V deželi Slovenski čedalje bolj razsaja čudna bolezen duha. Bolezen je izmuzljiva, prefinjena in zahrbtna, nikogar sicer ne pošlje na bolniško, a je kljub temu strupena in prinaša smrt. To je družbena bolezen, ki jo bom imenoval »demofobija«. Demofobija je človeška drža, ki razodeva globok »strah pred ljudstvom«. V demokraciji, ki se avtodefinira kot »vlada ljudstva«, ni nič bolj čudnega kakor prav demofobija, predvsem pri tistih, ki dovolijo volivcem, da jih postavijo za vladarje, pa se potem prav tega suverena bojijo. Človek razume, da se diktator ali totalitarna stranka, boji ljudstva, kakor so se ga bali komunisti, nacisti in fašisti. Našteti niso nikoli dali možnosti ljudstvu, da bi svobodno povedalo, kaj si misli o njih. To pa pomeni, da so se ljudstva, v katerem imenu so tako radi govorili, v resnici bali. Ko pa demokratični parlament izključi ljudstvo in se povzdigne nadenj, tako da zainteresirano javnost in civilno družbo izključi iz nastajanja in sprejemanja zakonov, ki predstavljajo temelj družbenih odnosov, osebnih in javnih, potem moramo prižgati vse alarmne naprave, da pozdravimo to bolezen. Demofobija je torej marsikdaj doma prav pri takih, ki imajo polna usta naroda, ljudstva, demokracije…
Demofobija je doma v vsaki oblasti, gibanju ali lobiju, ki na tak ali drugačen način hoče »zamenjati ljudstvo«, ko ljudstvo ni po njenem o okusu in to dela v zakulisju, oz. iz zakulisja, pa naj si bo to kakšna vaška gostilna ali centralni komite. Z zvijačami, propagando, medijskim pranjem možganov, z izprijenim in ideološko zabitim šolskim sistemom, z grožnjami in izsiljevanjem, s kupovanjem volivcev preko takih in drugačnih socialnih transferjev, torej z vsem arzenalom korupcije in ideološke nadvlade, demofob poskuša doseči spremembo mišljenja med ljudmi. Zato pa ne ponudi nobenega pravega argumenta, temveč s silo, ki mu je na razpolago, ker je pač trenutno na oblasti, doseže svoj namen. Ne gre torej za prepričevanje in soočanje moči argumentov, temveč gre za preprosto nasilje, ker se sklicuje na moč. Ljudstvo pa naj bo tiho toliko časa, kolikor časa misli drugače. Ko se proces »poenotenja mišljenja« zaključi, pa demofob pokliče ljudstvo na volišča, da potrdi zaključeni »učni proces« (za nekatere je tako nenormalno stanje višek strpnosti). Čeprav se komu zdi neverjetno, sprememba mišljenja ni nedosegljiv cilj, temveč je danes, ko smo ljudje tako pozabljivi, zlahka dosegljiv cilj. Kolikokrat smo že v Sloveniji videli, kako je prva anketa o nekem referendumskem vprašanju pokazala jasno večino za zdravo pamet, potem pa so, v manj kot mesecu dni, prav taiste ankete pokazale presenetljivo rast nasprotnikov normalnosti.
Demofobija je bolezen, ki se pogosto poslužuje državnih aparatov, sredstev in sistemov, da ljudstvo položi na Prokustovo posteljo kjer ga reže ali nateguje kakor je pač trenutno potreba. Pri tem je največkrat značilno tudi to, da se ljudstvo nateguje, ker noče slediti »prosvetljencem«, ki uvajajo novotarije, ki jih zdrava pamet ne more sprejeti. Naj si bo to umetna oploditev samskih žensk, splav ali evtanazija ali zdaj prevrednotenje zakonske zveze in privilegijev, ki jih ta parlament, poln demofobov, namenja neki vplivni manjšini. Saj ne gre le zato, da bi odpravili kakšno ustavno neskladje, temveč so šli pri tem novem »družinskem zakoniku« na vse ali nič pod krinko »poprave krivic«.
