Slovenska desnica leto zaključuje z nadvse mešanimi občutki. Janez Janša je božič preživel z družino, toda čaka ga še nekaj drugih sodnih postopkov, kjer je prav tako v ozadju tudi politika, a ne tako prepričljivo kot pri Patrii; morda je bil kdaj vodja SDS tudi nepreviden, naiven. Še vedno potrebuje podporo svoje stranke in ta mu jo tudi mora dati, a odgovoren politični vodja mora tudi vedeti, koliko jo še lahko vzame, ne da bi stranka tvegala nadaljnjo in še globljo personifikacijo. Te odločitve brez škode za SDS ne more sprejeti nihče drug. Z osredotočenostjo zgolj na Janševe sodne primere stranka ne more naprej; na tak način tudi ne more biti dovolj verodostojna v prizadevanjih za profesionalno in neodvisno sodstvo.
NSI, ki je Janšev nastop zaporne kazni spremljala mlačno, preveč mlačno, je sedaj seveda v zadregi. Kako ne: pred pol leta stranka ni zmogla povedati tega, kar je sedaj – že pred pol leta predvidljivo – povedalo Ustavno sodišče. Očitki desnih medijev, da je bilo bistvo strankinega kongresa v oddaljevanju od SDS (s tem pa za mnoge tudi od »edine prave poti«), so bili sicer veliko prepovršni: bistveno bolj pomembno je, da je jasno prišlo do izraza, da velika večina ne podpira t.i. Toninove linije. Toda predsednica se mora zamisliti nad četrtino glasov za Hojsa, ki je izraz prav tistega občutka nemajhnega dela volivcev NSI, ki meni, da je bila stranka preveč mlačna glede Janševega zapora: glede človeške dimenzije te zaporne kazni, predvsem pa glede neverjetne lahkotnosti, s katero je pravosodni sistem ignoriral strokovne pomisleke in pomisleke o kredibilnosti sodstva. Izbiro smeri stranke mora predsednica potrditi s pravo izbiro podpredsednika, ki mora utelešati stabilnost in nobenih eksperimentov.
NSI nadaljuje z dajanjem vtisa, da je vse normalno. (Nenormalnosti seveda ne ustvarja le Janšev zapor, zato je tudi njegova izpustitev ne odpravlja; nenormalna je odsotnost smeri desnice, nenormalen njen delež v Državnem zboru, nenormalno sodstvo kot celota, in, da, nenormalno naše gospodarstvo.) Stranka sedaj veliko energije vlaga v pripravo novega zakona o pokopu žrtev revolucije, pri čemer ni povsem jasno ali Novo Slovenijo vodi civilizacijski dolg slovenske politike, ali pa tudi želja, da dokončno zapre poglavje, ki je ves čas eden izmed lakmusovih testov prave desnice. A zmaga v tem zagatnem dosjeju je vse prej kot blizu; zdi se, da smo le na pragu še enega konflikta med edinima parlamentarnima pomladnima strankama. Scenarij lahko predvidimo: NSI bo poskušal v danih razmerah spraviti skozi parlament nekaj, kar bo vsaj blizu neki osnovni humanosti. SDS bo ugovarjala, ker zakon ne bo popoln in ker – to vsi zelo dobro vemo – ne bo tudi zakon o resnici o revoluciji in državljanski vojni. Desno usmerjena civilna družba (Cerkev in Nova zaveza – slednja naj bi po nekaterih informacijah odrekla svoje sodelovanje pri projektu) se bo takšnemu pogledu pridružila in krog bo sklenjen: NSI bo le še enkrat potrdila svojo očitano ji »žlahtnost«, SDS se bo še enkrat pokazala kot edina zaščitnica »resnice« in hkrati blizu Cerkvi in najbolj trdemu jedru desnice, poglavje ne bo zaključeno, žrtve revolucije pa še naprej v civilizacijskem vakuumu, v katerem so lahek plen političnih manipulacij – tudi na desni.
