Pričevanje Anke Poženel s Črnovrške planote: Boj za pravico do groba

V torek, 28. novembra, si bo mogoče na TV Slovenija ogledati pričevanje Anke Poženel s Črnovrške planote. Njeno pričevanje je svojevrsten klic k človečnosti in spoštovanju temeljnih civilizacijskih vrednot, ki sta jih na naših tleh v največji meri teptala komunizem in nacizem. 

Gre namreč za (spravni) pogreb po vojni pobitih v Andrejčkovem breznu, o čemer bo v pričevanju veliko govora, saj je bil prav po njeni zaslugi tam opravljen krščanski pogreb in postavljeno obeležje. 

Anka Poženel v svojem pričevanju najprej predstavi svojo družino. Oče Pepe je bil s Črnega Vrha, mama pa je bila Rejčeva iz Lomov nekaj kilometrov stran. Svojevrstno družinsko sled je pustil skrivnostni stric Tone, ki je opustil študij za duhovnika in je po vojni za dolga leta izginil. 

Anko je vedno zanimala preteklost, posebej tista, ki je bila zamolčana. Črnovrška planota je izjemno trpela zaradi vojne in revolucije. V pričevanju se tako dotakne partizanskega napada na domobransko postojanko 1. septembra 1944, ko so revolucionarji po predaji pobili večino domačih domobrancev. Takrat je bila požgana tudi cerkev. Med vojno je odmeval tudi okruten partizanski umor treh sosedovih deklet iz Lomov, kar je ljudi dodatno prestrašilo. 

Starši in večina domačinov je tudi po vojni živelo v velikem strahu. Kot temna senca je na kraj legel zločin, ki se je zgodil v bližnjem Andrejčkovem breznu v zaselku Koševnik. Tam so komunistične oblasti po predvidevanjih po vojni pomorile več kot 100 ujetnikov, Slovencev in Italijanov iz Gorice. Prav komunistični umori ljudi iz Trsta in Gorice v breznih, ki jih Italijani imenujejo fojbe, je postal poglavitno breme in stalni očitek italijanske strani slovenski. Dolga desetletja je bilo Andrejčkovo brezno zamolčano, čeprav so vsi zanj vedeli, če ne drugega zato, ker je dolgo po vojni iz njega zaudarjalo po truplih, v neposredni bližini pa vodi cesta s Črnega Vrha v Idrijo. Veliko se je o tem govorilo tudi v Ankini družini in ko se je po osamosvojitvi pojavila možnost, je bila Poženelova prva, ki se je zavzela za obeležje na tem morišču in krščanski pogreb. Oboje je, ne brez težav, s pomočjo nekaterih domačinov izpeljala. Pretresljivo je zlasti njeno pričevanje o videnju belega križa nad odprtino ali pa o skrivnostnih zvokih zapiranja vrat tovornjaka, ki so ga slišali vsi prisotni delavci, a tovornjaka ni bilo nikjer. Boj za pravico do groba je bil dolg in v pričevanju podrobno spoznamo na eni strani željo po utišanju in prikrivanju še naprej in na drugi željo po resnici in dostojnem spominu na vse pokojne.

V neposredni bližini je tudi Brinov grič, kjer je bil pokopan narodni heroj Jenko Premrl Vojko. Ankini starši so ga poznali, o njem so govorili pozitivno, tudi zato ker je imel v svojem partizanskem bivališču podobo svetogorske Marije. Čedalje več pa je vesti in pričevanj, da je bil ubit od partizanske krogle. Poženelova pove, kaj so o Vojku govorili doma: »Njega so ubili sami. Njega so sami, zaradi tega, ker je bil fant pobožen pa prepošten. Ker je začel ta komunizem, vedeli so, da ga ne bodo obvladali in so pa spravili.«  

S tem v zvezi Poženelova v svojem pričevanju pove zanimiv spomin. Ob prekopu posmrtnih ostankov v letih po vojni je bil prisoten tudi Vojkov oče. Vsi so šli na kosilo k »Pagonu«, le Vojkov oče je obsedel v avtu in ni hotel ven. Anka Poženel se spominja: »On ni hotel it. In mi, otroci, tja na šipo in ga gledamo v avtu. Pride ven en oficir: ‘Očka, ma, bejšte, no, bejšte z nami nekaj pojest.’ In je rekel on: ‘Sami ste ga požrli, pa še zdaj sami žrite.’ Ko sem jaz to slišala, sem stekla domov in povedala mami. ‘Otrok moj,’ je rekla, ‘da živi duši tega ti na poveš, ker boste ob mene in ob očeta. Vseh treh nas ne boste več videli.’«

Premiera oddaje Pričevalci, ki jo je režiral Jože Možina bo v torek, 28. novembra ob 22.45 na TV Slovenija 1. Ponovitve bodo v soboto, 2. decembra ob 8.15 na TVS 2 in v nedeljo, 3. decembra ob 21.00 na TVS 3. Vabljeni k ogledu.