Ali so bili partizani teroristi?

Foto: Klaus Vladimir KlisPredlagam vam, da se gremo priljubljeno levičarsko igrico in z današnjimi pojmi in merili ovrednotimo, kar se je dogajalo v preteklosti. Po levičarsko bomo vzeli nekaj priljubljenih nalepk našega časa in jih čisto samovoljno uporabili za pojave davnih desetletij, ki pa še kako vplivajo na nas, saj če ne drugače, moramo vsak mesec, vsako leto, ves čas z milijardami iz naših žepov plačevati njihove bogate pokojnine. In ker nas ti ostareli fantje, njihove družine, celo vnuki toliko stanejo, smo povsem upravičeni, da postavimo ta pojav pred svoj sodni stol, kajne?

Vsak dan smo soočeni s pojavom terorizma. Bombe pokajo po naših (evropskih) mestih. Ugrabljajo naše sodržavljane (evropske) in morijo naše brate v veri (kristjane). Z izbranimi udarci v gneči potnikov, ohromijo celo mesto, letalski promet in zaradi tega vlade, brez odpora ljudstva, ukinjajo svobodo gibanja po našem kontinentu. V imenu varnosti, v resnici pa zaradi strahu, izgubljamo temeljne pridobitve naše družbe: spoštovanje posameznika, pravno državo, svobodo veroizpovedi, svobodo govora in združevanja, celo gibanja in predpostavko nedolžnosti dokler ti ne dokažejo krivde. Počasi in nekritično vstopamo v družbo popolnega nadzora (razmišljanja kdo vse je še za tak totalni nadzor ta hip ni relevanten za našo levičarsko vajo). Teroristi svoje početje opravičujejo z naštevanjem vzvišenih ciljev, zanje je le-ta npr. islamizacija sveta. Dobro izkoriščajo trenutno situacijo in so pripravljeni prisegati na ideologijo »žrtve morajo biti«, zato naj bo čim več beguncev, da bodo preplavili Evropo, ki je sicer lačna ljudi, ker svojih nima, četudi se jih istočasno boji.

Zdaj pa potegnimo paralele z davnimi časi, ko so našo deželo okupirale sile osi in si jo razdelile na štiri kose (nočem pozabiti NDH, ki si je tudi vzela svojo drobtinico). Ko so Nemci napadli SZ, se začne končni obračun med sorodnima, zločinskima tekmecema: nacionalsocializmom in internacionalsocializmom. Zato je prva nerazumna poteza internacionalsocialistov v Sloveniji bila in ostaja, norost »upora proti okupatorju«, kakor pravijo začetku revolucije, na višku nemške moči. Kajti ko se pod vodstvom zločinske KPS in na poziv tujega vladarja, Stalina, začne bitko proti do tedaj vsemogočni okupacijski sili, si to ne zasluži nobene pohvale, temveč obsojanje, kakor si zasluži obsojanje ta »mala«, gverilska,* vojna islamistov proti krščanskemu Zahodu. Še več, »upor« je pomenil smrt več tisočev Slovencev zaradi delovanja VOS-a in njenih morilskih trojk. Italijani so v obupu, ker niso mogli ustaviti tega nasilja, Ljubljano obdali z žico in tako omejili likvidacije Slovencev, ki so jih bili dolžni ščititi. Na vaseh so se morali ljudje zavarovati sami. Organizirati so se v vaške straže, da so ustavili krvoločnost gošarjev. Le-ti so prišli ponoči, umorili, pogosto tudi mučili, cele družine in se spet umaknili v hosto. Iz hoste je prihajalo zlo in tja se je vračalo. Rdeča zvezda je pomenila za Slovenca rop, požig, umor. Rdeča zvezda je pomenila teror.

Podobnost s sodobnimi teroristi je osupljiva. Tudi ti pridejo iz svojih skrivališč, tokrat v mestnih četrtih, pravih modernih getih kjer evropskega življa praktično ni več, udarijo in se tja vračajo. Proti teroristom se zdaj borijo policija in tajne službe. Tudi tokrat je ta gverilska vojna umazana, brez pravil, brez uniform, brez jasno začrtane bojne črte. Zasliševanja in izdaje so na dnevnem redu. Vse se dogaja v »zakulisju«. Zato je vse nepregledno in nečlovečnosti je veliko. Le mi se delamo, da je mogoče drugače in, povejmo po pravici, gledamo stran vedoč, da ne more biti usmiljenja s terorističnimi organizacijami, ki ne spoštujejo nobenega pravila vojskovanja, reda in prava. Prav kakor nekoč. KPS se je tedaj infiltrirala v vse pore slovenske družbe in od znotraj razjedala njeno življenjsko silo, enotnost in spoštovanje drug drugega. Vse za to, da bi prišli na oblast. Od tedaj pa ji je vsako sredstvo primerno, da na oblasti tudi ostane, čeprav že dolgo ni več organizacije, ki bi nosila izvorno ime. Ime so žrtvovali za oblast.

