Zmaga Donalda Trumpa je presenetila vse. Najhujše pa je prizadela vso svetovno levičarsko srenjo, ki je živela v prepričanju, da je edino zveličavna vodilna sila. Po odzivih, ki jim ne moremo uiti, saj se v njihovi premoči v svetovnih medijih ni spremenilo nič, vidimo, da so resnično užaljeni, marsikdaj obupani, pretreseni in da se odzivajo iracionalno, t.j. čustveno na izgubljene volitve. Resnično se zdi, da se jim je podrl svet, ki so ga tako vneto gradili in za katerega so bili prepričani, da nismo več daleč, ko se bo do konca uveljavil.
Ne smemo pozabiti, da so levičarji mojstri manipulacije in retorike. Manipulacije zato, ker spretno izkoriščajo predstavniške sisteme, da se sprejemajo zakoni, ki jih ljudje ne podpirajo in nočejo. Retorike pa zato, ker svoje ideje odlično zapakirajo v pozitivno govorico s katero monopolizirajo javni diskurz in se njihovi nasprotniki avtomatično znajdejo na strani negativcev. V svoji zaverovanosti vase, v prepričanju, da obvladujejo svetovni medijski prostor (90% medijev na obeh straneh luže je navijaško podpiralo Clintonovo!) so pozabili, da je največja napaka njihovih prizadevanj popolnoma enaka napaki komunističnih sistemov: njihova antropologija ne vzdrži in da je predstavniška demokracija na dolgi rok nemogoča, če manjšina vlada in vsiljuje večini svoja prepričanja in svojo ideologijo. V zadnjem stoletju je levica napredovala tudi v tem, da svoje manipulativno početje skrije in ni več tako groba in direktna kakor je bil komunizem. Rezultat pa je popolnoma enak: nesvoboden sistem, ki pa zdaj ne vlada več nad telesi, temveč na dušami. Levičarji so v svojem ateizmu prav tako radikalni, nasilni in pristranski kakor islamisti v svoji pripadnosti Koranu. Zaničevanje katolištva in željo po njegovi prilagoditvi potrebam levičarstva smo prebirali na Wikileaksu in so bili zadosten dokaz, da si zastopnica levega establišmenta ne zasluži glasu katoličanov. Prav enako velja za Evropsko zvezo, ki rajši podpira vsakršno zablodo in ateizem kakor normalnost ali katoliške projekte. V Evropi postaja pripadnost Cerkvi zadosten razlog za onemogočanje s strani levičarjev, kakor je moral doživeti Buttiglione, ko je bil kandidat za evropskega komisarja. Američani so to nevarnost pravočasno spregledali in ustavili. Trump pa, ki je ženskar in vse kaj drugega kakor zgleden kristjan, je zaznal to točko in obljubil, da bo deloval za življenje proti smrti. Tudi s tem si je prislužil kakšen dodaten katoliški glas.
Levičarji so torej užaljeni, ranjeni in kot razvajeni otroci v tem svojem stanju že napovedujejo »svetovno vstajo«. Nekaj tisoč ljudi nam mediji že prodajajo kot »množične demonstracije« v desetmilijonskem mestu. Zapirajo ulice, avtoceste in organizirano delajo zdraho. Mediji pa to podpihujejo, kajti poskušajo ustvariti psihozo, ki jo Slovenci poznamo izza časa druge Janševe vlade. Se še spomnite? Ne?! Si predstavljate, da bi bil JJ predsednik vlade danes? Ne bi minil dan, ko ne bi mediji vabili na ulice in ustvarjali psihoze o »koncu« in »propadu«. Zdaj pa… vse tiho je, čeprav vsi kazalci pravijo, da nekaj ni v redu, da še vedno več zapravljamo kakor pridelamo, da se peščica udbo-komunistov okorišča z javnimi financami, da imamo nešteto preplačanih agencij, ustanov in ob-vladnih inštitutov… vse tiho, ker so »ta pravi« na Gregoričičevi. Podobno poskušajo zdaj narediti v Ameriki in to samo zato, ker so užaljeni, ker si hočejo dokazati, da so prav oni ljudstvo in da so oni vladarji tega sveta…
Nikakor ne bom trdil, da je Trump odličen kandidat. Vendar je bil ob izbiri manjše zlo. In čas bi bil, da začnemo resno debato, brez tabujev in užaljenosti o tem kako je mogoče, da demokracija nenehno drsi v populizem in da se vzpostavlja neka negativna selekcija tako, da so kandidati čedalje slabši.
Do tedaj pa bom užival v užaljenosti levičarskega sveta. Naj tudi oni kdaj okusijo »slast poraza« na volitvah. Kristjani smo tega vajeni, vemo pa tudi, da politika ni bistvena za naše zveličanje. Lahko pa bi bolje živeli, če bi imeli manj iracionalnega sovraštva do vere in Boga in naše Cerkve med politiki.
