Andrej M. Poznič Na vrhu smo »mi«, ta bogati, otroci onih zločincev zbranih v KPS in njihovi vnuki, torej levica vseh možnih obrazov in oblik, ki jim je skupno le to, da nikoli niso bili in nočejo biti na trgu kjer se moraš izkazati s sposobnostjo, pridnostjo, iznajdljivostjo ali poštenostjo, na dnu pa narod, raja, ljudstvo, ki lahko odide v tujino, če noče živeti v socialističnem kapitalizmu, ki nam ga ponuja in mora s svojo revščino plačevati luksuz prvih.
Kje so zdaj vsi tisti, ki nenehoma pljuvajo zoper privatnike? Kje je ZL, Alenčica ali SD, kje je Karl s svojimi upokojenci, ki jih bo poseg baje najbolj prizadel ali cincarji SMC-ja, da bi tega privatnika ustavili? Ni jih, ker ta privatnik vleče v isto smer kakor oni, ki imajo neko levičarsko retoriko, a so turbokapitalisti najslabše vrste. Monopol nad informacijami pomeni prevlado v politiki. Tega se sovražniki svobode še kako zavedajo.
Vera, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek nima torej nič skupnega z verovanjem v obstoj dedka mraza (božička) in naše cerkve ter bogoslužja nimajo nič skupnega s potrošniškimi templji in obredi kjer trgovci v svojo korist nadomeščajo duhovščino in ponujajo bleščeče nadomestke, ki nikogar trajno ne osrečijo.
Bistvo populizma je v »všečnosti«. Populist hoče biti všeč vsem, predvsem neki navidezni brezoblični masi, ki je enkrat na vsake toliko pozvana, da odda svoj glas na volitvah. Populizem je tudi manever s katerim vladajoči skrivajo svoje prave in bistvene poteze. Lahko bi rekli, da uporabljajo sladkorčke, da skrivajo svoje nečednosti, ki jim pravimo danes korupcija.
Med nami pa v svojem slogu, tiho in neopazno, praznuje Miro, ki zaključuje svoje drugo leto na oblasti. Korupcija je spet tako očitna, da jo niti njihovi mediji ne morejo več zatajiti, kakor se je zgodilo za časa Ropove vlade. Strah pred Janšo drži koalicijo skupaj. Če bi se kdajkoli zgodilo, da bi v Slovenija dobila preblisk normalnosti, potem bodo volivci kaznovali SMC, DeSUS, SD in ostale satelite, ki nam vladajo.
V svoji zaverovanosti vase, v prepričanju, da obvladujejo svetovni medijski prostor, so pozabili, da je največja napaka njihovih prizadevanj popolnoma enaka napaki komunističnih sistemov: njihova antropologija ne vzdrži, in da je predstavniška demokracija na dolgi rok nemogoča, če manjšina vlada in vsiljuje večini prepričanja in ideologijo.
Med najpomembnejše zablode našega prostora štejem utvaro o svobodi medijev. Sovraštvo in laži, ki jih bruhajo večinski mediji proti vsemu, kar ni »establišment« post-revolucionarnih kapitalistov: proti Cerkvi, proti življenju, proti zdravi pameti, proti domobrancem, proti slovenski pomladi in posledično vzdrževanjem državno socialističnega miselnega vzorca, partizanske mitologije in enoumja (npr. zaletavanje totalitarcev v katolištvo šolstvo), povzroča v meni odpor
Navadni državljani, ki moramo nositi odgovornost za svoje prestopke in napake, bi se morali jeziti nad prepotentnostjo oblasti. V Sloveniji vlada brezvestna klika, ki je dobro organizirana, prevladuje v vseh porah družbe in popolnoma obvladuje naš prostor. Poleg tega pa je opozicija ohromljena.
Lovke »naših« na miselnost ljudi zaključi še absoluten monopol na medijskem področju. O moči medijev na našo miselnost vemo vse. A premalo se te moči zavedamo in lenoba nam onemogoča napor, da bi se ga osvobodili. To pa nas ne odvezuje od dela in napora, da se vrnemo h gradnji trdne družine, ki bo odprta za življenje in družbo, ki bo spoštovala tako edinost, enotnost kakor različnost, ki bo ljubila svoje in sprejemala tujce, ker bo polna življenje in svobode v resnici in pravici.
Ljudstvo je že tako okuženo z dolgoletnim nasiljem nad njegovo dušo, mišljenjem, čutenjem, da sprejema pionirčke kot lep spomin na grozljivo komunistično dobo. Pozabilo pa je, da so v imenu rdeče zvezde premnoge umorili, še več okradli, nekatere pognali čez mejo, vsem pa jemali svobodo in nas ohranjali v revščini. Saj ni bilo tako hudo, bodo rekli pozabljivci in nostalgiki. Ali res ne?
