Janez Pavel II je v svoji okrožnici »Centesimus annus«, ki jo je izdal ob stoletnici slavne okrožnice »Rerum novarum«, zapisal, da je temeljni razlog za propad komunizma zgrešena antropologija. Po četrt stoletja propada te strahovite utvare človeštva vemo, da je analiza točna. Da neka družba, civilizacija ali sistem obstane, mora predstaviti v sebi skladno antropologijo, ki ji omogoča celovitost. Antropologija je kakor platno, na katero potem nanašamo barve. Pri tem smo lahko Leonardo da Vinci ali pa opica iz XX. stoletja, ki so jo nekateri kritiki razglasili za umetnico in so potem bedaki njene packarije drago kupovali. A tako prvi kakor druga sta napolnila platno z barvami.
Z družbo je podobno. Dokler vsi bolj ali manj sprejemamo podoben celovit pogled na človeka, do tedaj so družbeni sistemi barva na platnu, ki dobiva svojo obliko, ki jo prepoznavamo skozi zgodovino. Nam se pa dogaja, da se od preteklega stoletja dalje sistematično ruši prav to platno na katerem smo risali poteze naše civilizacije in naše kulture. Komunisti so sicer prišli na oblast in so na silo uveljavljali svoj borbeni ateizem. V ta namen so po Stalinovo in Titovo pobijali, zapirali in zatirali celotno družbo. Da bi nesmisel, v katerega so verjeli lahko sploh uspeval, so se polastili države in jo spremenili v izvajalko vsakršnega terorja. Teror pa ima več oblik.
Teror ni samo že omenjena dediščina, ki je npr. Slovenijo spremenilo v eno samo morišče, temveč je tudi nasilje, ki ga izvajajo v šolah, kjer otroke kradejo staršem, ko kršijo temeljno človekovo pravico staršev, da otroke vzgajajo v skladu s svojimi prepričanji. Staršem sicer »velikodušno dovolijo«, da otroke rodijo, hranijo, zanje skrbijo … Le vzgajati jih ne smejo, da ja ne bi mislili drugače kakor veli država. Država pa smo seveda »mi«! Po sedemdesetih letih takega vztrajnega početja smo prišli v sedanje stanje, ko »mi« pošiljajo otroke na študij v tujino, doma pa perejo možgane mladini, da že ljudje srednjih let ne vedo kaj je zgoraj in kaj spodaj, kaj je logično in kaj je neumnost, kaj je prav in kaj narobe.
Vendar šolstvo samo po sebi ni dovolj, da bi proces poneumljanja v celoti uspel. Dodati mu moramo še »kulturo establišmenta«, ki ga prav tako napajajo iz države. To so vsi tisti »umetniki«, ki tako ali drugače prejemajo vse svoje prihodke iz državnega proračuna in ki niso sposobni prodati niti enega svojega izdelka, imajo pa sami sebe za elito čeprav jih ljudstvo ne pozna in njihovi izdelki takoj po njihovi smrti romajo v smeti, oz. depoje muzejev, ki ne vedo kam s vso tisto šaro za katero se še ne spodobi, da bi jo vrgli proč.
Lovke »naših« na miselnost ljudi zaključi še absoluten monopol na medijskem področju. O moči medijev na našo miselnost vemo vse. A premalo se te moči zavedamo in lenoba nam onemogoča napor, da bi se ga osvobodili.