Druga osupljiva podobnost je privrženost ideologiji »žrtve morajo biti«. Čim več žrtev naj bo, da bi le nastal kaos in bi ljudje izgubili zavore, ki jih sožitju postavlja morala. Kakšen smisel je imelo pobijanje enega Nemca, za katerega so se potem maščevali z umorom petdesetih Slovencev? Nobenega. Vsi talci so nepotrebne žrtve partizanskega delovanja/nasilja. Ko kontinuiteta slavi naše talce, jih vsakokrat onečašča, ker so prav zaradi njih morali umreti. Da jih je streljal okupator, ki ni nič manj kriv, je le dobrodošla krinka. Formalni krivec je revolucionarna dejavnost partizanov pod vodstvom KPS, materialni pa okupatorska oblast.

V kakšni stiski so morali biti naši ljudje, da so konec leta 1943, ko so nastali slovenski domobranci (Slovenska narodna vojska) v nekaj mesecih dosegli neverjetno število 15.000 mož in fantov, ki so krvolokom nadeli uzde in Sloveniji priskrbeli nekaj oddiha v moriji druge svetovne vojne in partizanske zločinske revolucije? Številka priča, da so bili domobranci resnični izraz ljudske volje. Svoje delo za narod in vero in svojo pokončnost so plačali s svojo lastno krvjo, ko so se partijski vojaki znesli nad njimi v Kočevskem Rogu, Teharjah in drugih skoraj 600 moriščih po vsej državi. To so naredili brez sojenja, brez dokazane krivde, v maščevalnem krvoločnem besu za vse poraze, ki so jih utrpeli v boju. Gre za revolucionarno maščevanje, ki je bilo dobro organizirano in hladnokrvno izvršeno. Holokavst v maju 1945 nas oklepa v strah in fanatizem krivcev do današnjih dni, ker ga zagovorniki tedanjega in sedanjega nasilja nočejo obsoditi, saj je to cena, da ostanejo na oblasti. Sklepno dejanje revolucije je bilo prav tako grozno kakor prvi streli partizana na Slovenca na začetku. Svoj terorizem so s tem spremenili v vladavino komunizma (socializma) v Titovi verziji. Ko terorist postane vladar, se rodi strahovlada.

Še najbolj pa so si podobni gošarji s sodobnimi teroristi po svojem sklicevanju na visoke ideale. Te dni se ne spominjamo, ker se nočemo spominjati, resnične podobe tkim. partizanskega boja, temveč se spominjamo reklamne fatamorgane, ki ji rečemo propaganda. Gre za mit o boju proti okupatorju, ki pa je Slovencem prinesel samo gorje in za konec »čas po svobodi«, to je čas, ko ni bilo svobode. Po partizanski terminologiji je bil torej čas okupacije »čas svobode«… kako jih besede izdajajo, ko tolikokrat sprevržejo pomen besed!

Ko je pri nas nastopil čas rdeče zvezde, smo se za dolga desetletja poslovili od svobode. Čas nesvobode, njegova mentaliteta in njegovi učinki pa so zdaj povsem vidni v generaciji, ki odrašča, saj se jim nočemo odreči in se zavestno odločiti za ne-partizansko pot. Sistematično vztrajamo v tej zmoti. Čeprav smo v formalno svobodnem in demokratičnem času, je vse več ljudi, ki mislijo, da je bil socializem »raj na zemlji« in si želijo v tisti čas neodgovornosti, ko je za vse poskrbela vsemogočna KPS. Čas socializma mladi ponotranjijo v gabrovski šoli, sistemski korupciji in brezperspektivnosti »ne-naših« in svoj zapor nosijo s seboj. Človek si skoraj ne more bolje predstavljati popolnega zemeljskega uspeha!

Imamo preveč mladih, ki z rdečo zvezdo na prsih in glavo opranih možganov, na ulici grozijo sonarodnjaku, ki ne misli kakor oni in ne malikuje mitov, ki jih malikujejo oni. Imamo množico športnih prireditev, pohodov in rekreacijskih dogodkov, ki z religiozno vnemo častijo kakšen zločinski pojav (npr. tek trojk ob žici). Imamo množico s skupnim (davkoplačevalskim) denarjem plačanih prireditev kjer se oživlja partizansko mitologijo z ostarelo, davno preživeto retoriko in ikonografijo iz preteklega stoletja na kateri sklerotični starci obujajo spomine, ki jih je zgodovina že davno razkrinkala kot zmotne ali kot laž. Priče smo obupanemu poskusu, da bi želje po brezmadežnosti in enoumnemu češčenju lastne lažne podobe postale zgodovinsko nesporno dejstvo. A dokler bo samo en človek vztrajal pri resnici, se to ne bo zgodilo in zato ne bo miru, dokler resnica ne zmaga. In, oh čudno, zmaguje, čeprav bi na prvi pogled kazalo, da ni tako. Danes vemo bolje in več o revoluciji kakor sredi titoizma.

Kakor nihče ne zagovarja in ne odobrava početja sodobnih teroristov, razen tistih, ki mislijo kakor oni ali so jim blizu po veri in ideologiji, tako tudi nihče ne bi smel zagovarjati takratnih teroristov čeprav so zmagali in to kljub vsemu propagandnemu aparatu, ki se trudi, da bi opral kri z vesti in rok najbolj zločinskega pojava v naši zgodovini: KPS in njenih partizanov.

*Gverila: iz španščine »guerrilla«, mala vojna.