Jesenska Evropa se potihoma sprašuje, ali je tudi na njenih južnih robovih že prehladno za tvegano prečkanje mej in morij, z drugimi besedami, ali je do pomladi varna pred novim valom beguncev, in je torej s tem Evropa dobila nekaj mesecev več za razmislek o begunski krizi. Ta razmislek bi moral iti po naslednjih oseh: človečnost; demokratičnost; evropskost.
Človečnost
Evropske vrednote in še toliko bolj krščanstvo, od nas terjajo pomoč vsem potrebnim. Ta pomoč seveda ne pomeni, da morajo ljudje na begu biti nastanjeni prav v Nemčiji oz. v kaki drugi deželi svojih želja, niti ne, da morajo tam za vedno ostati. Prav tako to ne pomeni, da se beguncem (ali iskalcem dela) ni potrebno podrediti administrativnim ukrepom države, ki jih sprejme. Vendar pa to načelo zavezuje k nudenju prenočišča, hrane in zdravstvene oskrbe, vse dokler si begunci tega ne morejo zagotoviti sami bodisi z delom v novi deželi, bodisi v kaki drugi deželi. Na prvem mestu zavezuje k človeškemu ravnanju, k varovanju njihovega dostojanstva. Evropa si danes ne more več privoščiti, da bi, kot bi to tudi Evropa še storila pred nekaj stoletji, na nezaželene prišleke streljala; čut najširših krogov volivcev je vendarle toliko prežet z evropskim (krščanskim) duhom, da je celo postavljanje ograj pred tistimi, za katere se zdi, da so potrebni pomoči, nesprejemljivo. Nesprejemljivo vsaj takrat, ko so te ograje postavljene na evropskem dvorišču, na televizijskih očeh.
Vprašanje, ali so med begunci tudi ekonomski migranti, je sekundarnega pomena. V človekovi naravi, v njegovi svobodi in dostojanstvu je, da si išče boljše življenje. Tudi ti migranti si zaslužijo dostojanstveno obravnavo. Vendar jim evropske države niso vsem dolžne zagotoviti dela. Prav tako pa bi bilo nesprejemljivo, da bi Evropa obdržala le tiste, ki so zanimivi za trg dela.
Zakaj ta ločnica med tistimi, ki bežijo pred vojno ali nasiljem ter onimi, ki bežijo pred bedo in pomanjkanjem priložnosti le ni tako zelo pomembna, bo razumljivejše, če se ozremo kar po domačih razmerah. Slovenija že nekaj časa in celo sedaj, ko se vlada hvali s tehnično gospodarsko rastjo, ni dežela priložnosti; tudi naši mladi »bežijo« iz tega pomanjkanja perspektive, le da imajo srečno okoliščino, da so del Evropske unije, ki omogoča iskanje dela v drugih članicah. V tem je EU enkratna, saj je edina doslej presegla model teritorialno omejene suverenosti oz. jo (delno) razširila na območje skoraj celotnega kontinenta.
Izkušnja nekaj stoletij starega westfalskega modela držav je, da je na ta način na zaključenem in skrbno varovanem geografskem območju moč doseči primerno (ali celo visoko) stopnjo blaginje. Ta model deluje ob predvidljivem številu subjektov, in dokler se ti podrejajo ekonomsko-socialnemu modelu, pravnim normam in tudi nenapisanim pravilom, ki zagotavljajo socialno kohezijo. A model se zamaje, ko se nenadzorovano spremeni ena od prej omenjenih postavk: natančno to se je zgodilo pri zahodnih poskusih z »gastarbeiterji«, ki je povzročil neslutene posledice in nepremagljive težave z integracijo priseljencev v Zahodni Evropi. Zaradi te izkušnje se sedaj te države bojijo še mladih delavcev iz novih držav članic EU, in jih mečejo v skupni koš z migranti iz tretjih držav. Prav tako se ob migracijah maje model nad-državne Evropske unije, ker ta še nima vseh potrebnih elementov: finančne in socialne unije, in deloma tudi ne unije vrednot.
Demokratičnost
Tu gre za ohranitev našega političnega sistema, za ohranitev pluralnosti, pa tudi varnosti, temeljev pravnega reda.
S strani skrajno levih skupin smo slišali pozive k preprostemu sprejemu vseh in vsakogar brez kakršnihkoli vprašanj, brez pozornosti do varnostnih in socialnih razsežnosti begunskega vprašanja. Ni se mogoče znebiti vtisa, da je za takšnimi pozivi želja po kaosu, v katerem se je skrajna levica vedno dobro znašla, saj so bile odlična priložnost za izvedbo revolucij in s tem za vsiljevanje svojega političnega, ekonomskega in socialnega sistema. Razlog za ta prizadevanja je tudi prepričanost skrajne levice, da bo na oblast lažje prišla v razmerah etnično in drugače razdrobljene družbe.