Toda, kaj je resnica, se je že pred dva tisoč leti spraševal nekdo drug, in poskušal rešiti kar se da. V našem primeru na srečo nimamo opraviti z večno Resnico (čeprav verjetno nekateri menijo drugače), le z zgodovinsko, politično. Imamo opravka z dejstvom, da je za večino Slovencev – ne le za udbomafijsko kliko – resnica o revoluciji drugačna ali pa nepomembna, vsekakor pa ne resnica protikomunističnega tabora. To »poškodovanost« mnogi obžalujemo, a ostaja dejstvo, ki se bo spremenilo morda le z menjavo generacij, prej izredno težko. Kaj konkretno v takih razmerah lahko stori SDS? Na to stranka ne daje odgovora. Morda je odgovor nakazal dr. Janez Juhant, ki se je v Reporterju prejšnji teden zavzel za dialog med SMC in SDS. Toda takšen zgodovinski kompromis med levico in desnico se ne bo zgodil kar tako, zagotovo ne s takšno SDS, ki – kakor pravi dr. Žiga Turk – vidi udbomafijo levo in desno od sebe.
Kakor se bodo kot sanjave razblinile ambicije NSI po zavzetju sredine: božična fotografija vodstva NSI z nadškofom Zoretom je všečna jedrnim volivcem NSI, prej kot ne pa odvrača tiste fantomske sredinske volivce, ki naj bi jih NSI osvojila v prihodnosti. Voščiti nadškofu za božič je nujna vljudnost za vsako normalno politično stranko, kazati se z njim pa bodisi manipulacija ali (sicer lahko povsem legitimno) potrdilo, da je NSI verska stranka, kakršnih v Evropi sicer nekaj je.
Žal globljega uvida, ki bi izhajal iz realnosti tu in zdaj, ne po zadnjih državnozborskih volitvah, ne po Janševem zaporu ne izkazujeta ne SDS ne NSI. Obe sta brez upa zmage ujeti vsaka na svoj način v svoje projekte. Toda ne odličen gospodarski program ne padec nedokazane tožbe proti Janši v zadevi Patria ne rešujeta temeljnega problema Slovenije: kako naj desnica nagovori tisti del od totalitarne ideologije poškodovanega volilnega telesa, ki bi še lahko sprejel demokracijo, tržno gospodarstvo in kritičen odnos do revolucije. Tega ni mogoče doseči z neprestanim udrihanjem po vsem na levi; a hkrati tega dela volilnega telesa ne gre nagovarjati tako, da bi izgubljali jedrne volivce. Ne delam si seveda nikakršne utvare, da bi – prav tako fantomska – morebitna nova stranka na desni lahko odpravila ta manko.
V letu 2015 si želim, da bi Janša dosegel svojo pravico, zaključil procese in razbremenil stranko; da bi SDS in NSI oblikovala Novi Demos, ki bi za naslednje volitve pripravil skupno listo in identificiral kandidata za naslednje predsedniške volitve; da bi se Novi Demos obrnil na slovenske volivce z jasnim sporočilom in povabilom za vse Slovence dobre volje; in da bi se v letu, ko se bomo spominjali sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pričel javni dialog o naši preteklosti. Ta dialog bi moral v ospredje postaviti sočutje in spoštovanje – civilna pobuda http://www.resnicainsocutje.si/ je že tako zastavljena. (Zanimivo je, da je med pobudniki prav strokovnjak za družinsko terapijo!) S to pobudo je bilo na, pogojno rečeno, desni strani, po dolgem času predlagano nekaj, kar ne išče zgolj resnice, vsekakor pa tega ne počne nekritično in brez samorefleksije, ampak nekaj, kar želi seči prek bolečin in frustracij, celo prek resnice, četudi nikakor zoper njo. Ob pogledu na desni in/ali katoliški pol ob začetku novega leta mi ta pobuda zbuja še največ upanja.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