Ne čudimo se torej, če med nami ni miru. Ne more ga biti. Miru ni, ker prevelik del, večinski, vladajoči del Slovenije gradi vse na utopijah, na neveri, na volji po oblasti, na izključevanju drugače mislečega, na preganjanju katoličanov, na antipatiji do lastne identitete… kaj pa naj ponuja kontinuitetno konzervativno levičarstvo, da bi iz njihove ponudbe lahko vzkalil mir?
Vsi, ki smo Slovenci, demokrati, drugače misleči, strpni do drugih, čeprav se z njimi ne strinjamo, ki prisegamo na meritokracijo in ne na »našizem«, smo zdaj poklicani, da pokažemo svoje barve in da kljub obupnemu nesorazmerju sil, naredimo, kar je potrebno danes storiti. Poklicani smo, da Slovenijo pobarvamo z mavrico pluralnosti.
Smo edina država na svetu, ki je na začetku svoje demokratične poti na čelo postavila človeka, ki si samostojne države ni želel. Smo tudi edini, ki bivšemu partijskemu sekretarju dovolimo, da se je povzpel na stolico »učitelja demokracije«, kar je samo po sebi nesmisel. Kučan je namreč večkrat javno povedal, da Slovenija ni njegova izbira, zato pravilno sklepa vsak, ki trdi, da je bil proti osamosvojitvi.
Med zmaje, minotavre, morske deklice in kar je še takih pravljičnih bitij, moramo prišteti še mitološko bitje, ki sem ga poimenoval »levičarski podjetnik«. Levičarskega podjetnika namreč ni. Pri nas imamo sicer Forum 21, vendar tam niso zbrani podjetniki, temveč oni, ki jih imenujemo tajkuni. To so tisti, ki svoje premoženje dolgujejo prebrisanosti, da so na pravi strani.
Predlagam vam, da se gremo priljubljeno levičarsko igrico in z današnjimi pojmi in merili ovrednotimo, kar se je dogajalo v preteklosti. Po levičarsko bomo vzeli nekaj priljubljenih nalepk našega časa in jih čisto samovoljno uporabili za pojave davnih desetletij, ki pa še kako vplivajo na nas, saj če ne drugače, moramo ves čas iz naših žepov plačevati njihove bogate pokojnine.
Skupina molivcev si je s svojim pogumom in javno molitvijo prislužila napad celotne prve vrste fanatičnih feministk, ki ne trpijo drugače mislečega, kaj šele vernega molivca. V to dogajanje, je popolnoma po nepotrebnem in tudi nepoklicano, vstopila tudi varuhinja človekovih pravic in v posebni izjavi obsodila početje… molivcev.
Nasproti fanatičnemu verniku stoji nemočen ateist. Fanatični verniki niso samo islamisti, tudi zagovorniki teorije spola ali ateisti so verniki. Prvi so verniki popačene veroizpovedi Mohameda, drugi so verniki prepričanja, da se človek lahko naredi, izmisli, samoustvari po mili volji, mimo telesa, mimo spola. Tretji so verniki niča. Skupno pa je vsem, da manipulirajo.
Živimo v času, ko je ateizem postala prevladujoča vera v naši civilizaciji. Pri nas že več kot sedemdeset let poteka sistematična ateizacija ljudstva, ki se tako ali drugače upira temu nesmislu. Zaradi te svoje zvestobe »veri očetov«, mora nenehno poslušati žaljivke o »zaostalosti«, »zaplankanosti« ali o »krščanarstvu«.
Propaganda na plakatu je le še eno vsiljevanje ideologije spola kot neke sorte nove uradne ideologije, čeprav smo se komaj, pa ne še čisto, izvili iz totalitarne »uradne ideologije«, komunizma. Je pa res, da je ideologija spola naravna naslednica levičarskega totalitarizma, ki z zlorabo države in zakonodaje vsiljuje svoje arbitrarne poglede.
Dejstva, da skozi naša državna vrata vdirajo množice ne more nihče več zanikati. Kdor le more, vrata zdaj zapira, kakor so nekoč zvečer zapirali vrata v mesta, da so ustvarili varen prostor za meščane. A množice trkajo in vse pravi, da jih ne bo manj, temveč vedno več. Prav tako se moramo zavedati, da s sedanjimi zakoni, ki so napisani za posameznike oz. za majhne skupine, ne moremo reševati množičnih vprašanj. Torej je potrebno spremeniti zakone.