Mnogi menijo, da ima vprašanje o vzroku Jezusovega učlovečenja samo en možen odgovor: odrešitev človeštva iz njegove grešnosti in s tem obnovitev našega odnosa z Bogom. Trditev, da se je utelešenje zgodilo, da bi bilo človeštvo odrešeno iz grešnosti, je zelo zasidrana v našem razumevanju vere. Človeška grešnost ni le zadosten pogoj za utelešenje Besede, ampak potemtakem celo nujen pogoj. Če človeštvo ne bi padlo v grešnost, se torej Bog nikoli ne bi pojavil v človeški podobi.
Za tovrsten razmislek je bilo ključno delo Anzelma Canterburyskega († 1109) Cur Deus homo (Zakaj je Bog postal človek). Utelešenje je zanj zgolj odkupnina oz. odgovor na neskončno sramoto, ki jo je Bog utrpel zaradi Adamovega greha. Šele krvava daritev na križu je tako zmogla »potolažiti« Očeta, da je bil človeški rod lahko odrešen. Tudi drugi teologi so izražali podobna stališča. Ambrozij Milanski († 397) se je na primer spraševal: »Kaj je bil vzrok utelešenja, če ne odkupljenje mesa, ki je grešilo?« Podobno je izjavil Avguštin († 430): »Če človek ne bi grešil, Sin človekov ne bi prišel.« Tudi Tomaž Akvinski († 1274) je zapisal, da je »delo utelešenja določil Bog kot zdravilo za greh, tako da, če ne bi bilo greha, utelešenja ne bi bilo.« Skratka, če ne bi bilo greha, Božji Sin ne bi postal človek.
Do utelešenja bi prišlo v vsakem primeru
Poleg tega stališča obstaja še ena teološka razlaga glede vzroka za utelešenje. Čeprav je bila skozi zgodovino v Cerkvi na splošno izrazito manj prisotna, je v središču frančiškanske teologije. Ta razlaga je najbolj izčrpno predstavljena v spisih frančiškana blaženega Janeza Dunsa Skota († 1308). On je trdil, da z grehom padlo človeštvo ni bilo nujen pogoj za utelešenje. Nasprotno, tudi če ne bi grešili, bi do utelešenja prišlo, ker ga je Bog vnaprej določil, še pred pripravljenostjo, da zagotovi tudi zdravilo za grešnost. Čeprav je torej res, da utelešenje premaga našo odtujenost od Boga, odrešenje ni edini ali celo glavni namen utelešenja. Namesto tega je utelešenje v bistvu sredstvo, s katerim Bog v največji meri proslavi Kristusa. Ta nauk je v frančiškanski misli znan kot »Kristusov primat« ali »Kristusova predestinacija oz. vnaprejšnja določitev«.
Janez Duns Skot: učlovečenje je najvišja oblika Božje ljubezni
Duns Skot je verjel, da Jezusovo učlovečenje ni bilo rešilni načrt B, temveč Božji načrt A že od vsega začetka. Velika skrivnost utelešenja ne more biti zgolj tehnika za reševanje problema, ne more biti odvisna od tega, če so ljudje padli v greh. Utelešenje ni Božji odgovor, ki bi ga povzročila in zato omejila človeška neuspešnost, temveč je neizrekljivo lep razvoj Božje neizprosne želje, da bi v celoti delil svojo slavo s človeštvom – in dejansko z vsem stvarstvom. Duns Skotov argument vodi do morda presenetljivega sklepa: Bog je svet ustvaril zato, da bi prišlo do utelešenja, ker je nameraval poveličati Besedo v človeški podobi, še preden je nameraval kar koli drugega.
Bog želi Kristusovo poveličanje v učlovečenju – kar pomeni tudi prikaz največje ljubezni do nas–, še preden želi slavo, ki jo povzroči odrešenje od greha. Bog je hotel Kristusovo slavo v utelešenju, še preden je hotel odrešenje, torej tudi preden je predvidel obstoj greha. Zaradi te popolne urejene volje sledi, da greh ne more biti nujni pogoj utelešenja. Kristusovo poveličanje je bilo tako rekoč hoteno, še preden je Bog predvidel greh, in zato ni moglo biti odgovor nanj. Skot vidi utelešenje kot najvišji izraz Božje neskončne svobode.
Največjega Božjega dela navzven, se pravi Kristusovega poveličanja v svetu, ne more povzročiti nič zunanjega glede na Božji namen. Prihod Besede v človeškem telesu in bivanje med nami je rezultat Božje volje, ki je bivala pred kakršnim koli Božjim odzivom na človeško delovanje in je zato višji od njega. Posledično v skotističnem pogledu izstopa brezpogojna narava Božje ljubezni.
Razlog za učlovečenje je ljubezen in ne človeški greh
Gre za to, da v teologiji (učlovečenja) ni več v ospredju človekov greh, ampak Božja čudovita volja, da svetu podari največ, kar premore, svojega Sina. Namesto greha Kristus postane središče (za razumevanje utelešenja), saj stoji v središču vesolja kot razlog za njegov obstoj. Razlog za učlovečenje je tako ljubezen in ne človeški greh. Tudi če človek ne bi bil grešil, bi Kristus še vedno prišel, saj je bilo to od vekomaj določeno v Božjem umu kot najvišji prikaz njegove ljubezni do stvarstva, ki ga je ustvaril s svojim svobodnim dejanjem.
Morda se bo komu zdelo, da gre za dve plati istega kovanca, vendar je potrebno biti natančen, saj gre v teologiji za nianse, za poudarke. V krščanstvu je bilo v preteklih stoletjih morda preveč poudarka na grehu, češ da Bog odrešuje od greha zato, ker nas ljubi. Skotistična misel uči ravno obratno: Bog nas ljubi in šele posledično nas tudi odrešuje. Odrešenje je najprej in predvsem dejanje ljubezni in ne dejanje odrešitve od greha; prvo dejanje odrešenja pa je utelešenje Besede.
Bog nas je predvidel za intimne odnos z njim, še preden – gre za logično, ne časovno zaporedje – je videl, kako greh ruši dinamiko odnosa med njim in nami. Duns Skot pojasnjuje, da je Bog prvi, ki deluje, ne človek. Bog se svobodno odloči, da preseže svojo lastno ljubezen do sebe in deli to ljubezen z nečim, kar ni on sam, namreč s stvarstvom – in ta proces je poosebljen v utelešenju.
Doživljanje božiča v novi luči
Takšno gledanje na utelešenje nas vabi, da božič doživimo v novi luči. V frančiškanskem teološkem izročilu je Jezusovo rojstvo najbolj veseli dogodek v odnosu Boga s svetom: božič tako pravzaprav postane največji praznik! Že sámo Jezusovo utelešenje odrešuje in poveličuje človeško naravo ter tako razkriva Božjo željo, da bi prebival z nami. Še pred križem in pred praznim grobom je torej – v skladu s Skotovim razumevanjem utelešenja – naše odrešenje že doseženo v podobi nemočnega dojenčka, Boga, ki je prišel med nas.
Utelešenje nam v prvi vrsti ne kaže potrebe po odrešitvi, temveč potrebo po ljubezni, ki je v vsakem od nas. Ta ljubezen, ki je tako popolnoma svobodna in nezaslužena, da sprejme naše omejitve, neuspehe, upanja in hrepenenja ter se z nami združi v utelešeni Besedi, v osebi Jezusa iz Nazareta, povzdigne Božji projekt s človekom do tega, kar je vedno bil v Božjem umu. Pred jaslicami doživimo načrt, ki ga Bog sanja za nas.
Jan Dominik Bogataj
