h nekaterih ljudi.” Thor Heyerdahl
Obstaja gromozanski prepad med starši in vzgojno izobraževalnimi institucijami. Zid je zgrajen. Težko prehodna meja je postavljena. Nekaj te meje je tudi formalno zarisane, a večina je v glavah – v glavah učiteljev, vzgojiteljev, ravnateljev in seveda tudi v glavah staršev.
Kako se kaže ta prepad?
Veliko staršev ne čuti posebne potrebe, da bi vstopali v šolo in vrtec s kakšnim drugim namenom, kot s tem, da tja pripeljejo otroka in pridejo ponj. Obstaja določen delež staršev, ki imajo pod kontrolo vse, kar se otroku dogaja v ustanovi in zelo pogosto, pri učiteljih preverjajo, kaj se je zgodilo, zakaj se je nekaj zgodilo in podobno. Takšni starši so v očeh učiteljev in vzgojiteljev pogosto tečni. Pogosto je rečeno, da posegajo v pedagogovo strokovnost in avtonomijo.
Po drugi strani pa danes šole in vrtci pripravljajo precej dejavnosti, kamor vabijo starše. Posebej v decembrskem času je veliko delavnic za starše in otroke, da o različnih nastopih niti ne govorimo. V teh primerih lahko slišimo komentarje staršev:”Kaj si vse izmišljajo. A mislijo, da imamo čas le za to?”
Oboje kaže na obstoj zgoraj omenjenega prepada. Starši imajo interes in imajo pravico, da se zanimajo, kaj se z njegovim otrokom dogaja v vzgojno-izobraževalni ustanovi. Imajo dolžnost, da si prizadevajo za kakovost dela te ustanove. Formalno jo celo upravljajo preko predstavnikov v svetu zavoda. In marsikdo bi rekel, da je to dovolj. Obstaja določen način preko sveta staršev in sveta zavoda, da starši sodelujejo v delo šole ali vrtca. In res obstaja, a ne odgovarja n vse možne izzive. Če gre za posameznega otroka, njegove potrebe in skrb njegovih staršev, ni svet staršev prva možnost za soočanje s temi potrebami. Obstaja druge poti – nekatere zelo preprosto človeške: beseda, vprašanje pogovor. Pogosto pa je porušeno temeljno zaupanje, da starš želi le pogovor, da ga stvari zanimajo in da lahko s preprostim pogovorom marsikaj razjasnimo.
Obstajajo tudi starši, ki ne poznajo svojega otroka in ga na vsak način zagovarjajo ter ob tem delujejo zelo napadalno, ne da bi si prizadevali seznaniti se z dejstvi. In takšni starši so lahko zelo neprijetni za kakovostno delo v šoli.
Iz posameznega na splošno
Ne moremo pa iz posameznih primerov z gotovostjo sklepati na splošno ali zaradi posameznega nezadovoljstva vreči v isti koš vse starše ali vse učitelje. Dogaja se tudi, da zaradi posameznega nezadovoljstva in nestrinjanja ustanova neke dejavnosti raje sploh ne počen več. To je seveda škoda. V precej vrtcih in šolah sem doživel, da se jasno zavedajo, kaj želijo doseči, to jasno sporočajo staršem in večina prej omenjenih problemov odpade. Dobra, jasna in odprta komunikacija je eden od temeljev za premoščanje prepada med starši in šolami ali vrtci. Pogovoru je treba dati mesto, ga umestiti v strukturao. To pa seveda lahko bistveno lažje naredi ustanova kot pa starši.
Starši – strokovnjaki
A da se ne bi ustavljali le pri problemih. Starši so tudi strokovnjaki na posameznih področjih. Nekatere od teh stvari počnejo ljubiteljsko, druge profesionalno. Vse pa so stvari, ki lahko obogatijo delo vrtca in šole. Precej staršev je to pripravljeno deliti in prinašati v ustanove. A pogosto ne vedo, če sploh lahko. Ne vedo, kje bi se “prijavili”.Pogosto tudi čutijo, da je to nezaželeno vmešavanje v avtonomijo vzgojiteljev, učiteljev, ustanove. Lahko tudi je. A veliko staršev bi lahko prineslo v ustanovo zelo kakovostne dejavnosti in vsebine, ki bi nadgradile vzgojno izobraževalni proces. Veliko bi jih to naredilo z veseljem.
Potrebujejo kanala, preko katerega lahko vstopajo. Potrebujejo gotovost, da je to sploh mogoče in še več, da je to v ustanovi zaželeno in dobrodošlo.
V nekaterih vrtcih, povabijo starše, da ob praznovanju rojstnega dneva njihovih otrok pridejo zraven in nekaj pripravijo za vse otroke v skupini. Drugod so zopet starši povabljeni, da kdaj pridejo v skupino, kje rje njihov otrok, kaj preberejo, se preprosto igrajo ali pripravijo posebno dejavnost. In s tem imajo zelo dobre izkušnje.
Potrebno je priznati, da gre to sodelovanje v vrtcih precej bolje kot v šolah. Morda tudi zaradi vsakodnevnega stika, morda zaradi večje svobode glede samih dejavnosti v vrtcih.
Gradnje mostov
Prepad pa seveda obstaja. Pot za premoščanje je le ena. Zgraditi most preko pogovorov, sodelovanje, skupnih odločitev in načrtovanja. Gre za spreminjanje kulture. In to vedno vzbuja nelagodje. Kdo naj začne s tem? Začne lahko kdorkoli: starši, učitelji, vzgojitelji, ravnatelj, svet zavoda. Najhitreje lahko most nad prepadom zgradi proces, ki ga začne sam ustanova. Gre pravzaprav za strateško odločitev ustanove, ki odpre prostor sodelovanja in dialoga. V tem procesu pedagoški delavci in starši skupaj iščejo možnosti sodelovanja in postavljajo jasne vstopne točke, ki to sodelovanje omogočajo. Če dozori odločitev za neko sodelovanje, potem morajo vsi vedeti, da je to sodelovanje res možno in zaželeno ter kako in kje objavljati povpraševanja in ponudbe za določene oblike sodelovanja.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
