekoliko bolj so uglajeni kot njihovi predhodniki in sovražniki so drugi: osamosvojitelji, ljudje, ki so nam omogočili življenje v svoji državi. Namesto gesel o napredku in svetli bodočnosti pa lahko slišimo in beremo, kako nam je bilo v bivši državi lepše, kako je bila bivša država bolj ugledna od sedanje. Ni čudno, da se v mnogih krajih glavna ulica še vedno imenuje po bivšem diktatorju bivše države, po osamosvojiteljih se ne imenuje nobena ulica.
Sovraštvo zamegli razum tako, da je velikemu delu slovenske javnosti normalno, da prva novica v radijskemu dnevniku govori o tem, kako v družini Janeza Janše plačujejo položnice za elektriko in šele četrta novica tistega dne je odločitev vlade o dokapitalizaciji več sto milijonske bančne luknje. Slovenski raziskovalni novinarji uspejo priti do podatka o plačevanju položnic za elektriko, kdo je odgovoren za bančno luknjo pa jih ne zanima. Odgovornost za bančno luknjo ne zanima niti koalicije, niti sodstva. Plačujemo pa za bančno luknjo vsi!
Leta 2008, preden se je začela vrteti spirala sovraštva povezana s Patrio je bila v Sloveniji blaginja. Socialna država je delovala; imeli smo visoke otroške dodatke, drugi otrok je imel vrtec zastonj, Stanovanjski sklad je kreditiral mlade družine, gospodarstvo je dobro delalo, nezaposlenost je bila zelo majhna. Pa danes?
Dokler bo velik del politike in medijev gojil sovraštvo in objokoval bivšo državo nam bo šlo slabo. Namesto sovraštva in objokovanja preteklosti bi se morali posvetiti reševanju hudih gospodarskih problemov. Reševati gospodarske probleme pa je težje kot netiti sovraštvo! Za reševanje gospodarskih problemov so potrebne resne spremembe. Bojim se, da jih koalicija, ki jo v dobršni meri drži skupaj sovraštvo, ni sposobna izpeljati.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
