31. januarja 2024 sem z naklonjenostjo prisluhnil ponovitvi pogovora Marice Kušej v okviru slovenskega dela programa koroškega uredništva avstrijskega radia ORF z dolgoletnim predsednikom Zveze slovenskih izseljencev (zdaj: pregnancev) Jožetom Partlom iz Bistrice nad Pliberkom, torej iz skoraj soseščine z mojim starim domom na Fari v občini Prevalje na slovenski strani sicer zgodovinsko iste Koroške. Po dolgem času pogovor s človekom zdrave »kmečke pameti«, kakor imamo Slovenci dokaj ustrezen izraz za visoko kvalificirano razumnost preprostega, a za dejstva odprtega slovenskega človeka. Umrl je v spoštljivi starosti 87 let v petek, 23. januarja letos.
Kaj me je pri življenjski in medvojni izpovedi tega preprostega, a skromnega, iskrenega in vendar tako dovzetnega človeka posebej prevzelo in pritegnilo, da se tudi ob drugem poslušanju koroške radijske oddaje »Zajtrk s profilom« nisem niti minute dolgočasil, pač pa sem vse druge opravke odložil, da sem lahko pozorno sledil pogovoru?
Ni se delal velikega junaka in velike žrtve tistih, ki so tudi njegovo družino nasilno izselili z domače kmetije v Nemčijo zaradi enega samega »zločina« – ker so bili Slovenci in so to ostali tudi v času, ko je postalo to sicer »prepovedano«. To je bilo v času nemške zasedbe Avstrije (1938) in druge svetovne vojne, ki se je skoraj v istem času začela s skupnim napadom nemških nacionalsocialistov in ruskih internacionalnih socialistov (boljševikov) na Poljsko, po veliki noči 1941 pa z napadom Hitlerja in njegovih zaveznikov Italije, Madžarske, Bolgarije in hrvaških ustašev na Kraljevino Jugoslavijo. Ni se delal »partizana«, kakor se prav na Koroškem danes imajo za »partizane« številni mladi, ki živega partizana niso nikoli videli, prav tako pa nimajo najmanjšega pojma o zgodovini, značaju in dejanjih pod partizansko zastavo.
V njegovem poročanju o tem, kako je kot otrok doživljal prisilno bivanje svoje družine v raznih krajih na Nemškem, saj so jih ves čas preseljevali z enega zbirnega taborišča v drugo, ni bilo zaslediti sicer običajnega obsojanja storilcev teh krivic, prav tako pa ne poveličevanja lastnega rodu in oseb v svoji bližini. Ni bilo slišati že zelo dolgočasnih tirad v smislu današnjega modnega, a ne dovolj premišljenega »antifašizma«, katerega predvsem mlajši protagonisti se ne zavedajo, da se vsak »anti« v svojem bistvu razlikuje od tega, na kar se nanaša, približno tako, kakor se Antarktika razlikuje od Arktike – v obeh nazadnje zmrzneš … Danes je malo teh, ki bi razumeli, da zlo ni definirano in omejeno po tem, ali ga vidimo in označimo kot »skrajno desnico« ali pa kot »skrajno levico«, ki je danes sicer skoraj nihče več ne omenja. Desno ali levo zlo, ali tudi sredinsko, ki se ga tudi nihče ne spomni, čeprav je prav tega mogoče največ, to so samo različne oblike in imena, po katerih se razodeva sicer isto zlo, kakor ta pojem razume Biblija – in kakor je z zgolj naravnega, torej nebiblijskega vidika, govoriti o zlu nesmiselno, saj se v naravi dogajajo samo razni procesi, pojem zla pa prihaja iz duhovnega sveta in ga iz narave same ni mogoče ugotavljati in razlagati, kar je trajno protislovje vsakršnega materializma.
Zadeta je njegova ugotovitev, do katere se tudi najbolj učeni »sociologi«, »politologi« in »filozofi« niso dokopali: »Nacizem je bil poražen vojaško, ne pa tudi v glavah ljudi!« Kako globoka resnica! Tu je Partl povedal nekaj žalostnih resnic tudi o teh, ki naj bi Avstrijo »osvobodili«, na Koroškem o angleški zasedbeni oblasti, ki s Slovenci ni ravnala toliko bolje kakor prej nacisti – ustaši pa so kljub grozovitostim, ki so jih med vojno počeli, pri njih uživali vrsto prednosti. Tudi Rimska cerkev, ki je pozneje močno popravila svoj odnos do žrtev nacističnih oblasti, za trpljenje Slovencev na Koroškem ni imela kaj dosti posluha, saj je nekaj njenih vidnejših voditeljev v ideologiji nacizma videla kot zaveznika proti komunizmu, ni pa razumela, da nad hudiča ni mogoče iti s hudičem … Seveda pa je tu besedo »nacizem« mogoče zamenjati s katero koli drugo obliko zla v svetu – nobene ni mogoče premagati s človeškimi orožji in prizadevanji. Ker je zlo samo po sebi duhovnega porekla, namreč program upornega duha, ki ga v Bibliji srečamo pod imeni kakor: hudič, Satan, vladar tega sveta, duh tega sveta, princ teme, oče laži, prvi ubijalec ipd., ga je tudi premagati mogoče le na duhovni ravni in z duhovnim bojem. Strašen greh vrste cerkva, ki so se in se še imajo za »krščanske«, je prav v tem, da so duhovni boj in duhovno oborožitev, o katerih piše apostol Pavel, kakor: »Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči« (Rim 13,12) ali pa: »Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave« (2 Kor 10,4). Tako Jezusov nauk sicer ne uči pacifizma, ne prepoveduje služenja v vojski, ki brani napadeno zemeljsko domovino, uči pa prav to, kar je tako zgoščeno povedal Jože Partl, da je sovražnika mogoče premagati vojaško, a to ne pomeni, da je premagan tudi tam, kjer je njegovo bistvo, namreč v sprevrženosti svojega duha. Če bi voditelji cerkva bolj ubogali Boga, kakor pa človeka (Apd 5,25), bi ne imeli osvajanja in morjenja celih ljudstev pod lažnim imenom »pokristjanjevanja«, ne bi imeli nezaslišanega mučenja in sežiganja živih ljudi pod lažnim izgovorom »boja proti krivoverstvu«, ne bi imeli tridesetletne vojne v skoraj vsej Evropi, ne bi imeli prve svetovne vojne, kjer so cerkve blagoslavljale vse strani tega bojevanja, ki so ga vodili, če izvzamemo francoskega predsednika, sami »krščanski« vladarji, ki so se imeli celo naravnost za »branitelje krščanstva«, kakor to danes znova vidimo pri patriarhih sicer iste cerkve, ki blagoslavljajo na eni strani Putina, na drugi pa Zelenskega …
Mnogi ne morejo ali pa nočejo razumeti, da »oče laži« le na nižji ravni dela na polju ateizma, ampak svoje najmočnejše sile usmerja predvsem na polja religioznosti in cerkva, ki Božje besede niso prebrale in premislile do konca. Antikrist ne bo nastopal z obrabljeno bandero ateizma, nastopal bo v izrazito religioznem duhu, saj bo na koncu samega sebe v templju postavil za boga, ko bo vse lažne cerkve, ki so mu pomagale pripravljati pot, zavrgel, kar more vsakdo sam prebrati v zadnji knjigi Svetega pisma, v Razodetju.
Poslušati tega preprostega, a vendar miselno tako jasnega in v svojem ravnanju zglednega človeka, je pravi oddih in tudi navdih v svetu, kakršen je kljub vsem vojaškim zmagam danes pred nami.
Vinko Ošlak
