Levičarski aktivisti so v teh dneh znova poživili mantro »nedopustno je, da večina odloča o manjšini«. Pri tem delajo vrsto tipičnih levičarskih miselnih akrobacij, s katerimi prikažejo kot sprejemljive svoje nerazumne zahteve in poteze. V našem primeru se mantra sliši čudovito, saj nagovarja naše sočutje, ker je v našem zaznavanju manjšina vedno uboga. A težava je v tem, da mračni družinski zakonik razglaša za pravice stvari, ki so bolj kaprice in redefinira, t.j. brez potrebe enostransko spreminja, pojem družine. Spomnimo, da je ministrica Mrak svoj zakonik pripravljala v »bunkerju«, brez sodelovanja prizadete večine in načrtno proti tej večini. Uporabila je tipično levičarsko taktiko, s katero jim pogosto uspe nesprejemljive stvari spraviti skozi demokratične sisteme. Naslonila se je na skrajno levičarsko strančico, ki ima podporo medijev, v kateri so prevladujoči kontinuitetniki, t.j. otroci totalitarne KPS. Strančica je v parlament predložila radikalen, revolucionaren in napačno imenovan »napreden« zakonik, ki so ga »zmerni« levičarji pograbili in ga hitro, brez razprave in brez argumentov, predvsem pa s popolno izključitvijo drugače mislečih iz zakonodajnega postopka, na hitro sprejeli. Tako je bila večina, ki je bila s tem dejanjem diskriminirana in ki se je že enkrat jasno izrekla na referendumu, da noče takega prevrednotenja družine, osebe, dolžnosti in pravice do otrok, prisiljena v akcijo za nov referendum, ki pa je zaradi SDS-ovske kratkovidnosti ali nerazumnosti, vedno v nevarnosti, da ne bo veljaven zaradi prenizke udeležbe. Levičarji verjetno še danes praznujejo in odpirajo šampanjce, ko se spominjajo kako so uspeli uničiti edino orodje večine, ko so zaostrili pogoje za veljavnost referendumov. Žal.
Večina nas torej spet kliče, da povemo svoje mnenje. Zapisati bi moral »večina«, kajti medijska blokada, negativna kampanija zoper zagovornike družine in otrok, ustrahovanje (primera MOL-a in Fakultete za socialno delo) nakazujejo, da skrajneži prevladujejo v javni podobi in da se razum, zdrava pamet, svoboda govora in mišljenja in realizem umikajo v ilegalo. Levičarji, ki so po svojem bistvu nasilni idealisti (nasilni zato, ker sprevračajo naravni red, idealisti pa, ker so prepričani, da so njihove ideje močnejše od stvarnosti), postaviti na glavo naše izkustvo, naš razum in spoznanje, pa tudi našo tradicijo in zato nimajo večine, morajo vedno znova zlorabljati orodja komunikacije, šolstvo in svojo politično moč. Ne gre več za prepričevanje, saj se levičarji izogibajo soočenjem, če pa že sodelujejo, potem pod svojimi pogoji, na svojem terenu in pod vodstvom svojega moderatorja. Že vse to pripoveduje, da so njihovi argumenti šibki in njihova logika sprevržena.
Kljub vsemu so že enkrat izkusili poraz. Sovraštvo, ki so ga tisti večer, ko so izgubili prvi referendum kazali na obrazih, nestrpnost, ki je vela iz njihovih besed in maščevalnost, ki so jo obljubljali, zdaj prenašamo dan za dnem v še hujši obliki. Ker so izkusili poraz, se kljub vsemu bojijo, da bi tudi tokrat lahko šlo kaj narobe, da bi referendum dosegel kvorum in da bi glasovali proti nesmiselnemu, radikalnemu in ideološko totalitarnem zakoniku. Zaradi tega strahu so toliko bolj agresivni in nestrpni. Zato tudi poslušamo mantro, da večina ne sme odločati o manjšini. Sočasno pa zamolčijo, da po njihovem manjšina sme in mora odloča o večini. O večini, ki je čisto zadovoljna s sedanjim pojmom družine. Večina, ki se trudi, da bi otroke imela in vzgajala v dobre, pokončne in svobodne ljudi. Večina, ki ceni svobodo mišljenja, govora in različnost. Večina, ki s svojo tradicijo in vero živi v skladnosti in miru. Večina, ki manjšini ne skrivi niti lasu, čeprav misli, da so nekatere stvari, ki niso pravica (npr. otrok) in da istospolna skupnost nikakor ni družina, je jalova ljubezen in je pojav, ki je obsojen na propad, kakor je obsojena na propad družba, ki družino degradira na tak način, kakor to dela zadnji »družinski« zakonik. Večina, ki je prisiljena z milijoni financirati »manjšino«, saj LGTB dobiva resnično milijone iz proračuna, v katerega pa ne prispevajo nič, saj od njega le živijo. Tudi to je krivično, saj bi moral biti proračun uravnotežen tudi v tem pogledu. A levičarji, ki trpijo za sindromom »avantgardnosti«, živijo v prepričanju, da morajo prav oni odločati o večini.
Levica torej ponavlja svoje mantre in mi, ki mislimo drugače, moramo prav paziti, da se nas njihovo vsiljivo in vseprisotno ponavljanje ne prime. Mi, ki smo drugačni, moramo ohranjati svojo drugačnost in pravico, da govorimo, kar mislimo in da se nam zaradi tega ne skrivi lasu. Kajti levica ne more pozabiti svoje totalitarne srčike in je pripravljena drugače misleče kaznovati, preganjati, tožariti, zapirati ali linčati. Vse to se pri nas že dogaja in se bo še bolj, vse do tja, da bodo socialni delavci, ki jih feministične aktivistke na fakulteti s temeljito kombinacijo pranja možganov (pod krinko »strokovnosti«, kakor je zagovarjala početje dekanja!) in ustrahovanja (ne bo služb!) pripravljajo za služenje ideologiji spola.
Preprosta kmečka pamet pravi, da taka skrajnost ne more obstati. Njeno vladanje bo kratko, opustošenje veliko. Morda celo večje kakor opustošenje klasičnega komunizma, ki ga danes živimo.
Kristjani pa se moramo spet pripraviti na mučeništvo, ki bo morda nekrvavo, a bo prav tako resnično kakor je bilo resnično mučeništvo naših bratov maja in junija 1945. Zato naši mučenci, prosite za nas!
