V Sloveniji kristjanofobi počasi a zanesljivo brišejo vsak vidni znak krščanstva v naši javnosti. Ko so nekoč praznik vseh svetih preimenovali v dan mrtvih in ga praznovali dva dni (morda jim vest ni dala miru, kdo ve?) pa smo že danes pristali v anonimizaciji božiča. Božič je sicer dela prost dan, ampak imenuje ga več nihče. Ustvarjalci reklam npr. nam voščijo »srečne praznike in novo leto«. Ko podobno voščilo slišiš iz slovenskih ust v nemščini, hitreje zaznaš sistematičnost izganjanja božiča in kristjanofobijo, ki jo navdihuje. Voščilo se sliši namreč patetično.
Ustvarjanju javnega mnenja in podobe Slovenije najbolj pripomorejo oni, ki imajo neomejen dostop do ekranov, mikrofonov in tiskanih medijev. Zato je njihova odgovornost veliko večja kakor vseh ostalih, ki gojimo alternativno prisotnost v butičnih medijih, ki ne morejo ne živeti ne umreti. Da je raven večinskih medijev na ravni kake sovjetske Pravde, pametnim ni potrebno dokazovati. Vendar včasih je prav, da spregovorimo o tem kaj tam pišejo, objavljajo ali govorijo, da si ozavestimo poplavo v kateri plavamo. In ta poplava je v bistvu lažniva podoba sveta in človeka na podlagi sedmih desetletij protikrščanstva in protislovenstva.
Zadnji dan preteklega leta si je Boris Dežulović privoščil kolumno v Dnevniku z naslovom »Dedek Mraz vs. Jezus Kristus«. Iz članka sledi, da nekako enači dedka mraza in božička (od tod utemeljen očitek o ideološkosti kolumne), kajti težko bi verjeli, da v nekem teksaškem mestecu pričakujejo »dedka mraza«. Tam prav gotovo pričakujejo onega pajaca v rdečem, ki nosi ime po prazniku. Ameriška kičasta potrošniška kultura, ki silovito in učinkovito vdira tudi k nam, prav tako ne mara Jezusa Kristusa kakor naši ateistični dušebrižniki. Pričakovanja pajaca je po avtorjevih besedah zmotil duhovnik. Da so pastorja (ki je postal za potrebe kolumne »duhovnik«) nagnali, se ni čuditi. Da pa razkrivanje resnice primerjaš z »enim od najbolj okrutnih načinov, da nekomu končate otroštvo« pa je tipično ideološko pretiravanje. Enačiti božično čarovnijo z dedkom mrazom ali božičkom je pač bedarija prve vrste. Pod kupom daril se namreč skriva praznina, ki ostane tudi potem, ko ugasnemo vse lučke božično-novoletnih praznikov. Božično drevo pripomore k čarovniji in lepoti praznikov, ne more pa teh praznikov osmisliti.
In ves problem ateizma, protikrščanstva, katolikofobije in kar je še takega je prav v tem, da nima smisla. Da je prazno. Kajti prazna je vera v obstoj božička, ko vsi vemo, da je nastal kot lik za prodajo coca-cole ali dedka mraza, ki so ga promovirali v socialističnih rajih, da se je sončil v soju one krvave zvezde, ki je simbol tolikšnega zatiranja, da mu ni para v zgodovini. Iz sveta pravljic hočejo ustvariti resničnost, iz sveta reklam, blišč, ki prinaša veselje. Ampak vse skupaj je prazno, izmišljeno. In praznina ne more utemeljiti vere, še posebej krščanske ne.
Drugače sv. Nikolaj, Miklavž imenovan. Zgodovinska oseba, svetnik, ki so ga naši predniki uporabili za izgovor, da se skromno obdarujejo v stilu igre nevidni prijatelj. Potem so prirejali igre in tako ali drugače praznovali njegov god. Prav dejanski obstoj svetnika daje navadi poseben čar, saj navada spodbuja k darovanju in ljudje tako ali drugače najraje obdarujemo otroke. Od tod lepa slovenska navada, ki jo dušebrižniki preganjajo, ker preveč diši po krščansko. Ampak, ali niso vse slovenske navade krščanske?
