Matevž Sedej Potem ko je katoliška Cerkev v sodobnem času že obupala, da bi lahko človeštvo še prepričala v svoj, zelo realistični – čeravno tudi dolgo tog in ozek – pogled na zakon, je v zadnjih desetletjih tako rekoč na novo odkrila zakramentalno bistvo krščanskega zakona. Vendar se pri tem pastorala – v obupnem poskusu, da prepreči popoln razpad instituta zakona, celo civilnega – včasih zateče v neke vrste katoliško romantiziranje zakona.
Potrebno bo torej natančno razločevanje duhov, tujih in domačih. »Konzervativna« smer, v katero naj bi se sedaj gibal svet, le v majhnem delu odgovarja zdravemu zavzemanju za spoštovanje krščanske tradicije in evropskega (krščanskega) humanizma. Ta smer je lahko kristjanom v tolažbo le v toliko, kolikor bo, če bo, zaustavilo najbolj agresivne oblike militantnega sekularizma. Trump pa je anti-levičar, ni pa ne krščanski demokrat in ne sodelavec Karitasa. Le nekoliko slovenski.
Ko bi dr. Türk zmogel več smisla za pridobivanje domačih prijateljev, bi mu v tem trenutku še laže izrekli spodbudno besedo in priznali, da je bil spodoben kandidat in da Sloveniji nikakor ni delal sramote. Predvsem pa je ta trenutek razlog za razmislek o celotni vladni politiki, ki Slovenijo odmika stran od toliko zaželene zgodbe o uspehu.
Vtis je, da se gradnja dogaja brez širšega razmisleka, kakšne utegnejo biti pastoralne potrebe čez 10, 20, 30 let, ali celo, kakšne so potrebe danes, v tem trenutku. Pogosto gre za lokalne premisleke, ki so neredko plod pritiska ambicioznega župnika ali majhne ambiciozne skupinice, kakor se rade oblikujejo po naših župnijah; z željami, ki so neredko slabo utemeljene v realnosti.
Scruton je kritičen do Žižkove popustljivosti do marksističnega revolucionarnega nasilja, zlasti do njegovih razlikovanj med nacističnimi koncentracijskimi taborišči in sovjetskimi gulagi. Edini namen Badioua in Žižka naj bi bil promocija niča, ničesar, za kar pa zahtevata odsotnost vsake kritike; nič, ki hkrati nudi odrešenje vsem, ki ga zagovarjajo.
Manko kristjanov v spominih na slovensko oporečništvo (med in po revoluciji) morda narekuje, da smo slovenski kristjani nekoliko previdnejši, ko hitimo z razglaševanjem mučencev; enako prav bi za prepoznavnost krščanskega v družbi prišli tudi kristjani-oporečniki, torej kristjani, ki so zastavili svojo svobodo ali celo življenje »zgolj« za civilne, državljanske pravice.
Izguba pojma praznik, kot kolektivnega obhajanja spomina na določen dogodek je del širšega pojava izginjanja obredov v našem življenju, npr. obredov zrelosti, zakonske zveze, slovesa od mrliča ipd. S tem siromašimo sebe, hkrati pa zadevamo udarce socialni koheziji. Zakaj bi, npr. muslimanski sirski begunci/migranti morali prevzemati dela proste dneve na praznike, ki izgubljajo svoj pomen celo za avtohtono prebivalstvo?
Še pred sto leti bi migrantska kriza razsežnosti, kakršna je sedanja, v Evropi zlahka sprožila vojno. V današnji Evropi je na srečo kaj takšnega skoraj nepojmljivo, toda države članice EU so zapletene v besedno vojno, v kateri je eden zadnjih vzvodov pritiska ideja o »mini-Schengenu«, torej o skupini držav, ki sama o sebi misli, da lahko zagotovi prosto gibanje oseb prek notranjih meja.
Ali nas bo šele strah pred neznanimi in številnimi migranti naredil zavestno Evropejce? Takšna Evropa bo lažje sprejemala in integrirala tujce. A le, če ne bo migrantska kriza vodila zgolj v oblikovanje nacionalnih ograj, se pravi zgolj ograj nacionalnih identitet ali celo zgolj nacionalnih ekonomij in socialnih ugodnosti.
Jesenska Evropa se potihoma sprašuje, ali je tudi na njenih južnih robovih že prehladno za tvegano prečkanje mej in morij, z drugimi besedami, ali je do pomladi varna pred novim valom beguncev, in je torej s tem Evropa dobila nekaj mesecev več za razmislek o begunski krizi. Ta razmislek bi moral iti po naslednjih oseh: človečnost; demokratičnost; evropskost.
Sedanja izrazita razdeljenost oz. prava bipolarnost glede kompleksa vprašanj, povezanih z državljansko vojno na slovenskih tleh, konzumira nesorazmerno veliko energije političnih deležnikov. Poleg tega pa globoka notranje-politična razdeljenost zmanjšujeta kredibilnost vsakokratnih vlad tudi na tujem in v mednarodnih odnosih.
Kaj je torej s slovensko levico? Ko gledam poslance Združene levice – ene v T-majicah in razkuštranih glav, druge brez kravate, a v resnih oblekah in s strogim, nekateri celi asketskim izrazom na obrazu – si ne morem kaj, da si ne bi mislil, da so tako izgledali verjetno tudi slovenski komunisti pred 2. svetovno vojno.
V normalnih državah privatizacija nikakor ne pomeni čudežnega zdravila. V Sloveniji pa. Državno lastništvo še ne pomeni nujno tudi slabega upravljanja in odvečnega stroška za davkoplačevalce. V Sloveniji pa. V Sloveniji je namreč državno solastništvo neposreden instrument politike, ki na ta način usmerja pretok dela sredstev k politično všečnim.
Nova slovenska zaveza je marca sprejela Resolucijo o vprašanjih slovenske zgodovine in sprave slovenskega naroda. Gre za kakovosten tekst z bistveno ugotovitvijo, “da je bila revolucija za slovenski narod ne le zgrešena, temveč zavrženja vredna zabloda”.
Na vulgarizme v našem vsakdanjem življenju sem postal posebej občutljiv, ko jih je prinesla hčerka iz šole domov. Z grozo sem jih poslušal izrečene iz njenih nedolžnih ustec – ni vedela, kaj te besede pomenijo, … Beri dalje
Kaj imata skupnega priznanje Palestine in predlog sprememb zakona o zakonski zvezi? Poskus levice, da v razmerah politične moči, ki so jih vzpostavile zadnje volitve doseže z lastno ideologijo skladne spremembe, na vladno koalicijo naveže Združeno levico, in odvrne oči javnosti od vladne nemoči, da državo potegne iz krize.
Globljega uvida, ki bi izhajal iz realnosti tu in zdaj, ne po zadnjih državnozborskih volitvah, ne po Janševem zaporu ne izkazujeta ne SDS ne NSI. Toda ne odličen gospodarski program ne padec nedokazane tožbe proti Janši v zadevi Patria ne rešujeta temeljnega problema Slovenije: kako naj desnica nagovori tisti del od totalitarne ideologije poškodovanega volilnega telesa, ki bi še lahko sprejel demokracijo, tržno gospodarstvo in kritičen odnos do revolucije.