Ko v tako stanje duha, in v osnovnih potezah sem opisal stanje duha med nami, vstopa ministrica Kopač Mrakova s svojimi prijatelji iz bunkerja LGTB, ki sistematično napada družino, se družba težko ubrani tega vztrajnega, norega in genialnega delovanja. Da je ministrica vztrajna dokazuje že ves čas svojega delovanja saj vse njene poteze kažejo eno samo smer. Od začetka do danes sistematično, premišljeno in načrtno uničuje družino. Postopek je genialen (zato seveda ni nastal v Sloveniji, ker od naših levičarjev ne moremo pričakovati take intelektualne razsežnosti). Genialno je, da za uničenje nečesa tako temeljnega najprej osvojiš pozitivno stališče. Tisti, ki uničuje, je pozitivec. Tisti, ki brani je negativec. Genialno je, da se izvotlitev pojma/besede zgodi tako, da na kakršnokoli človeško skupnost razširiš pojem družine. Uničenje meja naravne zdrave pameti, ki skozi vso zgodovino družino prepozna v zakonito poročenem možu in žene z njunimi otroki (to velja po celem svetu ne glede na kako sta se poročila in kakšne so njune širše vezi, npr. v klanski ali plemenski skupnosti), pa prinese potrebo po redefiniranju še bolj temeljnega človeškega izkustva: spola. Da smo ljudje bitja v izvodu moški ali izvodu ženska in da smo si bistveno različni po spolu in enakopravni (to besedo sistematično zamenjujejo z besedo »enakost«) po človeškosti, je jasno kot beli dan. Če hočemo torej oblikovati družbo po svoji fantazijski predstavi, potem je potrebno uničiti tudi to izkustvo. Genialnost se nadaljuje tako, da vedenje spremenimo v stanje. Namesto, da bi vse ti. nove spole definirali po svobodni izbiri, jih preprosto razglasijo za »nov spol«. Slovenščina jim tukaj ne pomaga, ker ne pozna dveh besed za to področje, sex in gender, kakor nekateri drugi jeziki in omogočajo temeljni kamen ideologije teorije spola. (Morda je tudi v tem eden od razlogov, da Cerarjeva vlada uničuje tudi slovenščino?! Bog ve!) Ker je spolov torej mnogo, si svoj spol izberemo… Logičen zaključek pokvarjene miselnosti. Genialno pa je to, da se ves ta uničevalen postopek prikaže kot pozitiven, svobodoljuben, strpen, širok… V resnici pa je pokvarjen in zato je vse skupaj noro.
Pokvarjen ne v moralnem smislu, temveč v preprostem smislu »ne deluje«. Kopač Mrakova in njeni skriti prijatelji iz ministrskega bunkerja sicer uničujejo družino, forsirajo ideologijo spola a se točno zavedajo, da stvar ne deluje, ne bo delovala in je obsojena na propad. Zakaj sem o tem prepričan? Ker njihovo vsakdanje izkustvo, pa naj bo še tako pokvarjeno, vsak trenutek priča, da njihov eksperiment nima možnosti za obstoj, ker je skregan s stvarnostjo, skregan je s tem, kar človek je. Če je propadel komunizem, ker ni spoštoval osnovnih antropoloških danosti in je hotel gospodarstvo voditi po diktatu politbiroja in je hotel nadzorovati vsak korak, besedo in misel svojih tlačanov, bo toliko manj delovala družba, ki jih hočejo vsiliti miselnost in ideologijo bunkerja iz nekega ministrstva, čeprav ji danes tehnologija omogoča temeljitejši in lažji nadzor, kakor njihovim predhodnikov.
Vprašanje je torej le, koliko škode bodo naredili. Očitno bo škoda velikanska in nas kaj lahko pokoplje. Če je to njihov skriti namen, ker malikujejo fantazem nekega človeka in človeštva, ki ga ni in ga tudi ne bo, potem so pokvarjeni tudi v moralnem smislu. Če se pa motijo, pa lahko pred smrtjo skupaj z Jezusom vzklikamo »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«.
To pa nas, ki vidimo in čutimo kako nam kradejo otroke, kako s stisnjenimi pestmi prenašamo kako se država vtika v najsvetejše v našem življenju (v naše domove!) in v predpisovalni mrzlici ukazuje zdaj to, zdaj ono, da vse skupaj nima več ne repa ne glave, razen, če si pristaš ideologije spola na podlagi propadlega komunizma in živiš na račun drugih, t.j. iz državnega denarja tako, da te nihče ne kliče na zagovor (torej si tipičen slovenski levičar), ne odvezuje od dela in napora, da se kaj takega ustavi in se vrnemo h gradnji trdne družine, ki bo odprta za življenje in družbo, ki bo spoštovala tako edinost, enotnost kakor različnost, ki bo ljubila svoje in sprejemala tujce, ker bo polna življenje in svobode v resnici in pravici.