Toda naša pravna država mora obveljati tudi za begunce in ekonomske migrante. Treba je razmišljati o razlogih, zaradi katerih ti ljudje bežijo, o razlogih, zaradi katerih jih Turčija, ki se sama ukvarja z izjemnim begunskim bremenom, ne trudi posebej zadržati. Morda bo ta razmislek – ob povečani razvojni pomoči in sporazumom o vračanju z nekaterimi državami izvora – pripeljal tudi do zaključka o nujnosti omejenih vojaških posegov v nekaterih izmed teh držav, kar levici spet ne bo všeč, bo pa moralno vprašljivo tudi za kristjane.
Potrebno je razmišljati o in delovati zoper tihotapce, ki naj bi bili menda celo tako sofisticirani, da premišljeno igrajo na čustva Evropejcev in v čolne v ospredje nastavljajo prestrašene velike oči malih otrok in nosečnic ter si ne pomišljajo namenoma potopiti kakšnega čolna, s tem pa zagotoviti “uspešnost” svojih nadaljnjih prevozov…
Na drugi strani se sodobna, zmerna desnica mora zavedati tveganj pretirane zadržanosti ali strahu pred begunci, pretiranih varnostnih pomislekov. Desnica mora najti pravo ravnovesje med pomočjo beguncem, ki jo narekujejo krščanski temelji desne opcije, in med skrbjo za pravni sistem, varnost, demokracijo. Iskanje tega ravnovesja je izjemno pomembno v času, ko leve in desne stranke drsijo v populizme. Populizmi vseh barv in oblik so danes največje tveganje za politično in socialno stabilnost Evrope, in četudi bi se komu zdeli politično oportuni, so v temelju nekrščanski, protikrščanski.
Evropskost
Ta razsežnost spoprijemanja z begunsko krizo je oz. bo najverjetneje najtežja. Pred nekaj leti se je Zahod, na čelu s Francijo, tako zelo otepal, da bi v ustavi EU korenine evropskega vrednostnega sistema povezal s krščanstvom. Danes je sklicevanje na krščanstvo zadnja oprijemajoča bilka celo za nekatere izmed sekularnih populistov. Kakor je o tem v dialogu z agnostičnimi evropskimi misleci pisal že nekdanji papež Benedikt XVI., vsiljevanje krščanstva kot religije ni mogoče, je pa neke vrste sekularni krščanski etos nujen oz. je nujna neka oblika njegove kodifikacije. Brez tega je soočenje izredno šibke in slabo definirane evropske identitete z močno kulturno-religiozno identiteto (muslimanskih) migrantov ne-evropskega sveta vnaprej obsojeno na propad. V Evropi – če naj to ne bo le geografska oznaka – bi moralo (tudi seveda za avtohtone zagovornike skrajnega relativizma) veljati, da ima ta sekularni krščanski etos prednost pred drugimi etičnimi pravili, kadar ti pridejo v javno medsebojno nasprotje.
Evropska kultura, ki je iz krščanske ljubezni do bližnjega v razsvetljenstvu razvila idejo avtonomnosti posameznika, se je s tem – paradoksalno – izpostavila tveganju samouničenja. Pot iz tega paradoksa pa, kadar govorimo o migrantih, ne sme iti preko populizma (kakor tudi ni mogla iti preko naivne ideologije multikulturnosti), ampak prek »staromodnih« konceptov gostoljubnosti in spoštovanja; spoštovanja vrednot, vere in navad drugih, dokler niso v opreki s temeljnimi vrednotami gostitelja, kar je drugo ime za spoštovanje, ki ga pričakujemo od gostov.
Ob tem mi – v iztekajočem se letu sedemdesete obletnice konca druge svetovne vojne – na misel prihajajo naši begunci po letu 1945, njihovo vzorčno samo-organiziranje v avstrijskih taboriščih, njihova enako vzorčna integracija (žal ponekod tudi asimilacija) po svetu. Seveda je tu šlo za migracije znotraj globalnega Zahoda, pa vendar.
Razmišljati torej moramo in moremo o samem smislu in nesmislu begunstva (bega pred vojno, preganjanjem ali »zgolj« pomanjkanjem). Priznati novo domovino za svojo, začutiti ščemenje poistovetenja ob igranju državne himne nove domovine vedno zahteva izreden intelektualni in psihološki, celo duhovni napor, povezan pogosto z neznosnimi občutki renegacije, izdaje, samouničenja. Ali pa je to poistovetenje lažje v zavesti, da te lastna domovina preganja, da te je izpljunila? O teh bolečinah in osmišljanju begunstva sta pri nas med redkimi odlično pisala dr. Marko Kremžar v svojih strokovnih oz. esejističnih zapisih, in literarno Zorko Simčič.
