Sedemdesetletnica konca druge svetovne vojne pri nas plaho spodbuja nove ali oživlja že znane spravne pobude. V poplavi že poznanih in nekaterih ponovljenih ocen naše državljanske vojne je tu in tam kaj novega. V tem smislu je potrebno omeniti pobudo predsednika Republike, ki je pred kratkim pred skupino mladih soočil predstavnika partizanske veteranske organizacije in predstavnika Nove slovenske zaveze. Začetek je, upam, da bo sledilo tudi nadaljevanje, ki bo bolj vsebinsko, odgovorno in iskreno.
Nova slovenska zaveza je marca sprejela Resolucijo o vprašanjih slovenske zgodovine in sprave slovenskega naroda. Gre za kakovosten tekst z bistveno ugotovitvijo, “da je bila revolucija za slovenski narod ne le zgrešena, temveč zavrženja vredna zabloda”. Navaja vrsto pričakovanih ukrepov Vlade in Državnega zbora, ki so potrebni in razumni. Toda resolucija ima tudi nekaj slabosti.
Izjava “društva, ki brani temelje vrednote krščanstva” ne vsebuje niti vrstice samorefleksije. Ob seveda nesorazmerno večji krivdi komunistične strani in že plačanem krvavem davku protikomunistične strani resolucija pozablja, da so bili tudi s te strani storjeni zločini. Del protirevolucionarne strani je v določenih obdobjih šel preko meja moralno sprejemljive (in v večjem delu Evrope prakticirane) tehnične kolaboracije, čeprav je res, da nikjer drugje v Evropi, “odporniško gibanje” ni tako grobo uveljavljalo revolucionarnih ciljev kot v Sloveniji, npr. že takoj na začetku vojne, z več kot 1.000 pobitimi nedolžnimi posamezniki in celotnimi družinami v letih 1941 in 1942. Do svojih zločinov ali napak se morajo dediči protikomunistične strani, če naj bodo etično dosledni, distancirati. V tej zvezi bi želel opozoriti na zelo kakovosten in uravnotežen tekst Marjana Eiletza, v katerem ta o domobranski prisegi pošteno pove: “Ta boleča tema je bila takrat za nas hud izziv, ker je bilo večina naših edinic nasprotna prisegi in pripravljena za umik v gozdove, ker se niso hoteli udeležiti te od Nemcev izsiljene prisege. Precej literature je na naši strani napisane o tej temi, a končno, ko je za las manjkalo, da se domobranci umaknemo v gozdove, so nas naši vodje pomirili, da ta prisega, ker je izsiljena, ni veljavna.”
(Bi bila naša zgodovina drugačna, če bi deset tisoči namesto v kraških jamah in rudniških jaških končali v gozdovih, zelo mogoče v boju proti združenim partizanskim in okupatorskim silam? Bi bila naša resnica danes lažja?)
Škoda je, da resolucija ne omeni močnih demokratičnih in patriotičnih prvin zgodovinske Slovenske zaveze – celo slovenska Wikipedija, korektno navaja, da je šlo za organizacijo, katere namen je bil nekomunistični odpor proti okupatorju, Marjan Eiletz pa pomembno opozarja – podobno kot omenjeno geslo slovenske Wikipedije – da so v Slovenski zavezi poleg “klerikalcev” sodelovali tudi liberalci.
V istem besedilu Marjan Eiletz piše: “Domobranci smo bili v gotovem trenutku prisiljeni izbrati edino realno možnost preživetja med dvema zverinama, faši-nacizmom in komunizmom. Zaupali smo našemu ilegalnemu vodstvu, da so zahodni zavezniki dobro poučeni o našem položaju, pa menda ni bilo pravega stika na pravem forumu. Komunisti so znali odlično manevrirati v kalnem. Tudi smo upali, da bodo zavezniki napravili invazijo v Istri in bi se mi takoj spopadli z Nemci in pomagali zahodnim silam pri napredovanju. Komunisti so bili absolutno proti tej invaziji in bi se v tem slučaju skupno z Nemci začeli boriti proti zaveznikom. Pa so zavezniki sklenili drugače in se je ves položaj spremenil”. (Polkrepki tisk Matevž Sedej.) Do teh (političnih) napak naših vodij, ki so navsezadnje posredno pripomogli k poboju deset tisočih domobrancev se mora takšna resolucija znati opredeliti.
Opozarjam tudi na dilemo izvirajočo iz Resolucije: predlagani ukrepi so težko uresničljivi. Resolucija sama ugotavlja, da smo, žal, podvrženi “politično podprtem[u] in vsesplošno uveljavljanjem[u] nadaljevanju tolmačenja, da je protirevolucionarni boj zgodovinska napaka, izenačena z izdajo lastnega naroda” ter da današnja slovenska družba “ne zmore notranjega konsenza o vrednotenju komunistične revolucije”. Kako bi torej mogli pričakovati, da bi Vlada ali Državni zbor prišla do drugačnih zaključkov in sprejela sugerirane ukrepe?
Komunistični “Osvobodilni fronti” je namreč lepo uspel eden izmed ciljev: z manipulacijo in odstranitvijo nasprotnikov po vojni je dejansko spremenila narodni značaj Slovencev na način, kot ga ugotavlja Resolucija. Zato vladne ali tudi parlamentarne večine za ukrepe, ki jih pričakuje Nova slovenska zaveza ni in je verjetno še dolgo ne bo. Kaj nam je torej storiti?
Morda je pot do resnice potrebno ubrati drugače (ali vsaj vzporedno dosedanjemu iskanju). Morda je potrebno namesto “mahanja z resnico”, ki je Slovenci danes niso sposobni sprejeti (ali pa je – bodisi zaradi lastne krivde ali zaradi Stockholmskega sindroma žrtve – nočejo sprejeti) začeti pri elementarnejših vprašanjih: prebuditi sočutje, sočutje do neznosno krutih usod pobitih deset tisočih, do pregnanih, izseljenih in tudi doma zatiranih. Sočutje smo menda Slovenci še ohranili? Prikazati, da so bili t.i. “izdajalci” v resnici in v veliki večini srčni, dobri slovenski ljudje, ki so se jim zgodile strašno hude reči. Saj nam v prvi vrsti gre prav zato, mar ne – da jim vrnemo človeško in narodno dostojanstvo?
V tem smislu naša narodna manjšina, ki zaobjema katoliško, konzervativno, protikomunistično, dela napako, ko ne pokaže dovolj žara do pobude, ki prav na ta način pristopa k iskanju resnice. Govorim o pobudi Resnica in sočutje 1945 – 2015, v podporo katere “naše” institucije, žal, niso dvignile glasov ali zbirale podpisov, in je “naši” mediji niso postavili na prve strani.
V tem smislu tudi ni na mestu zadržanost Nove slovenske zaveze oz. dela naše pomladne srenje do poskusa Nove Slovenije, da vsaj delno uredi vprašanja grobišč. Sicer se tudi tu stališča zbližujejo, kar je hvalevredno. Kar stranka predlaga je korak naprej, vsaj korak naprej v sočutju. Za resnico bo pač potrebno več kot lahko dá pozitivno pravo.
Na resnico bo potrebno Slovence šele pripraviti, sožitje potrebujemo že danes. Kajti razmere, v kakršnih je danes Evropa (ekonomska kriza, populizmi, zapiranje evropskih držav vase, kriza evropske identitete…) so pisane na kožo revolucionarjem. Te pa, kakor je odlično pokazal Marko Jerina, tudi že imamo.
