V Sloveniji smo vedno imeli poseben talent za dvojna merila, a zadnje čase se zdi, da smo v tem športu dosegli olimpijske razsežnosti. Poglejmo si dva primera: zažiganje mavrične zastave in vandaliziranje zastavic Zavoda Živim. En dogodek je sprožil nacionalni alarm, drugi pa … no, skorajda zehanje in celo norčevanje.
Pred dnevi je bila zažgana mavrična zastava, ki je visela nad Kinodvorom ob začetku festivala LGBT filma. To dejanje je v Sloveniji sprožilo pravi medijski vihar. Vsi, od politikov do medijev, so tekmovali, kdo bo glasneje obsodil to “nepojmljivo barbarsko dejanje”. Ljubljanski župan je šel celo tako daleč, da je obljubil, da bo mavrična zastava na mestni hiši visela “kar nekaj časa”. V tem primeru smo bili priča enotnemu, močnemu odzivu oblasti in medijev.
Zdaj pa obrnimo list in si oglejmo drugo, že skoraj pozabljeno zgodbo. Na Kongresnem trgu so bile v okviru festivala Za življenje podrte zastavice Zavoda Živim, ki so simbolizirale nerojene otroke. Odziv? Razen predsednice republike, ki je hitro odslovila eno izmed “napadalk”, je bila tišina. Medijski odziv? Meh. Politiki? Nekateri, predvsem tisti na desni, so nekaj zamrmrali pod nosom, zapisali na tviter, a to je bilo vse. Kje so bili tisti glasni obtoževalci iz prvega primera?
To nas pripelje do bistva: v Sloveniji se zdi, da so nekateri napadi “pomembnejši” kot drugi. Mavrična zastava je postala svetinja, nedotakljiva, simbol, ki ga je treba braniti za vsako ceno. Zastavice Zavoda Živim pa … Ah, saj veste, to je pač “drugače”, to ni bil napad, “saj zastavice lahko ponovno postavijo” …
Zanimivo je, kako se v Sloveniji hitro vnamejo strasti, ko gre za teme, ki so politične “in” LGBT pravice, mavrice, to so teme, ob katerih se vsi zgražajo in tekmujejo, kdo bo bolj “napreden”. Ampak ko gre za teme, ki niso tako popularne ali “moderne”, kot so nerojeni otroci, svetost življenja, vera, pa nenadoma postane vse tiho.
Najbolj zabavno (ali žalostno, odvisno od perspektive) pri vsem tem je, da se zdi, da veliko ljudi sploh ne opazi te očitne dvojnosti. Ko je mavrična zastava v igri, se vsi spremenijo v viteze na belem konju, ki tekmujejo, kdo bo tisti, ki bo najdlje ponesel vest o zavržnem dejanju. Ko pa gre za zastavice Zavoda Živim, so ti isti vitezi nenadoma zelo zaposleni z gledanjem v drugo smer in očitnim ignoriranjem zadeve.
Prepričan sem, da bi v Sloveniji morali uvesti novo olimpijsko disciplino: dvojna merila. Zdi se, da bi v tej disciplini imeli precej dobrih “šans” za medaljo. Toda dokler se ne zavemo, da je pravičnost nekaj, kar ne bi smelo biti odvisno od barve zastave ali politične korektnosti, bomo še naprej tekmovali v tej bizarni igri, kjer so nekateri napadi bolj obsojanja vredni kot drugi, ne glede na to, da so zelo podobni. Na žalost je to igra, v kateri na koncu vsi izgubimo.
Ocena stanja je zelo točna.
Dvojna merila so izrazita značilnost totalitarnih sistemov, še posebej komunističnih. In ker je Slovenija izven Rusije praktično edina socialistična država, so dvojna merila pri nas v široki uporabi.
Da ljudi očitno ne motijo, je po svoje logično, saj taisti ljudje volijo socialiste, to je tiste, ki imajo vselej in povsod dvojna merila, ena zase, druga za druge.