Neobičajno reševanje begunskega vprašanja
Dejstva, da skozi naša državna vrata vdirajo množice ne more nihče več zanikati. Kdor le more, vrata zdaj zapira, kakor so nekoč zvečer zapirali vrata v mesta, da so ustvarili varen prostor za meščane. A množice trkajo in vse pravi, da jih ne bo manj, temveč vedno več. Prav tako se moramo zavedati, da s sedanjimi zakoni, ki so napisani za posameznike oz. za majhne skupine, ne moremo reševati množičnih vprašanj. Torej je potrebno spremeniti zakone. A kako bomo spreminjali zakone, če še poštene in iskrene razprave o tem vprašanju nismo sposobni?
Internacionalistični levičarji, ki imajo neoviran »dostop do mikrofonov« in so trenutno na oblasti, nimajo nobenega občutka do »domačina« in vsega, kar je našega. Njim je pravzaprav vseeno, kdo in kaj smo, da le nismo katoličani in Slovenci. Oni so za »multikulti«, ker je to del njihove ideologije. Zato se vsaka razprava zatakne že na začetku, ko se oblast noče soočati s strahovi in previdnostjo lastnega prebivalstva. Kdor izraža svojo zaskrbljenost in tudi svoj strah pred množico tujcev, ki ne kažejo nobene pripravljenosti, da bi se obnašali kot gostje, ki spoštujejo gostitelja, ampak od nas le terjajo in zahtevajo, ko istočasno teptajo naše zakone in navade in poveličujejo svoje, jih hitro dobi po glavi z levičarskimi etiketami a la fašist. Če temu dodamo, da se slovenski državljan počuti od svoje oblasti zapuščenega in izkoriščanega, potem imamo velik problem.
Dejstvo je tudi, da bo čedalje več tujcev ostajalo za vedno pri nas. Množico mladih moških, iztrganih iz svojega družbenega okolja, svojih družin in klanov kjer vlada strog patriarhalni red, bo oblast nagnetila v taborišča, ki jih po novem imenujemo »begunski centri«. Tam bo vladalo šeriatsko pravo in najbolj nasilna in organizirana skupina, saj celo države, ki niso tako nebogljene v izvajanju oblasti, kakor je naša, ne uspejo uveljaviti svojih zakonov v taboriščih. V teh prostorih bo vladala najprej islamska država, potem pa Hamas ali pa Hizbollah, kasneje pridejo morda še Boko Haram in drugi. Ne delajmo si utvar, da bo kaj drugače. Tudi v zavezniških taboriščih za vojne ujetnike je vladala nacistična stranka vse do konca vojna, marsikje še dlje. O taboriščnem dogajanju pričajo tudi pričevanja iz italijanskih taborišč za slovenske deportirance, kjer so se komunistični aktivisti spajdašali z Lahi, da so zatirali naše ljudi in tudi tam izvajali svoj revolucionarni teror. Kakorkoli že obrnemo, taboriščno življenje ni rožnato, podvrženo je lastnim zakonom in marsikdaj je pomanjkanje koristnega dela razlog ne le za postopanje, ampak izvir mnogega zla. In prav taborišča so edina rešitev, ki jo je ta hip sposobna naša oblast. Taborišča, ki bodo »začasno trajna«, ki bodo varnostno problematična, ki se jih vsak pameten človek otepa. Zato razumem vsakega, ki s svojim traktorjem blokira že ogled prostora kjer bi stal tak tkim. »begunski center«. A nihče naj se ne slepi, kmalu bodo ta taborišča stala in kmalu bomo celo v režimskih medijih prebirali o vseh težavah, ki izhajajo iz tega.
Kajti begunski centri nočejo biti taborišča, kjer taboriščnik ne sme notri in ven brez dovoljenja in kjer meje stražijo in nadzirajo in oblast s palico vsili svoje zakone. V naši hinavščini celo upamo, da bodo mnogi pobegnili čez Karavanke… a to problema ne bo rešilo, ker bodo za njimi prihajali drugi.
Če hočemo kolikor toliko uspešno soočenje z navalom prišlekov, potem moramo iskati rešitve izven sedanjih državnih, evropskih kordenat. Eno rešitev nam je ponudil papež Frančišek, ko je predlagal, da bi župnije sprejele po eno begunsko družino.
Menim, da bi bilo pametno, da stvari rešujemo drugače kakor do sedaj in pri tem upoštevamo dva potrebna pogoja za uspelo integracijo; razpršitev beguncev in skrbništvo nad njimi. Razpršitev pomeni, da se odpovemo gradnji taborišč in razselimo množico po vaseh, krajih, trgih, mestih (soseskah, blokih, ulicah). Ne več kot enega na npr. 100 prebivalcev. Vsakemu bi morali dodeliti skrbnika, ki bi ga učil kdo smo, kako živimo, kaj spoštujemo. Vsakega posebej bi morali naučiti našega jezika, naših navad in ga poučiti o naši veri oz. neveri. Soočiti bi morali prišleka in domačina, da se drug na drugega navadita pod našimi pogoji. To pa je mogoče le, če jim ne dovolimo, da so skupaj, kjer nadaljujejo s svojimi mržnjami in sovraštvom do »Zahoda«, ki ga prihajajo osvajati in kamor istočasno pribegnejo.
Predlog sloni na papeževi zamisli, da bi vsaka župnija sprejela begunce. Ko je ta predlog izrekel, se mi ni zdel najboljši. Zdaj se nagibam k temu, da je to doslej edini pameten predlog. Je pa tudi rahlo utopičen, ker je tako zahteven. Veliko lažje je postaviti KZ in tja spraviti ljudi kakor živimo, zatiskati si oči nad nasiljem, ki ga izvajajo drug nad drugim in utišati medije, ko govorijo o nasilju, ki ga povzročajo na ulicah in v okolici takih taborišč.
Razpršitev in botrstvo sta težki, ker bi morali spremeniti lastno mentaliteto in misliti zunaj utečenih okvirjev. Predlog je utopičen, ker se bojimo lastne sence, kaj šele, da bi našli pogum za soočenje s človekom iz druge kulture, ki je naši sovražna in z vero, ki je izgubila svoj kompas. Predlog je neizvedljiv, ker dvomim, da bi našli med nami dovolj botrov. Dvomim, da bi največji zagovorniki prišlekov bili pripravljeni v svojo sosesko sprejeti tujca in se z njim ubadati. Prav tako dvomim, da bi država sprejela zakon, ki bi tujce prisilil v to, da sprejmejo vsako ponujeno delo, da bi se preživljali (ponujena dela so seveda tista »najnižja« na naši lestvici del) in težko si predstavljam, da bi kakorkoli sprejeli, da je ženska lahko šefica delovnega kolektiva in se jo potemtakem uboga.
Težko si predstavljam, da feministke, ki sovražijo same sebe in vse po vrsti, bile pripravljene resničnega soočanja s tujci in jim govoriti o dostojanstvu žene in enakopravnosti, ko so tako zaposlene, da jih spremenijo v brezspolna bitja. Teorija spola je tako nesmiselna in nerealna, da jo je težko prodajati človeku, ki ni dovolj skregan z zdravo pametjo. In te razpoke ni opaziti med milijoni, ki prihajajo k nam.
Ostali bomo torej pri KZ-ih. Ostali bomo pri prepisovanju zakonov od drugih držav. Ostali bomo pri leporečju, ki ga bodo vodili internacionalistični levičarji bolj kot pranje možganov drugače mislečih kakor izmenjavo mnenj v iskanju skupne rešitve.
