Andrej M. Poznič Absurdno je, da se podporniki rdeče zvezde in komunističnega totalitarizma, z vso vnemo spominjajo žrtev nacističnih koncentracijskih taborišč pri tem pa pozabljajo na svoje zločine, na svoja koncentracijska taborišča. Spominjajo se in nas judovskega holokavsta, ki so ga izvajali nacisti, pozabljajo na slovenski holokavst, ki so ga izvajali sami.
Kasta kontinuitetnih profesorjev, ki visoko dviga zastavo avtonomije univerze izključno zato, da svoj fevd upravlja kakor sama želi, si je dolga leta izplačevala neupravičene dodatke, da si je »popravila« svoje plače, ki so v naših razmerah več kot spodobne. Njihove plače so dobre. Na koncu gre vedno za eno in isto stvar. Gre za denar, za bogatenje, za pohlep.
Vere je danes več kakor včeraj, ko smo dvomili v uspeh zdrave pameti in malega Davida, ki je vstal v obrambo družine in tisočletnih vrednot. In ker je vere več, je tudi več milosti in več luči. V preteklem letu smo vztrajali in bi lahko rekli, da bi Jezus, če bi bil prišel, našel vero med nami. Veselo in blagoslovljeno Novo leto Gospodovo 2016. V Božjih rokah smo in se nimamo česa bati! Tistim, ki Gospoda ljubijo, vse pripomore k dobremu.
Ideologija spola je najnasilnejša od doslej znanih ideologij ne le zato, ker zanika stvarnost, biologijo, družbenost in vzajemno naravnanost človeka, temveč zato, ker je to prava vera v popoln ateizem, ki se skriva za visokoletečimi gesli in parolami, ki trkajo na naše sočutje in zahtevajo, da izključimo razum.
Levičarski aktivisti so znova poživili mantro »nedopustno je, da večina odloča o manjšini«. V našem primeru se mantra sliši čudovito, saj nagovarja naše sočutje, ker je v našem zaznavanju manjšina vedno uboga. A težava je v tem, da mračni družinski zakonik razglaša za pravice stvari, ki so bolj kaprice in redefinira, t.j. brez potrebe enostransko spreminja, pojem družine.
Če je kdo še dvomil, potem od pariških atentatov dvomov ne sme več biti. Smo v vojni. V vojni, ki so jo v daljni Južni Ameriki poimenovali »umazana«, ker ne poteka med uniformiranih formacijah t.j. vojskami držav, ker ne poteka po jasnih frontah na bojnih poljih, ker se ne drži nobenih mednarodnih in medržavnih pogodb. To je vojna, v kateri je vse dovoljeno.
Nedavno je RTV SLO v eni od svojih informativnih oddaj objavila vest, da bo varuhinja človekovih pravic dala preveriti ali je sedanja družinska zakonodaja diskriminatorna do istospolno usmerjenih ljudi. S tem je naredila dve napaki. Prvo: prelomila je medijsko blokado o tej temi. Očitno je, da je režimskim medijem narekovano, da se o tej temi ne poroča.
Družinski zakonik A. Kopač Mrakove je proizvod novolevičarskega nadaljevanja revolucije. Namesto proizvodnih sredstev, ki jih pri nas že obvladujejo tkim. »stari fantje« okoli murgelskega dedka, se boj bije zdaj za antropološko in kulturno podobo naše civilizacije. V tem boju smo zagovorniki tradicije in dejstev v strašnem nesorazmerju z zagovorniki novolevičarstva.
Za zmago v vojnih spopadih je dovoljeno vse. Za zmago ni nič boljšega kot »zunanji sovražnik«, ki poenoti »notranjo fronto«. To logiko Slovenci poznamo na lastni koži, saj so nas komunisti učili o tem. Ko imaš zunanjega sovražnika, zamrejo notranji prepiri in se družba poenoti.
Sem za svobodo govora na račun politično korektnega sovražnega govora! Če se ne strinjajo z menoj, jih ne bom utišal, sodno preganjal ali zapiral. Poskušal jih bom prepričati z argumenti in jih pridobiti za resnico in pravico. Vendar v svobodi. Izkusili smo že kaj pomeni totalitarizem.
