Kaj imata skupnega priznanje Palestine in predlog sprememb zakona o zakonski zvezi? Poskus levice, da v razmerah politične moči, ki so jih vzpostavile zadnje volitve doseže z lastno ideologijo skladne spremembe, na vladno koalicijo naveže Združeno levico in odvrne oči javnosti od vladne nemoči, da državo potegne iz krize. (Slovenija spet stopica na mestu s privatizacijo, gradnjo strateške infrastrukture, reformo zdravstva…) Pa še SMC je pod pritiskom ALDE, da stranka dokaže prave mavrične barve, evropski liberalci pa tako v obupnem petem poskusu le dobijo slovensko članico, potem ko jim to ni uspelo z LDS, Zares, DL Gregorja Viranta in Zavezništvom AB.
Pri Palestini se je pobuda neslavno ustavila, ker so menda na finančnem ministrstvu ugotovili, da bi nas za priznanje utegnil kaznovati židovski finančni lobi z višjimi zahtevanimi donosi na naše državne obveznice… Spremembe na področju zakonske zveze se zde lažje dosegljive, četudi Slovenci večinsko niso naklonjeni npr. posvojitvam s strani istospolnih parov. Mala Slovenija ne glede na sedemdesetletno politično indoktrinacijo ostaja vsaj blago konzervativna, kar levica premalo upošteva.
Ne glede na to pa bo pobudnikom najbrž le uspelo vsiliti levičarske teorije spola tudi v našo zakonodajo in nas podvreči istemu laicističnemu terorju in sekularni politični korektnosti, proti kateri je vstal celo del prislovnično sekularne Francije.
NSI, ki je nekako najbolj prepoznaven nasprotnik pobude, zgledno umirjeno razlaga, da ne nasprotuje registraciji istospolnih partnerskih zvez in izenačitvi pravic iz te zveze s pravicami, ki gredo zakonski zvezi med moškim in žensko, z dvema izjemama: možnostjo posvojitve in poimenovanjem istospolne zveze zakonska zveza, torej na isti način kot »tradicionalne« zakonske zveze. Korektno. Z drugimi besedami, NSI (in konzervativni, desni politični pol) želi vsaj simbolno razliko med obema zvezama. Morda bi bil razumen kompromis, da desnica pristane prav na vse zahteve pobudnikov sprememb, pod pogojem, da se v ustavo zapiše, da država priznava posebno vlogo zakonski zvezi med moškim in žensko. Navsezadnje bo ta zveza ostala večinska izbira (če odmislimo znanstveno fantastiko, ki pa ponekod že prehaja v realnost- v Veliki Britaniji je sedaj dovoljeno kreiranje zarodkov iz genskega materiala treh staršev.) Toda na kaj takšnega v ustavi levica ne bi pristala, saj gre tudi njej predvsem z simboliko – večino pravic istospolni imajo že sedaj.
Evolucija je tista, ki večini narekuje, da odklanja (spolno) zvezo med osebama istega spola. (In prav tako so geni tisti, ki odklanjajo samskost in celibat ter se, če je le mogoče, izogibajo položaju, da bi človeške otroke vzgajali brez podpore sozakonca.) Iz tega sledi dvoje. Prvič, da nasprotovanje izenačitvi istospolne zakonske zveze z dvospolno nikakor ni nujno le katoliška zahojenost, temveč da bi vsaka nacija in vsaka človeška družba, ne glede na svoje ideološko ozadje morala na poseben način ščititi, favorizirati tiste socialne oblike, ki zagotavljajo njeno reprodukcijo (ne da bi ob tem morala nujno prepovedovati ali ožigosati druge oblike). Drugič, krščanstvu ni potrebno z ideologijo ali teologijo zavračati nekaterih pobud v zvezi z istospolnimi ter se sklicevati na filozofijo naravnega prava, ki je lahko prav tako vsiljiva kot teorija spola. (Če nečemu rečemo »naravno«, je drugo lahko takoj »nenaravno«, z vso negativno konotacijo vred.)