Značilnost demofobije je tudi, da se vedno skriva za plemenitimi cilji in vpije »diskriminacija« ali »krivica«, tam kjer to sama povsem samovoljno določi in želi. Zato pa vnaprej diskvalificira vsakega, ki bi se upal ugovarjati ali s tehtnimi argumenti zavračati »napredne predloge«. Do drugače mislečih je sistemsko nestrpna, radikalno agresivna in viralno alergična. Zase si pridrži le pozitivne pridevnike: napreden, strpen, svetovljan in kar je še takega. Veliko vlogo pa igrajo mediji in novinarji, ki služijo namenom take »naprednosti«.
Demofobija se v šolskem sistemu kaže kot indoktrinacija za enoumje, ki ne trpi raznolikosti mišljenja, svetovnih nazorov in načinov življenja. Namesto vzgoje, ki zahteva skrb in argument, vzor in doslednost, prinaša uniformiranost duha, ki ne trpi ugovora. V šolah korak za korakom ukinja svobodo govora, svobodo vesti, svobodo veroizpovedi, pravico staršev do vzgoje otrok v skladu s svojimi prepričanji. Namesto pokončnih državljanov, oseb, ki se zavedajo svojega dostojanstva in spoštujejo dostojanstvo in nedotakljivost drugega, proizvaja porabnike, polne nerazumnega sovraštva in antipatije do drugače mislečih. Zase in svoje poglede pa zahteva absolutno strpnost, brez vprašanj in pomislekov. Zase zahteva dogmatično, versko fanatično privrženost. Demofobija blokira in ne dovoli nobene razprave o dobrem in zlem. Za dobro razglasi, kar ji paše, ustreza in kar si hoče privoščiti. Od drugih, drugačnih, drugače mislečih pa zahteva pokorščino in molk.
Demofobija je bolezen duha, ki vzpostavi v družbi shizofren odnos do tradicije, do preteklosti, ki živi danes tukaj in zdaj. Tradicija pa je tista, ki družbi daje notranjo skladnost, ki je nujno potrebna, da ne nastane pravni, miselni in vsakršni kaos. Demofobija okuženca pripelje do tega, da ne more sprejeti svojih korenin in z vso močjo svoje biti dela zato, da bi predrugačil svoj narodni značaj ali svoje ljudstvo (zato je pripravljen postaviti na glavo ves pravni red v deželi). Po logiki »ker mi moje ljudstvo ni všeč, gorje ljudstvu«, nasprotuje vsaki stvari, ki sodi v »narodno blago«. Svojo bolečo nesprejetost samega sebe in svoje identitete, okuženi z demofobijo prenašajo na narod, da ga prikrojijo po svoji lastni podobi in sličnosti, če so se le dokopali do te možnosti, kakor se je zgodilo pri nas. A narod, ki izgubi odnos do svoje tradicije, postane raja, masa, postane ljudstvo, ki se začne raztapljati v neko novo tvorbo. Učinek demofobije na Slovenski narod povzroča prav ta razkroj. Mnogi tega procesa ne opazijo, ker ni to proces enega leta, ampak vsaj stoletja, če ne dveh.
Vsi se lahko okužimo z demofobijo. Vsi, ki se bojijo ljudstva, ko uvajajo »novosti«, ki niso v skladu z identiteto naroda so dejansko nasprotniki ljudstva, oz. naroda.
Demofobija je korozivna in agresivna bolezen, saj omogoča razgradnjo normalnosti, ker je v bistvu strah. Strah, ki je podprt z milijoni proračunskih sredstev, strah, ki se udinja lobijem in tistim, ki nikoli ne podpišejo zakonov, ampak jih v bunkerjih napišejo, strah manipulatorjev, ki se dobro zavedajo, da zdrav narod vedno gladko zavrne njihove predloge. Za uspeh demofobije je potrebno torej do konca pokvariti narod. Pokvarjen pa je narod takrat, ko dobro meša in zamenjuje s slabim, ko dela zlo, misleč, da dela dobro.
In prav to se s sprejemanjem sporne zakonodaje korak za korakom dogaja pri nas.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
