Eden najpomembnejših medvojnih politikov, ko resnica ni bila enoznačna

V tokratnem prispevku »Slovenci v senci« se podajamo na tanek in spolzek led slovenske medvojne in vojne politike.

Ena od glavnih oseb političnega okolja tedanjih časov je bil Marko Natlačen. Rojen je bil v Mančah pri Vipavi v letu 1886. Že od mladih nog je deloval v slovenskem katoliškem političnem okolju na desnem polu politike. V letu 1912 je promoviral iz prava in služboval na dunajskem deželnem sodišču.

Njegova politična kariera se je začela v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev. Sodeloval je pri Slovenski krščansko-socialni zvezi, Slovenski Straži in telovadnem društvu Orli. V letih 1931–33 je bil predsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva in eden izmed prvakov Slovenske ljudske stranke. Njegova politična aktivnost ni bila všeč tedanjemu jugoslovanskemu kralju Aleksandru I., ki je januarja 1929 razpustil politične stranke in nestabilni državi vladal kot diktator. Marko Natlačen je bil zato v letih 1933 in 34 konfiniran v Bileći v Bosni in Hercegovini.

Politična rehabilitacija je sledila po sorazmerno kratkem obdobju. V letu 1935 je pristopil k novi politični stranki Jugoslovanski radikalni zajednici in bil v nadaljevanju imenovan za bana Dravske banovine, ki je bolj ali manj pokrivala slovensko ozemlje, ki je ležalo v medvojnem obdobju v Jugoslaviji. Njegovo vodenje banovine v času vsesplošne gospodarske krize je bilo uspešno in skupaj z Antonom Korošcem je bil v obdobju tik pred vojno najpomembnejši slovenski politik.

V aprilu 1941 je vojna dosegla Jugoslavijo. Izpostavljena oseba, kot je bil, se je za razliko od običajnih ljudi moral politično profilirati. In se tudi je. Tako je 10. 4. 1941 na njegovo in pobudo Slovenske ljudske stranke nastal Narodni svet za Slovenijo, katerega cilj je bil s čim manj žrtvami oblikovati slovensko avtonomno ozemlje pod nadzorom enega samega okupatorja. V tem svetu so sodelovale vse politične stranke, razen komunistov.

Prizadevanja Narodnega sveta so bila neuspešna, saj so si Slovenijo razdelile tri okupacijske sile (Nemčija, Italija, Madžarska in kot zanimivost čisto majhen del v Posavju tudi Nezavisna država Hrvatska). Narodni svet se je zavedal brezizhodnosti položaja in se je že dne 20. 4. 1941 razpustil.

Marko Natlačen je ostal v Ljubljani, ki je postala del italijanske Ljubljanske pokrajine. Sodelovanje z Italijani je bilo trnovo, saj se je prav kmalu pokazalo, da je njen cilj raznarodovalna politika. Že poleti 1941 je postalo jasno, da so komunisti dvignili upor proti okupatorju in da je njihov cilj (tudi) revolucija in prevzem oblasti z oboroženo silo. Natlačen je bil politično profiliran na popolnoma nasprotnem političnem polu. Kot odgovor na atentate in strahovlado partizanov po slovenskem podeželju je ustanovil Slovensko zavezo, Vaške straže, kolaborantsko Prostovoljno protikomunistično milico MVAC.

Varnostna obveščevalna služba (VOS) partizanske vojske je Natlačna hitro prepoznala kot enega svojih najpomembnejših političnih nasprotnikov. Dne 13. 10. 1942 se je na njegovem domu v Ljubljani zglasil v duhovnika preoblečen partizan Franc Stadler – Pepe. Natlačen atentata ni preživel. V odgovor nanj pa so Italijani ustrelili v gramozni jami 24 talcev, privržencev odporniškega gibanja.

Marko Natlačen tako predstavlja enega najpomembnejših politikov slovenskega medvojnega obdobja. Živel je v obdobju, ko resnica ni bila enoznačna, in tako si lahko o njegovem delovanju mislimo vsak svoje.