Toda morda je za slovensko in širšo evropsko desnico tudi že prepozno. Britanski škofje so pred časom obžalovali, da niso bili pred leti spravljivejši, ko je šlo za uvedbo registrirane istospolne skupnosti, saj jim sedaj, ko se zahteve gejevskega lobija širijo, slednji lažje očita, da so v temelju nasprotniki pravic gejev. Slovenska desnica je tu morda vendarle bila korak pred britanskimi škofi. Toda kaj nam to pove za prihodnost spopadanja med koncepti zakonskega in družinskega življenja?
Da se v evropski družbi dogajajo kulturne spremembe zato, ker je to večinoma že postkrščanska družba. To celo slovenski katoliki tiho priznavamo vselej, ko gradimo vzporedne družbene strukture; izgubili smo zaupanje v javne, v njih se več ne prepoznavamo. Le tu in tam se nam zdi vredno priti ven iz naših getov in dvigniti glas zoper najbolj očitne kulturne preobrazbe javnega, na najbolj vpadljive fenestracije krščanske civilizacije v javnosti. Po eni strani je torej nujno okrepiti prizadevanja za ohranitev krščanske podobe Evrope (to ne pomeni nujno tudi krščansko religiozne!). Po drugi strani je potreben s humanizmom dialog o svetovnem etosu, ki bo omogočil, da se ne eni ne drugi (zdaj smo to kristjani) ne bomo kot manjšina znašli v vlogi žrtve, v kateri nam bo zanikana svoboda vesti ali zgolj svoboda običaja, življenjskega sloga. Do takšnih konfliktov že prihaja v Veliki Britaniji in Franciji. Evropa – tudi pod pritiskom islamske manjšine – panično išče rešitve v skrajnih oblikah sekularizacije. Narobe: morala bi jih iskati skupaj z religijami.
Drugo sporočilo tega dogajanja – in tega sporočila večina slovenskih katoličanov noče slišati – pa je, da se moramo tudi v Cerkvi, torej v religioznem krščanstvu vprašati, ali naš odnos do istospolnih vendarle ne potrebuje evolucije? Ali ta odnos ni vendarle pogojen predvsem s človekovim samoohranitvenim nagonom, s plemensko kulturo, ki tli globoko v naših genih, in veliko manj z Božjo besedo? Nekaj redkih svetopisemskih referenc na homoseksualnost je daleč od tega, da bi v njih lahko razpoznali nedvoumen specifičen nauk, jasno ločen od kulturne pogojenosti časa, v katerem so ti zapisi nastali. Ali ne gre bolj za katoliško fiksacijo na spolnost, ki površno prezre vsako možnost, da bi med nekaterimi ljudmi istega spola lahko bilo kaj več od sprevrženosti, torej globoka, trajna vdanost, imenovana ljubezen, ki ima sicer lahko tudi seksualno plat? Če te evolucije pogleda na homoseksualnost ne bomo sposobni ne v Cerkvi ne v širši krščanski kulturi, bo evropsko kulturo še bolj prevzemal drug duh. In nekega dne bodo naši pomisleki ob kakem zakonskem predlogu le še povsem obrobne in nerelevantne pripombe nepomembne peščice (ki bo morda kot ekstremistična stranka že prepovedana).
Pričel sem s Palestino, končal bom s Putinom. Kaj lahko se namreč zgodi, da se bomo vsaj v tej točki mi na desni in oni na levi znašli v skupni prikriti simpatiji do sedanjega ruskega voditelja: oni iz neke nejasne jugo-sovjeto-slavonostalgije in proti-amerikanizma, mi zaradi Putinovega domnevnega zagovorništva tradicionalne družine, v čemer mu že naseda pravoslavje. Naša nezmožnost, da bi znotraj Besede našli dovolj širine nas lahko, tudi v tem prozaično političnem smislu, utegne potisniti v politični populizem in skrajnosti, tja, kjer bi nas najraje videla tudi slovenska politična levica. Kako bomo v takšnih razmerah tehtali med pripravljenostjo na preganjanje in zasmehovanje na eni strani ter pozivom biti sol in luč in kvas na drugi?
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