Obsedeni s svojo nedemokratično željo »ostati večno na oblasti«, bodo zdaj spisali zakon o poslancih, ki bo prav gotovo vreden njihove socio-komunistične preteklosti. Vse bo v službi tega prvega in edinega cilja rdeče elite. Pri tem pa tako nujno potrebujemo nekatere popravke zakona o volitvah v državni zbor, ki bi državljanom omogočil večjo izbiro.
Komunistom je med revolucijo zelo temeljito uspelo nekaj daljnosežnih stvari. Uspešno so »poročili« svojo revolucijo z »bojem proti okupatorju« in svobodo so izenačili z rdečim totalitarizmom. Sijajno jim je uspelo tudi enačenje vsega, kar je komunistično, s slovenstvom. »Poroka« med slovenstvom in komunizmom je sicer nekaj nemogočega.
Vsem, ki sedite v parlamentarni stavbi in ste se hoteli znebiti legitimno izvoljenega poslanca, pozdrav! Dolgo je že, predolgo, kar je najvišji organ pravosodja, Ustavno sodišče, razveljavilo sodbo Patria. Celo najbolj zakrknjeni mediji, ki nasprotujejo obtožencem in ne zmorejo ne dobre, ne objektivne besede na to temo, so nam morali poročati, da so obtoženi nedolžni.
Mesec maj bo letos poln takih in podobnih absurdov. Zato ker se nismo pripravljeni soočiti s komunistično preteklostjo, ne z njihovim terorjem in zločini, ne z njihovim polstoletnim zločinskim sistemom, ne z našo osebno in družbeno participacijo pri njihovih zlorabah. Prav te dni, nam Nemci dajejo zgled kako se soočati s svojo preteklostjo, kako obžalovati zločine in kako popravljati krivice.
Pred nami je komunistični veliki teden. Začeli ga bomo s spominom na ono druščino, ki se je velikopotezno imenovala »osvobodilna fronta«, a nam je prinesla v dolgi, zagrizeni in krvavi revoluciji desetletja teme, mračnjaštva in totalitarizma. Začeli ga bomo na dan, ko se praznuje stare privilegije, nikoli dokončane boje in pridobljene privilegije.
Ni mi jasno, kdaj je »gejevski aktivist« postal »borec za človekove pravice«. Kajti ni še znano, da bi bile pravice, za katere se borijo gejevski aktivisti, postale »človekove pravice« v smislu splošne in vesoljne deklaracije ZN iz leta 1948. Prepričan sem, da imajo ta trenutek istospolni vse pravice, ki izhajajo iz splošne deklaracije.
V deželi Slovenski čedalje bolj razsaja čudna bolezen duha. Bolezen je izmuzljiva, prefinjena in zahrbtna, nikogar sicer ne pošlje na bolniško, a je kljub temu strupena in prinaša smrt. To je družbena bolezen, ki jo bom imenoval »demofobija«. Demofobija je človeška drža, ki razodeva globok »strah pred ljudstvom«.
Mantra tistih, ki hočejo zlepa ali zgrda spremeniti naše pojmovanje družine, je, da »nikomur nič ne vzamemo, če priznamo istospolnim pravico do poroke in posvojitev otrok«. Ker se v naših medijih tem ljudem je iz roke in nikoli ne postavi pod vprašaj njihovih trditev, bom poskusil nakazati nekaj stvari, ki nam jih dejansko jemljejo, tako na silo, brez ljudstva, brez razprave.
Ko demokratični politični sistem vstopi v spiralo samouničenja, težko najde pot iz začaranega kroga. Slabi kandidati, slaba volilna udeležba, slab parlament, slaba vlada, slab politični sistem in potem se krog ponovi pri vsakih volitvah. Iz take demokracije pridemo najprej v ‘lobikracijo’, potem v oligarhijo in na koncu v totalitarizem. Pri nas smo skoraj na meji titoizma, iz katerega smo se pred četrt stoletja izvili.
Res je, javno šolstvo mora sprejeti vse otroke. Tako si je predpisala država. Lepo je, da priznava, da gre pri zasebnem šolstvu za »posebne vrednote«, ni pa v ničemer res, da bi bil pouk na naših javnih šolah objektiven, kritičen in pluralen. Moral bi biti, pa ni! Naša šola je orto-komunistična, ker je ateistična, relativistična in storilno usmerjena. Nevtralnost se enači s ateizmom, pluralnost z relativizmom in objektivnost z ideologijo, ki izhaja iz komunizma.