Potem pa pride avtorjeva mojstrovina, pravi logični salto mortale. Na podlagi objave Katehetskega urada nadškofije Split o ne-obstoju dedka mraza na podlagi nekega internetnega zapisa (avtor ga pripiše Lindy Harden z Marylandske univerze) preide na kritiko verskih dogem in krščanskih verskih resnic, še posebej Jezusovih čudežev. Metodo, ki jo Katehetski urad uporablja kot okrepitev zdrave pameti in vstopno mesto za pogovor o ne-obstoju onega pajaca, hoče avtor v Dnevniku uporabiti proti naši veri.
Smisel božiča namreč je v praznovanju rojstva Jezusa Kristusa. Da je Jezus zgodovinska oseba danes ne bi smel dvomiti nihče, saj so v Sovjetski zvezi imeli celo inštitut, ki naj bi dokazal, da Jezusa ni bilo, pa so potihem štacuno zaprli, ker so ugotovili, da je Jezus pač bil. Kristjani vemo zakaj je Cerkev praznovanje Jezusovega rojstva postavila v najbolj temen čas leta. Ni nam pomembno kdaj se je dejansko rodil, ker tega ne vemo. Bolj je važno, da je to rojstvo učlovečenega Božjega Sina. Takrat pač ni bilo matičnega urada kjer bi zapisali dan, uro in minuto rojstva, zraven pa še starše, dali otroku matično št. in mu določili davčno št.. Ne smemo prenašati naših meril in razumevanja časa v preteklost. In prav to avtor implicite naredi. Potem pa pljuva po vseh Jezusovih čudežih začenši od tega, da je bil spočet od Svetega Duha. Meša torej kar je predmet vere in kar je zgodovinsko dejstvo. Vere namreč ne dokazujemo na empiričen način, kajti to bi uničilo vero. Ko nekaj dokažeš na matematično-empiričen način, potem je vere konec, saj so dejstva neizpodbitna. Vera pa je oseben nagovor Boga človeku v skupnosti Cerkve in potem, ko smo se srečali v živo, moramo odgovoriti ali vstopimo v odnos in temu odgovoru pravimo vera. Vera se pokaže, se zagovarja, se utemeljuje, se razlaga, se brani, še bolj pa oznanja, nikoli pa se ne dokaže na tak neizpodbiten način, da bi ukinila svobodo, ki reče »nočem verovati«. Šele po smrti in sodbi bo vera prešla v gledanje v nebesih ali obup pekla.
Napad na vero, ki si ga privošči kolumnist Dnevnika ni nič neobičajnega. Poznamo njihovo antipatijo, sovraštvo, alergijo, katolikofobijo, ki dnevno zagleda luč sveta v tem zanikrnem časopisu. Ob vsem, kar je krščanskega postanejo do nerazumnosti nestrpni. Oni pač nočejo biti verni, posebej ne kristjani, še manj katoličani, so pa (žal) goreči apostoli nesmiselnega ateizma, nestrpnosti in praznih stvari.
Vera, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek nima torej nič skupnega z verovanjem v obstoj dedka mraza (božička) in naše cerkve ter bogoslužja nimajo nič skupnega s potrošniškimi templji in obredi kjer trgovci v svojo korist nadomeščajo duhovščino in ponujajo bleščeče nadomestke, ki nikogar trajno ne osrečijo.
Trditi pa, da je božič cerkvena izmišljotina presega vsako zdravo pamet, obenem pa enačiti vse to z dedkom mrazom meji pa že na čaščenje nesmisla. In v tem je ves problem. Kajti kar kdo moli in časti, to določa njegovo življenje. In čaščenje niča spreminja vse naše življenje v nič, kar pomeni, da je vse eno in isto in da mi ostane le še hedonistično trenutno uživanje… a kako plehko je vse to.
Slovenci bomo morali spet in spet izbirati ali s srcem nazaj k naši tisočletni tradiciji (in časa nimamo več veliko za to izbiro) ali pa bomo v nesmislu propadli.
