Še pred sto leti bi migrantska kriza razsežnosti, kakršna je sedanja, v Evropi zlahka sprožila vojno. V današnji Evropi je na srečo kaj takšnega skoraj nepojmljivo, toda države članice EU so zapletene v besedno vojno, v kateri je eden zadnjih vzvodov pritiska ideja o »mini-Schengenu«, torej o skupini držav, ki sama o sebi misli, da lahko zagotovi prosto gibanje oseb prek notranjih meja, ker je zmožna nadzirati svoje zunanje meje pred migranti.
Presenetljivo je, da je v tem malem Schengenu predvidena tako Nemčija, kot glavni cilj migrantov, kakor tudi Francija in Belgija, ki sta v samem središču evropske teroristične nevarnosti.
Razumljivo je, da so male države, na čelu s Slovenijo nervozno odreagirale na takšen predlog in zagotavljale, da so dejansko zmožne zavarovati meje Schengena. Za Slovenijo je resnično strateškega pomena, da se schengenska meja ne pomakne na avstrijsko-slovensko mejo.
Mini-Schengen je pravzaprav varianta Evropske unije več hitrosti ali več koncentričnih krogov, o čemer se govori že dolgo. Vendar se je doslej govorilo le o različni intenziteti integracije na posameznih politikah (notranji, ekonomski, finančni), medtem ko bi šlo pri mini-Schengenu za ponovno postavljanje meja, ki jih je EU že odpravila, torej za nekaj, kar bi fizično občutili milijoni ljudi, doslej že vajeni potovanja celo brez potnih listin.
Še vedno ni povsem jasno, zakaj je migrantski val prišel letos s tako intenziteto. Verjetno gre za več sovpadajočih dejavnikov: razmere v turških begunskih taboriščih, slabšanje razmer v Siriji, turška politika, nemško povabilo. Val je pljusknil v Evropo, ki je identitetno šibka, ki komaj okreva od ekonomske krize, ki ima na Balkanu mehki trebuh; na EU, ki je nedograjena na področju notranjih zadev, varnosti, obrambe, na EU, katere najjužnejša balkanska članica (Grčija) spet doživlja globoko ekonomsko in družbeno krizo.
Del Evrope (Nemčija, Švedska, Nizozemska) je ta val sprejel z idealizmom, ki je deloma iskren, deloma pa pragmatično izhaja iz demografskih in ekonomskih skrbi teh dežel, ki si želijo zagotoviti prihodnost, če ne gre drugače, tudi z migranti. Te dežele so zagotovo pod velikm bremenom, ki ga, razumljivo, želijo prenesti tudi na ostale članice. Države višegrajske četverke so s svojim nasprotovanjem formalnemu sklepu o teh kvotah pri prej omenjenih državah evropskega severo-zahoda naletele na očitek, da niso solidarne; poenostavljeno se govori, da nastaja nov prepad med Vzhodom in Zahodom. Vzhodne države se pri tem dokaj neposrečeno izgovarjajo, da je njihova zgodovina drugačna, brez izkušnje tujih priseljencev.
Slovenija je ubrala drugo pot. Deloma pod vplivom levičarske medijske dominacije, deloma pa pod vplivom Cerkve, ki poudarja dolžnost do beguncev (na to smo kristjani lahko ponosni), je prišlo do drugačnega odnosa do migrantskega vprašanja. Politika je za takšno podobo Slovenije v mednarodni javnosti lahko hvaležna tudi kristjanom. Žal pa je to tudi posledica dejstva, da je v Sloveniji konzervativna opcija – ki je v Srednji Evropi močnejša in ki zavzema veliko bolj zadržano stališče do migrantov – v izraziti manjšini.
Na srečo je v tej izraziti manjšini pri nas dokaj močan krščanski element, in ta pride do izraza vselej tedaj, ko gre za moralna vprašanja. Tokrat gre za sočutje do beguncev, čez 14 dni bo šlo za vprašanje družine.
Tu je morda priložnost za krščansko demokracijo v Sloveniji in v Evropi nasploh. Torej, pokazati novo tretjo pot, ki tokrat za spremembo ni leva tretja pot, ampak desna tretja pot. Ta tretja pot ne odpira vrat Evrope nekritično, na široko vsakomur, z naivno vero v nedoločeni multikulturalizem; a jih tudi neusmiljeno ne zaklepa, brez posluha za resnične potrebe.
Če si je v teh razmerah Slovenija zagotovila razmeroma ugodno zunanjepolitično podobo, je čas, da to tudi primerno izkoristi. Velike (zahodne) članice bodo še nekaj časa preokupirane predvsem z vprašanjem dolgoročnega prevzemanja beguncev, veliko manj pa jih zanima akutna stiska male Slovenije s sicer zelo kratkoročnim sprejemanjem beguncev, ki pa je za Slovenijo vendarle izjemno breme. Policija, vojska, Karitas in drugi so se po nekaj tednih takorekoč navadili na obvladovanje mase migrantov. Ta »navajenost« pa je lahko nevarna, saj utegne poroditi vtis pri drugih članicah EU, da je tako, kot je, za Slovenijo povsem sprejemljivo.
Slovenija mora začeti sama razmišljati dolgoročno in ukrepati kratkoročno. Ali ne bi, npr. med migranti sama poiskala profile (zdravnike, lingviste, druge strokovnjake ipd.), ki jih sama želi zadržati, jim ponudila možnost dela, morda kar dela z migranti? Zakaj bi čakali le na relokacijo, kjer bodo večje države verjetno tudi precej pragmatične in bodo želele najboljše med begunci in ekonomskimi migranti zadržati zase. Ideja, ki se je porodila pri politikih dežele Zgornje Avstrije, da bi na slovensko-hrvaški meji imeli nekakšen »hot-spot« je prav tako morda vredna razmisleka, saj bi Slovenijo trdno zasidrala v Schengenu, hkrati pa lokalnemu prebivalstvu ob meji zagotovila dodatna delovna mesta. (Žal je najbrž takšno stopnjo odzivanja na izzive skoraj nemogoče pričakovati od Cerarjeve vlade…) Naš obstoj v Schengenu ni le stvar obstoja za neko administrativno ograjo, ampak bo pomembno vplival tudi na druge vidike integracije.
Slovenija je trenutno edina resnična množična vstopna točka v Schengen (pot prek Italije je usahnila, Grčija svojih schengenskih nalog skorajda ne opravlja). V odsotnosti vse-evropskih rešitev mora Slovenija sama iskati rešitve, ki so hkrati evropske, a dobre tudi zanjo. Zdrav krščansko-demokratski realizem je tu najboljša pot med brezglavim levičarskim navdušenjem za sprejem vsega in vsakogar na eni strani ter ksenofobijo levo-desnega populizma na drugi strani. Prav je, da se tega zaveda tudi naša desna politika.