Ob vsem strahu pred begunci ali skrbi zanje, torej ob vsem ukvarjanju z njimi, je bilo malo ali nič slišati kaj imajo oni povedati. Televizija nam je pokazala pretresljivo sliko enega samega dečka in nam prikrila stotine drugih podobnih usod; ker je bila slika ena sama, je bila kot nalašč za medijsko manipulacijo s politiki in za zadovoljevanje omejenih potreb javnosti globalnega Zahoda po sočutju in pomilovanju. Ali naj te pretresljive usode otrok migrantov razumemo kot izraz skrajne obupanosti beguncev, ki želijo rešiti svoje otroke oziroma iz skrajnega obupa celo tvegajo smrtno nevarno pot z otroki, ali pa kot morda izraz kulture, kjer otroci – drugače kot v zahodni družbi po drugi svetovni vojni – niso postavljeni na visoki oltar individualizma, ampak so predvsem zagotovilo nadaljevanja rodbine, delovna sila (tako kot pred sto leti tudi v krščanski Evropi!) ali celo sredstvo manipulacije – vstopnica za Nemčijo?
Televizija nam je pokazala slike migrantov, ki poleg hrane in vode potrebujejo še elektriko za napajanje svojih pametnih telefonov, sliko torej, ki navaja k misli, da so se iz Sirije in iz begunskih taborišč v Turčiji na pot namenili tisti, ki imajo kaj izgubiti, najrevnejši pa so ostali tam, kjer so. Televizijska slika nam je prikazala migrante iz revnih pakistanskih in afganistanskih vasi, kjer so oblasti verjetno še vesele, da bo brezposelnih mladih manj in v državi nekaj deviz več od delavcev na tujem. Z vsemi temi migranti bo na koncu potreben pogovor o realnosti njihovih pričakovanj. Med nami samimi pa bo potreben pogovor o naših dolžnostih in pričakovanjih do teh ljudi, do sveta in do tega, kakšno življenje si želimo urediti doma, kako ga bomo urejali po svetu in kaj smo za to pripravljeni žrtvovati. Begunci bodo morali sprejeti tudi naša kulturna pričakovanja. Tako kot je to bilo pri gradnji evropskih nacij v 19. stoletju, bo pri integraciji beguncev ključno šolstvo.
Iz slovenske perspektive
Ob naši zgodovinski izkušnji in ob sedanjih ekonomskih težavah pa se mi zastavlja še nekaj “slovenskih” vprašanj. Kaj bomo v Sloveniji naredili, da nam nekoč (spet) ne bo potrebno bežati? V zadnjih sto letih smo dokazali obžalovanja vredno sposobnost, da domovino naredimo neprijazno za tiste, ki mislijo drugače. In še kar naprej (ali pa spet po kratkem desetletju slovenskega vzpona) ne znamo ustvariti pravih ekonomskih priložnosti in pogojev za nas in naše otroke. Domovina se zlahka in hitreje kot si mislimo – vsekakor je za to dovolj dolžina enega človeškega življenja – spremeni v pust, neprijazen, celo odkrito sovražen svet, ljudje pa v begunce, preganjance, migrante, iskalce dela. Nevarnost, da se takšna izbira zares in na tako radikalen način postavi pred nas, se nam verjetno zdi oddaljena. A dejstvo je, da nekako zadnjih deset let naši nacionalni voditelji tako izredno malo storijo za to, da bi preprečil takšno opcijo. To je še toliko bolj nevarno v sedanjih globalnih razmerah, ki se slabšajo. Pritisk na Evropo zaradi migracij, vojne v evropskem južnem in vzhodnem sosedstvu, različni pogledi na prihodnost Evrope in na odgovornost za nakopičene dolgove so dejavniki, ki bi – vsaj pred sedemdesetimi leti – lahko bili razlog za vojno.
Eno je gotovo: v svetu, kjer tudi najrevnejše dosežejo elektronske slike našega udobnega življenja in v katerem se tudi najrevnejši zmorejo odpraviti na pot, nam, ki živimo v srečnejšem delu sveta, ne bo mogoče rešiti begunskega vprašanja drugače, kakor da se, vsaj srednjeročno, odrečemo delu našega udobja in naše blaginje. To je sporočilo, ki si ga mora vzeti k srcu Evropska unija, ko razmišlja o dolgoročnih rešitvah begunskega vprašanja. Sporočilo pa je namenjeno tudi Sloveniji: Slovenija mora v kratkem času doseči veliko višjo stopnjo notranje ekonomske in socialne trdnosti, če naj si zagotovi kolikor toliko suvereni obstoj v znova nevarnem svetu.
